70’s big proslavitev bratovega rojstnega dne

Dragi bralci, preljube bralke,

kot sem že omenil v enem od prejšnjih prispevkov, je november v krogu Sebahudinovih znancev zelo pester in je mdr. tudi čas, ko slavi moj preljubi in najjači powerlifter-&-bodybuilder-wanna-be ne-more-narediti-superman-sklece ka-čike-maš-zakoj-nej-ka-tou-tebej-bole-rajca-ahhhh? 🙂 brat Dimitrij.  Ker se je brat ob svojem rojstnem dnevu mudil v domačih krajih – tam, kjer vzšumevajo mure, kot bi rekel rajnki Olaj -, jaz pa sem bil zavoljo nepreštevnih obveznosti zadržan v Ljubljani – ja, dragi bralci, preljube bralke, Sebahudin dejansko ima življenje, nepovezano z blogom (krejzi šit, a?) -, sva z bratcem njegov praznik proslavila z manjšo zamudo, a zato tako, kot se za dva stasita hrusto-kerlca spodobi – z doma narejenim 70’s big obrokom.

Naj že takoj na začetku povem, da je podvig uspel, tako da je bil slavljenec kljub začetnem začudenju nad količino pripravljeno hrane, ki je bilo videti nekako takole:

na koncu vendarle kazal vse objektivne pokazatelje zadovoljstva, ki so še najbolj spominjale na tole:

I know – freaky shit, right? 🙂

Da pa vas ne poplavi hudournik sebahudinovskega govoričenja (priznajte – just do it! – da se porajcavate na moje vratolomne nad-poetične prispodobe ;)), predlagam, da preidemo kar k (tokrat bolj skromnim – jbt ga, bili smo lačni in mudilo s eje) vizualijam:

Gotta get geek’d, baby!

Pozdravljeni, moje ime je Dimi, imam mali penis in sem tik na tem, da bom dobro jedel. 😀

I keed my lil bro! Kako bi lahko nekdo s tako velikim nosom imel mali penis? That’s just not how things work! (v bistvu se šušlja, da je bratova nadpovprečna obdarjenost glavni razlog za to, da šepa – neenakomerno razporejena teža ga nenehno meče iz ravnotežja – mmg, it runs in the family [to the ladies: get it? no srsly, get it?] ;)). Evo, še njegov gej frend pritrjuje tem špekulacijam:

OK, OK, enough of that small/big-dick-gay-talk. Poglejmo si raje, kaj točno je bilo ta dan na meniju (mmg, sliki prikazujeta le prvo porcijo; v pečici je bilo teh dobrot še za kar nekaj obrokov ;)):

• pečeni piščanec v ptujski omaki;
• puranja pleskavica z jajcem na oko na njej (jup, to je ta neprepoznavna bela reč na pleskavici);
• pečeno korenje in krompir;
• mešanica rdečega fižola in koruze;
• radič + kristalka + koruza.

Skratka, lačna nisva bila, poleg tega pa se je bilo več kot odlično spet nekoliko podružiti z malim bratcem. Zajebancija gor ali dol, moj brat je najjači brat, kar bi si ga lahko katerikoli brat kadarkoli zaželel – and that, dear Watson, is a fact! -, in vesel sem, ko vidim, da odrašča v tako dobrosrčnega mladega moža.

Dragi moj Mimočka,
še na mnoga uspešna in srečna leta! Naj te mir, sreča in dobrota spremljajo na tvoji življenjski poti!

Evo, za konec pa še malo klenega prek-o-murskega repa zate (ja, spet), ki si tako zelo zaljubljen v onstran-mursko prestolnico. 😉

Nindri indri
ne boš doubo spoštovanja, stari, tak kak eti… 😉

O (novembrskih) proslavljanjih in skrivnostni Šambali

Dragi bralci, preljube bralke,

november je poseben mesec. Vsaj v mojem življenju. V tem času se (je) zvrsti(lo) nemalo pomembnih reči, kamor sodijo tudi takšna in drugačna praznovanja, katerih namen je – kot je jasno vsakomur – obeležiti ali proslaviti posebnost nekega dneva, mu izkazati dolžno spoštovanje in priklon. Čeprav se takšnega opisa drži pridih resno(bno)sti, pa temu v dejanskosti ni tako (ali vsaj ne bi smelo biti): proslaviti pomeni obeležiti z radostjo v srcu, prerezati skozi direndaj in vrvež banalnosti ter se osredotočiti (četudi za hip) na to, kar je pomembno prispevalo in še prispeva k temu, da ste, kdor ste.

Kot ste videli v zadnjem prispevku, je bila ena takih stvari M.-in rojstni dan (yay!), bliža pa se tudi rojstni dan mojega malega powerlifting-wanna-be bratca (yay!). Poseben dan pa je bil tudi minuli torek (sredina novembra :)), zato sem se odpravil na poseben kraj, da ga na svoj način proslavim. Lahko bi rekli, da je šlo za nek osebni mini-ritual: vsi jih imamo, in čeprav se nam velikokrat takšne reči pri drugih zdijo smešne in/ali nesmiselne, je temu tako, ker pač ne vidimo njihove odzadnje logike – zgodb, ki se vijejo za njimi (obenem pa s takšno resnostjo opravljamo svoje rituale in se včasih delamo, da sploh niso rituali…). Zato pred odprtjem škatle posmeha/cinizma ali metom kamna obsodbe skušajmo (vsaj za trenutek) prehoditi nekaj milj v čevljih drugega. Zagotavljam vam, da boste zelo kmalu spoznali, da gre za zelo osredinjajočo prakso.

Spomnim se še svojih uporniško-najstniških dni, ko sem črtil vse, kar je količkaj dišalo po tradiciji, potemtakem tudi vsakršne ceremonije in rituale. Zdeli so se mi preprosto (nepotrebna) bergla za šibke duhove. A leta te naučijo nekoliko več o “človeškem stanju” in postavijo določene stvari v perspektivo. Ljudje smo med drugim tudi bitja simbolov in ne delujemo le na razumski ravni. Tako pridejo prav tudi specifična dejanja/podobe, ki nam pomagajo obeležiti nek prelom, prehod, pomiritev – karkoli res pomembnega. Ko se denimo ljudje razidejo, si (poenostavljam in karikiram) ženske omislijo novo frizuro, tipi pa nov tatu. Gre za mini-rituale, ki označuje neko spremembo oz. prehod: njihova moč pa leži v tem, da zajamejo celo telo (našo celo bit). Eno je namreč stvari vedeti na razumski ravni, drugo jih je živeti. In ravno tukaj se skriva posebna moč ritualov: v njihovi zmožnosti, da pomagajo pri človekovi celoviti transformaciji.

Kakorkoli že (da prekinem to krajšo filozofsko zastranitev), poseben kraj, kamor sem ga mahnil, je bila restavracija Shambala, ki svoje razkošje sramežljivo skriva v eni od stranskih ulic ob Ljubljanici. Preden nadaljujemo, si na hitro oglejmo, po čem je restavracija dobila svoje ime:

V legendah vzhoda se Šambala nanaša na skrivno kraljestvo, zemeljska Nebesa, za katera se je govorilo, da so nekje med Himalajo in puščavo Gobi. Starodavni tibetanski spisi opisujejo to kraljestvo kot čudovit prostor v nedostopnem predelu Azije, sestavljen iz osmih območij, vsako obdano s krogom gora z zasneženimi vrhovi. Tako je kraljestvo Šambale podobno osemlistnemu cvetu. To je sanjska dežela, osvobojena prepirov in zločinov. Njeni prebivalci so visoko razvita duhovna bitja z veliki močmi.

Kraljestvo Šambale igra osrednjo vlogo v tibetanskem budizmu. Njihovi Sveti spisi pravijo, da je potovanje v Šambalo dolgo in skrivno. Pot vodi skozi divjino puščav in gora. Kdor se je namenil doseči to oddaljeno Svetišče, mora iti skozi mnoge trde preizkušnje in premagati mnoge ovire na poti. Kdor to zmore, prejme tam skrivne nauke, ki ga usposobijo postati gospodar časa in se osvoboditi iz ujetništva materialnih razmer. Spisi opozarjajo, da le tisti, ki so poklicani in so ustrezno duhovno pripravljeni, zmorejo doseči Šambalo. Ostali bodo našli le jalovo kamenje in prazne gore ali celo smrt. (vir)

Zanimiva je še stara tibetanska legenda, ki pravi takole:

Po naporni poti po Himalaji je mladi iskalec prišel do votline starega puščavnika.

»Kam greš?« ga vpraša.

»Iščem Šambalo,« odgovori mladenič.

»O! Dobro, potem ti pa ni treba potovati daleč,« reče puščavnik, »ker je Kraljestvo Šambale v tebi.«

Restavracija Shambala je bojda nastala “v sklopu družinskega navdušenja nad azijsko kulinariko in budistično kulturo”, tako da boste v njej deležni “prvovrstne azijske hrane iz različnih azijskih dežel v kombinaciji z izbranimi vini, kot čutno doživetje v estetsko dovršenem ambientu” (čemur – četudi nisem velik poznavalec s področja kulinarike – vsekakor pritrjujem). Čeprav gre – kot si lahko predstavljate – za nekoliko dražjo restavracijo (OK, to je relativno – dražjo glede na moje finančne zmogljivosti), pa je hrana res prvovrstna in je zato po mojem mnenju odličen kraj za proslavitev posebnih priložnosti. Ker pa sem v tem prispevku povedal že dovolj, si raje oglejmo veliko bolj zgovorno vizualno gradivo mojega obiska:

  Bancha in Avguštinove Izpovedi

Piščančji zavitki (sveže, sveže, sveže!)

Kosi piščanca v kokosovi in gobovi omaki s svežimi začimbami

Obrok je bil več kot odličen. Šlo je za kratek, a prijeten izlet v preteklost na krilih sedanjosti. Verjetno mi boste pritrdili, da je ena od največjih modrosti ne bežati pred preteklostjo, hkrati pa ne pustiti, da te slednja opredeljuje in ovira. Čeprav nisem še v celoti usvojil te veščine, pa moram reči, da se vztrajno in prizadevno učim. In to, dragi bralci, preljube bralke, je po mojem mnenju edino, kar šteje. Nekoč bomo pokopali tega starega konja. Nekoč. 😉

Želim vam čaroben dan,

vaš S.

Rojstnodnevna pizza

Dragi bralci, preljube bralke,

ker je M. pred kratkim praznovala rojstni dan (ne vem, kako ženskam uspeva, da kljub minevajočim letom ostajajo vedno enako stare ;)), je Sebahudin dobil novo priložnost – njemu, M. in vam v neizmerno veselje -, da se preizkusi v svojih kuharskih sposobnostih. Spremljati nekoga pri peki/kuhi zagotovljena zabava: če mu uspe, se lahko navdušujete nad končno mojstrovino in (nemara) dobite navdih za okusen obrok, če pa ne, se lahko hehljate ob nastali spakedravščini. Morda so zato moji prispevki o kuharskih specialitetah tako zelo priljubljeni. Ali to ali pa (skrivoma) upate, da [*samovšečnost par excellence ON*] boste spotoma naleteli na kako Sebahudinovo beach-muscles fotko [*samovšečnost par excellence OFF*]. Ain’t gonna happen. To se zgodi le takrat, če me podkupite s torto. Hudo dobro torto. Pika, amen, stop. 😉

Kakorkoli že, tokrat je bila na sporedu (ajdi, recimo) zdrava različica pizze (na pirini osnovi). Za izhodiščni recept sem vzel recept svoje nekdanje prijateljice (kliknite na povezavo za seznam (bazičnih) sestavin, opis priprave in krulež spodbujajoče fotografije), ki sem ga staknil na Maxximum portalu, pri čemer pa sem količine in sestavine – kakopak – prilagodil svojim potrebam in željam. Hiter po-slik kuho-materiala:

Priprava testa:

400 g pirine moke (I know, crazy right?)
3 dcl mlačne vode
1 vrečka vinskega kamna (sredstvo za vzhajanje testa – alternativa kvasu)
3 žlice olivnega olja
1 žlička soli
1/2 žličke rjavega sladkorja

Sol, sladkor in vinski kamen sem vstavil v mlačno vodo ter slednjo med gnetenjem dolival k testu, oblitem z olivnim oljem. (Em, morda bi veljalo omeniti, da ni slabo, če si pred tem umijete roke ;)). Nato sem testo res dobro pregnetel (to formulacijo najdete v vsakem receptu :)), da postane gladko in se več po pijavavsko ne lepi na prste in dlani, ga pokril s krpo in šel za pol ure delat vaje z lastno telesno težo (yay!). 😉 Po preteku 30 minut prišel veselo nazaj in – voila! – testo se je dvignilo približno toliko kot impotentnežev tič, torej nič. Čeprav naj bi vsebina 1 vrečke vinskega kamna zadostovala za pol kile moke, očitno to za trdoživo (ali preprosto leno) pirino moko ne velja.  Tako so se moje prvotne ideje, da bo pripravljena količina moke zadostovala za 2 pladnja pizze, prav nemarno razblinile, družno s sanjarijami o mehkem in prhkem testu. Ain’t gonna happen (Kokov bi verjetno pristavil: “That’s what she said…“). In ker nima smisla tarnati za iluzijami, sem pač po stoično stisnil zobe, v pekač položil pekaški papir, ga čisto nalahno namazal z olivnim oljem in nanj (ročno) razvaljal dobljeno (impotentno) testo (jbt ga, ni valjarja pri hiši – pri nas ženske tepemo ročno ;)). Rezultat?

Priprava pizze:

Ker sem se odločil pripraviti trodelno pizzo, je bil nadaljnji postopek sledeč: testo sem premazal s koščki paradižnika (jup, moral bi biti pelati, a sem v naglici pri najboljšem sosedu pograbil napačno konzervo – če sem vam to slučajno zgodi, ne obupujte, saj na koncu tako rekoč ni razlike), pridal nekaj majarona in malo popra ter pizzo-v-nastajnju obložil z rezinami piščančjih prsi (salama) in sirom. Nato sem na eno tretjino pizze dodal še malo piščančjih prsi in (kasneje – proti koncu peke) 2 jajci, drugo tretjino sem ozaljšal s tuno, čebulo, poprom in nekaj dodatnega sira, tretjo pa s čebulo, koruzo, rdečim fižolom in nekoliko več popra (črnega in kajenskega – hej, eksperimentiral sem!). Nato sem celo reč potresel še z origanom in dal v pečico na cca 200 stopinj, kjer se je pekla kakšnih 20 minut. In še končna packarija:

V bistvu to, kar vidite na sliki, še ni čisto končna različica stvaritve, saj sem po temeljiti proučitvi produkta spoznal, da bi bilo fino, če jo vtaknem v pečico še za nadaljnjih 5 minut. Kar sem tudi storil. S stilom. (That’s what she said – STFU, bemu! :)) Tisti, ki ste se dejansko prebili skozi celotno besedilo, veste, da je bila pizza prava mala (a zato okusna! :)) kalorična bombica – nič ne de, v teh zimskih časih kalorifični suficit pride zelo prav za ogrevalne namene. 😉

Celoten proces je bila zelo zanimiva izkušnja; kljub precejšnjim nevšečnostim (za vstajo nezainteresirano pirino testo, manko valjarja, paradižnikovi koščki) je bil končni rezultat presenetljivo okusen (nasvet: pustite, da se pizza nekoliko shladi, saj takrat postane še boljša). To trditev bi potrdila tudi slika zadovoljno-hrčkaste M., a sva bila preveč okupirana s prehranjevanjem, da bi sploh pomislila na fotografiranje. Nekako takole:

Konec koncev smo praznovali rojstni dan, ne pa pozirali za Sebahudinov blog. Celebration time! 😉

Če imate morda kake nasvete, namige ali predloge za pripravo pizze, se vsekakor priporočam. Če pa komu moje kuhinjske vragolije pridejo prav, še toliko bolje! 😉

Vse dobro in lepo,
tebi M. pa še enkrat vse najboljše in najslajše, party girl! 😉

Vaš S.

Kaj zajtrkujejo Sebahudinovi bralci/bralke? 2. del

Dragi bralci, preljube bralke,

ker vem, da ste že povsem na trnih, ker vas zanimajo še ostale jutranje dobrote, ki so mi jih poslali bralci/bralke (tisti, ki ste zamudili prvi del, si ga lahko ogledate tukaj), predlagam, da gremo brez okolišenja kar k stvari sami. Res je nevšečno in se ne spodobi, kadar nekdo predolgo omahuje in odlaša s stvarmi, ki so res pomembne, ključne, da, človek bi rekel kar esencialne, kar pa se k sreči meni ne more zgoditi, saj sem človek jedrnate in jasne besede, nekdo, ki rad reče bobu bob in nikakor ne prenaša besednega kolovratenja ter pleteničenje – ne, nikakor, najboljše resnice se lahko strnejo v nekaj kratkih stavkov in to velja za vse, kar je vredno in se splača  povedati oz. zapisati (ali kakorkoli drugače skomunicirati), vse ostalo pa je le nek prazen blebet, pusto natolcevanje, človek bi rekel kar prazna parnja, ki nima ne repa ne glave, česar pa jez resnično – (iz ozadja) *fakin’ utihni že enkrat in pokaži fotke!*-er…khm, no, pa začnimo…

1. Stari kamerad Paleo Štejf, ki ima po novem tudi svojo fotografsko spletno kamro, je poslal sledečo šejkersko delikateso:

Evo en izmed mnogoterih šejkov:

– 2 pesti zamrznjenih borovnic

– 2 banani

– 1 pomaranča

– 200g skute

– pest mandljev (včasih tudi drugih oreščkov)

– lanena semena

– kokosova voda

– kokosova moka

– ščepec cimeta

Se pa sestavine seveda spreminjajo in je vmes tudi več sadja (bodisi ananas, grozdje, mandarine, mango,…), tudi kakšni korenček ipd., včasih tudi merica ali dve kakšnih proteinov itd.

Mmm, my kinda breakfast. Še vizualije (before-after):

Yum-2-da-my! 🙂 Lejpa fala, mešter, pa dosta navdiha za slikovino – eli ka?! 😉

2. Naš vrli Tovariš Gregorius (na povezavi lahko vidite nekaj njegovih gimnastičnih vragolij – v bistvu so to za njega ogrevalne zadeve, kmet! :)) zajtrkuje bolj po pussyjevsko, tako da se človek vpraša, od kod mu torej ti impozantni bicepsi in rame; k sreči se potem kmalu spomni, da mu povsem manjka kvadrov in zadnje lože, tako da stvari postanejo veliko bolj jasne (hehehe :)).

Evo, moj današnji zajtrk.
Skuta light 250g + pol jogurta jogobela.
Skuta je z malo tekočine zmiksana s paličnim in dodana v jogurt (če ga z jogurtom skupaj potem se tudi koščki sadja zmiksaja, česar pa nočem :D). Temu sledi še kava. Rad bi samo še povedal, da je Seba najboljši gimnast na svetu, hvala. [O, hvala, Tovariš – kako lepo od tebe! :D)

Gregorius, hvala ti za tole! Aja, mmg., na računalniku se vidi pornografija – kaj si spet to gledal?! Oh, I only keed (!!!), Tovariš… 🙂

4. Amaterski gimnast-pionir Dule, ki ga lahko na povezavi vidite med zajebantsko izvedbo izvlekov, je poslal tole šejkersko dobroto:

Evo, kot sem obljubil – zajtrk 🙂
Notr’ je b’lo, znači ovaj:
– banana 1x
– hruška1x
– korenje 2x
– pest brusnic 1x
– pest mandljev (bol mala, jebi ga zmanjkalo je) 1x
– pest lanenih semen 1x
– malo olivnega olja
– merica whey 1x
– kavna žlička kreatina
– skuta 250 g
– kosmiči (ovseni) 100g
– mleko 3,2 (jebeš 1,3 pa 0,5 – to je za Gecota) [ahahahaha!]
 Pa še slik’ce, kakšne so malo zamegljene…ni blo mirne roke, hahaha. Evo, tako je, če to delaš s paličnim namesto  z blenderjem – cela jeba, še kavni mlinček sem zjebal, ko sem semena mlel, ampak uspelo je.:)

Če sem prav razumel, Dule tole ne spije v enem odmerku, ampak ima še za naslednji obrok (ali celo dva?). Če pa, dragi Dule, vse spiješ naenkrat, ker misliš, da boš tako dobil večje bicepse, ti lahko povem – you’re doing it wrong. 🙂 Za večje bicepse očitno moraš pustiti, da ti najprej atrofirajo noge, potem pa jesti skuto z jogobelo. A veš? 😉 Hvala ti za lepo serijo fotk, majstore! 🙂

5. Crossfitersko navdahnjeni Blažko Blaž ostaja zvest paleo prehrani tudi navsezgodaj in ne dela razlik med posamičnimi obroki, zato je njegov zajtrk takšen, kakršno je pri marsikomu običajno kosilo. Zakaj pa ne?

Evo, še recept:
– buča
– bučka
– brokoli
– naribana zeljnata glava
– 200g mlete govedine
– paradižnikova omaka
-olivno olje

Priprava: Zelenjavo (brez zelja) se prepraži na kokosovi masti (cca.1-2 min), nato se doda mleto govedino in začimbe (curry, bazilika, kajenski poper, črni poper). Ko meso dobi “barvo”, dodamo še na drobno narezan česen in paradižnikovo omako. Ko se vse skupaj poduši, dodamo narezano zelje, serviramo na krožnik in za okus dodamo še malce olivnega olja.

Blažko, videti je več kot spremno! Svaka čast! 🙂

6. Vragolin Geco (gl. tudi komentar pri Duletu) pa mi je poslal po mobiju le tole:

Ker ni zraven nobenega opisa, bom po fotografiji sklepal, da so sestavine sledeče:

• mesni doručak;
• kajmak;
• majoneza;
• ščepec popra;
• in pa kisla repa.

Skratka, zelo keto! 🙂 Geco, hvala ti za poslano, ampak ker ni bilo opisa, lahko seki poveš, naj se kar pripravi na Sebahudinov prihod… 😉

Dragi bralci, preljube bralke, to je to. Vsem, ki ste mi poslali svoje jutranje dobrote, se še enkrat prav najlepše zahvaljujem (in ja, res dobite zeleni čaj – just don’t give up on me! :)), ostalim pa sporočam, da če bi kdo rad še delil kako dobroto z mano, je več kot dobrodošel. Pri tem se svečano zaobljubljam, da bom objavil tudi vse morebitne zamudnike (Geco, to velja tudi zate!).

Upam, da se imate lepo in uživate v prekrasni sončni nedelji!

Vse dobro in lepo,

Vaš S.

Kaj zajtrkujejo Sebahudinovi bralci/bralke? 1. del

Dragi bralci, preljube bralke,

po tako napornem tednu se prav prileže, če ti kdo blagovoli ustreči s kakšno manjšo uslugo in/ali dobrim dejanjem. In točno to so zame storili nekateri bralci oz. bralke, ki so se odzvali na mojo prošnjo ter mi poslali slikovni material in/ali kratek opis svojih jutranjih obrokov. S tem so mi omogočili, da si kanček oddahnem od samega sebe – tj. od tipičnega sebahudinovskega umovanja in gostobesedenja 🙂 –  ter tako omogočim fotografijam in opisom, da spregovorijo sami zase. Ker pa se je nabralo kar nekaj gradiva, sem se odločil, da ga bom – zavoljo večje preglednosti in urejenosti (mhm, here I go again :)) – razdelil v dva ločena prispevka, pri čemer pa bi se že na tem mestu prav najlepše zahvalil vsem, ki ste si vzeli čas in se odločili, da boste z nami delili vaše jutranje prehranjevalne navade. Predlagam, da kar začnemo… 😉

1. Bralcem in bralkam sedaj bržda že dobro znani Domen, nadobudni dvigalec uteži in eks košarkaš, mi je posredoval gradivo za kar dva zajtrka – enega, ki ga običajno je med delovniki, in drugega, s katerim ga crklja mam(ic)a (moral sem, majkemi :)), ko si gre za vikend v domače kraje spočit od nenehnega nalaganja in vlečenja železnine.

a. Običajen (“instant”) zajtrk:

Po vrsti, postopek:
– v skodelico natresemo ovsene kosmiče;
– dodamo whey;
– premešamo na suho;
– zalijemo z mlekom ali vodo;
– zmešamo;
– pojemo;
– pojemo pest lešnikov/oreškov.

Asketsko, a učinkovito. Še vizualije:

b. Zajtrk prvakov aka Čarobni žganci:

Sestava:
– bela moka (odvisno od števila oseb, tukaj po občutku)
– jajca (odvisno od števila oseb, tukaj 7)
– sveže mleko
– “kava” iz proje http://www.najcena.si/images/products/la/1/d/2/2/Droga_kavni_nadomestek_proja_250g.jpg

Kako se to nardi, je malo delikatno opisovat, ampak naj poskusim.

1. Mleko skuhaš
2. Kavo pripraviš in zmešaš z mlekom ter malo sladkaš 🙂

3. Jajca stepeš in jih na maslu spečeš (kot na sliki)

4. Tega postopka pa ne poznam najbolje, ampak naj poskusim (sem delal skupaj z mamo in je ona ta del opravila):

– daš moko v vrelo vodo (“na pravilen način”; don’t ask me :D)
– moka se naj kuha v vodi nekaj časa (koliko? don’t ask me; po občutku :D)

– ko se skuha, vodo odliješ v eno posodo;

– nato moko “zmešaš” z mešalnikom ter del odlite vode z žlico nazaj dodajaš (za lažje mešanje) – glavni razlog za to je, da nastanejo “grudice”;

– tukaj je bolj pomembna praksa kot teorija 🙂

5. Zmešani (:D) moki dodaš jajca ter postrežeš 🙂

Kot vidimo, je opisani zajtrk (beli žganci z jajci in belo kavo) bližje umetnosti kot znanosti :); še slikovje:

OK, to pa je res pravi rehabilitativno-regenerativni zajtrk! Beseda – in hvala, Domen! 🙂

2. Domnov sotrpin v svetu utežarstva, Žiga, je poslal sestavine in fotografije za preprost, a učinkovit in okusen jutranji obrok:

• grški jogurt
• kosmiči mix (ovseni, rženi, koruzni)
• laneno seme
• chia semena
• sončnično seme
• banana
• + 3 trdo kuhana jajca

Še slikovni material:

Videti je top šit (in mmg., tudi jaz nisem vedel, kaj so chia semena – poguglajte ;)). Žiga, zahvale! 😉

3. Vestna kolesarka in predana fitneserka Moka, ki naredi 2,5 zgiba (!) :), je bila zelo pridna in poslala kar 5 (!) različnih zajtrkov:

a. Kruh + namaznina 🙂

Domače spečen kruh (iz pirine polnozrnate in nekaj malega bele moke in semen), popečen v toast-erju (ker je bil že 3 dni star :), drugače ga ne bi), domači med (od stričevih čebel) in skuta od najcenejšega soseda. Namažemo v tem vrstnem redu..

b. Sirtoka + keksi Wasa

Najljubši vanilijev whey z mlekom in Wasa Fibre.

c. Mešanica kosmičev s sirotko

Mix kosmičev (Sunny bisk za bolj ‘čokolinasto’ teksturo, mešanica sadnih kosmičev in amaranta), prelito z 1dl vroče vode in 1dl mleka ter žlica čokoladnega wheya in bio cimet.

d. “Vzemi-me-s-sabo” zajtrk

Zajtrk “to go” – sadje, oreški, jogurt.

e. Grez-in-da-houz

‘Gres’ ? – pšenični zdrob skuhamo v prej zavrelem mleku in potresemo s kakavom – za pred 3-urnim kolesarjenjem priporočam Kraš ekspress – greš (preizkušeno) hitreje! 😀

Moka, domačo nalogo si opravila z odliko! Res lepa hvala! 🙂

4. Vrla maxximumovka Metka pa je predstavila nekoliko drugačen zajtrk (mmg, izjemno všečna ideja) – paprike, polnjene z jajci in feta sirom:

Potrebujemo:

• 2 rdeči papriki
• 2 jajci
• malo feta sira
• sol, poper

Pripravimo umešana jajca, katerim dodamo poljubno količino feta sira.

Papriki operemo, odrežemo vrh, ju izdolbemo in nadevamo z jajci.

Dober tek. 🙂

Metka, najlepša hvala za tole – videti je več kot okusno! 🙂

S tem zaključujemo prvi del zajtrkomanije Sebahudinovih bralc in bralk, več idej pa jutri (so stay tuned – vem, da vam od razburjenja in pričakovanja gredo kar dlake pokonci. :D).

Vse lepo in pa –
kot je lepo napisala Metka –
dober tek!

Vaš S.

Fritata (dio drugi) in pa nekaj (tradicionalnega) za “na žlico”

Dragi bralci, preljube bralke,

v zadnjem prispevku o slepem dvigovalcu uteži Chamounu sem obljubil, da bom objavil še nekaj malega o dogajanju v Sebahudinovi kuhinji. In ker je po zelo dolgem času prišel na obisk gospodič Blaž, ki se ničkaj prikrito spogleduje s paleo(litskim) načinom prehranjevanja, sem odločil, da ga ob tej veseli priložnosti pogostim s čisto pravo paleo fritato. Ta je bila po sestavi precej podobna njeni predhodnici, z nekaj manjšimi razlikami:

• ni vsebovala ovsenih kosmičev (se opravičujem gospe Koko);
• zelenjavna sestava je bila nekoliko drugačna: poleg bučke, korenčkov in melancana, je bil pridan še por, čebula, paprika, malo cvetače in brokolija (ni pa bilo paradižnika) ter nekoliko več začimb;
• (ta poteza pa je bila čista briljantnost) k jajcem sem umešal še tri žlice mletih lanenih semen (I know, right?!)

Še končni izdelek:

Mother of…?!

Artsy fartsy fore s slabim fotoaparatom = ne tako dobra zamisel 😉

Hello, my name is Blaž and I approve this meal! (bodite pozorni na revijo na mizi, hehe)

Splošni vtisi: čeprav je bila nad-okusna že prva različica, jo je ta po svoji zmožnosti porajcavanja brbončič še presegla. Krivdo za to valim na večji nabor začimb, raznovrstnejšo zelenjavo in – oh, ja – pridatek lanenega semena. Poleg tega imam to pot na razpolago še potrditev druge osebe, ki velja za precejšnjega izvedenca na področju kuharsko-pekovskih podvigov in stvaritev (jah, kaj drugega je za pričakovati od nekoga, ki bere Gloss? – I keed, I keed!), tako da mi več ne rabite verjeti zgolj na besedo – sedaj morate verjeti zgolj na besedo meni in Blažu. Blažko, lepo te je bilo po dolgem času spet videti, upam, da te pot spet kaj zanese v te kraje (še dobro, da ne živiva le pet minut narazen! :)).

Drugi obrok pa je bil namenjen svetovni popotnici Mašenki, ki se je pravkar vrnila s Sardinije. Da jo karseda hitro spravim na realna tla, sem ji pripravil tradicionalno prekmursko jed “bujto repo” (=“ubito repo”), da jo spomnim na njene korenine in kaj jo čaka, če se ne bo nemudoma spravila v ustaljene tirnice. Jed sem pripravil (sicer nekoliko prirejeno) po tem receptu.

Sestavine:

• 1 kg kisle repe
• 200 g prosene kaše
• 0,5 kg puranje šunke
• 2 lovorova lista
• poper v prahu (nisem imel zrnatega)
• sol, peteršilj, majaron
• 1 srednje velika čebula
• 2 stroka česna
• žlica moke (ja, fakin’ navadne bele moke, ubijte me ;))
• repično olje – 2-3 žlici
• 2-3 žličke mlete rdeče paprike (da je bilo vse skupaj malo bolj “fortno”)

Priprava:  Vse najdete na navedeni spletni strani, tako da tukaj ne bom trošil kibernetičnega črnila. 😉 Zraven sem skuhal še nekaj malega neolupljenega mladega belega in rdečega krompirja (in ga po kuhi začinil z drobnjakom in s peteršiljem)

Končni izdelek:

Čeprav je mogoče videti kot nekaj, kar človek ne bi rad dal v usto, je – majkemi! – zelo okusno
(ali pa so moji prekmurski čuti pač navajeni na vsakovrstne pizdarije, kdo bi vedel)

Prva (testna) porcija (brez krompirja) – izkazala se je za nekoliko preslano, zato je bilo treba pridati še nekaj vode

Še porcija s krompirjem – back to the roots! 😉

Hello my name is Mašenka and I approve this meal (semi hrček FTW!)

Splošni vtisi: Razen tega, da je bila prva porcija – ki sem jo (kot se za eksperimentatorja spodobi) še pred prihodom gostje preizkusil sam na sebi (kuharjem ni lahko, bogme :)) – nekoliko preslana, je bila zadevščina po dodatku vode top šit. Dobro pri bujti repi je tudi to, da jo pripraviš v večjih količinah, tako da jo lahko potem ješ dva ali tri dni zapovrstjo (=no cooking ;)), pa še nekaj malega ostane za v zmrzovalnik. Bujta repa se lepo poda tudi k trdo kuhanim jajcem ali pečenemu piščancu in jo lahko (bolj razredčeno) uporabite tudi kot predjed.

Dragi bralci, preljube bralke, če vam primanjkuje idej za obroke, preizkusite fritato in/ali bujto repo (OK, pa odstranite tisto belo moko in/ali krompir, če vas že tako zelo moti :)) in mi sporočite, kakšni so vaši vtisi. Poleg tega bi vas še enkrat spomnil na prošnjo iz enega od svojih prispevkov:

Prosil bi vas, da mi na e-naslov (za tiste, ki ga ne poznate, ga najdete tukaj) pošljete kratek opis (lahko po alinejah) + (morda) fotko (čisto preprosto – telefon, karkoli) enega (ali več) vaših ljubših jutranjih obrokov. Dobljeni material bom nato objavil v posebnem prispevku, s čimer bom(o) – vsak na svoj način – morda prispevali k temu, da začnejo redno (in zdravo) zajtrkovati tudi tisti, ki se jih doslej ta navada še ni prijela. V slogi je moč – ali kako že? Za nagrado vam lahko obljubim le kako skodelo dobrega zelenjaka, kozarec hmeljevega zvarka ali kaj podobnega. Se pa že vnaprej zahvaljujem vsem, ki boste sodelovali v tem malem projektu!

Nekaj se vas je že osrčilo in poslalo fotografije z opisi, nekaj vas je obljubilo, da boste to storili do tega vikenda. Upam, da se opogumi še kdo in mi posreduje svoje jutranje umetnije – moj e-naslov najdete tukaj.

Preden zaključim, bi rad povedal še to, da je sanskrt totalno zajeban jezik in da dvakrat premislite, če se ga kdaj mislite lotiti. Vem, da nima prav nobene veze z vsebino tega prispevka, ampak preprosto moral sem povedati (napisati?) na glas (z odebeljenim fontom?). 😉

Predlagam, da zaključimo v tradicionalnem prekmurskem duhu z eno od Vladekovih prekmurskih viž, v kateri se tipično prekmursko svetobolje lepo križa s tamkajšnjo zmožnostjo za divjo feštarijo. Črno-belo, črno-belo – vino, vino! (k “alternativi nagnjeni” Prekmurci boste štekali. ;))

Vse lepo,

Vaš S.

S čin pa ti svoje goloube, goloube raniš?
S sejbe rejžen fse goloube, fse goloube ranin.
S čin pa ti svoje goloube, goloube pojiš?
Skuze točin fse goloube, fse goloube pojin.

Kaj se skriva v hladilniku ali O razlikah med fanti in puncami

Dragi bralci, preljube bralke,

prilagam fotografijo, na kateri lahko vidite dva razdelka v Sebahudinovem hladilniku:

Vprašanje glede priložene fotografije se glasi: kateri razdelek je moj in kateri od moje cimre? OK, glede na to, da ste sedaj že (vsaj) približno seznanjeni z mojim načinom prehranjevanja, ste verjetno pravilno uganili, da je moj zgornji razdelek, cimrin pa spodnji. A priznajte, da bi v drugačnih okoliščinah spodnjega pripisali moškemu, zgornjega pa ženski. Priznajte. Kar je pri tem še posebej zanimivo, je to, da je prvič, to edini razdelek, ki ga ima cimra v hladilniku (tj. nima še kakšnega, kamor bi lahko spravila “pravo” hrano), in drugič, prikazano stanje ni izjema, temveč stalnica! 🙂

Hehe, sodobne punce – vse, ampak res vse bi vas trebalo po riti!

Lep preostanek dneva vam želim! 😉

Vaš S.

Nori na jutranje obroke: Nate Greenov hiter zajtrk + (manjša) prošnja za bralce in bralke

Dragi bralci, preljube bralke,

v Sebahudinovem brlogu smo nori na zajtrke. Jup, četudi se sporadično postimo, je resnica pač takšna, in nobenega razloga ni, da bi si glede tega metali pesek v oči. Da vam nekoliko osvežim spomin – doslej smo si imeli priložnost ogledati:

• Sebahudinov jutranji šejk I
• Sebahudinov jutranji šejk II
• Sebahudinova jutranja omleta s sladico
• Geoffov jutranji šejk
• Justinov zajtrk (+ ostali obroki) 

Skratka, nemalo materiala – a idejam in predlogom še ni – in vse kaže, da niti ne bo – konca! Če kaj, potem si reden obiskovalec/obiskovalka preprosto ne more privoščiti izgovorov, da ne ve, kaj naj jé za zajtrk. Sploh pa kaj takega – upam – ne bo mogoče po tem prispevku: danes si bomo namreč ogledali Nate Greenov predlog za hiter, a okusen in zdrav jutranji obrok, hkrati pa imam za vse moje bralce in bralke na koncu prispevka manjšo prošnjo, ki bo – če se obnese – še dodatno obogatila pestrost izbire.

Pa si najprej poglejmo, kaj ima za povedati lepo-obrazni vse-ameriški za-moj-okus-morda-včasih-preveč-komercialno-kičavi Nate Green:

 

Za ta 3-minutni zajtrk potrebujete:

• nekaj žličk grškega jogurta (dobite ga v skoraj vseh trgovinah) – bolj kremast od običajnega jogurta;
• 2 merici kazeina – poskrbi, da je
• žlica arašidovega masla
• malo črne čokolade
• mala pest surovih oreškov
• malo kokosove moke
• malo vode

Sestavine zmešate – in pojeste. Če imate malo več časa, lahko dobljeno zmes date za nekaj časa v zmrzovalnik, da po teksturi postane podobna sladoledu. Kot vidite, v tem zajtrku prednjačijo predvsem beljakovine in maščobe, tako da je primeren za tiste, ki so na nizkoogljikohidratni dieti (Geco, slišiš?!). Za tiste, ki bi radi pridobili nekoliko mišične mase, Nate Green predlaga sledečo različico:

• odstranite grški jogurt, arašidovo maslo in oreške;
• v 2-3 dcl mandljevega mleka dajte 2 banani in ju zmešajte v mikserju;
• dodajte 2 merici kazeina in še malo mandljevega mleka;
• mešajte, dokler celotna stvar ne postane pudingasta.

There you have it! Preprosto, a učinkovito.

Zdaj pa še (manjša) prošnja za bralce/bralke: prosil bi vas, da mi na e-naslov (za tiste, ki ga ne poznate, ga najdete tukaj) pošljete kratek opis (lahko po alinejah) + (morda) fotko (čisto preprosto – telefon, karkoli) enega (ali več) vaših ljubših jutranjih obrokov. Dobljeni material bom nato objavil v posebnem prispevku, s čimer bom(o) – vsak na svoj način – morda prispevali k temu, da začnejo redno (in zdravo) zajtrkovati tudi tisti, ki se jih doslej ta navada še ni prijela. V slogi je moč – ali kako že? Za nagrado vam lahko obljubim le kako skodelo dobrega zelenjaka, kozarec hmeljevega zvarka ali kaj podobnega. Se pa že vnaprej zahvaljujem vsem, ki boste sodelovali v tem malem projektu! 😉

Aja, nekaj ljudi me je spraševalo, zakaj pišem blog. Čeprav je moj odgovor (poenostavljeno), da upam, da bom z njim morda vsaj trohico pripomogel, da bi kdo postal boljši človek, vsi vemo, kaj je pravi odgovor: 4-da-ladiez! 😉 V tem duhu prilagam tudi krajšo video-pesmico, namenjeno svoji “bodoči izbranki”. Pa ne pozabi me klikniti, ko bom vpisan, a prou! 😉

 

Lep vikend in praznike vam želim!

Vaš S.

Nekaj utrinkov iz Sebahudinove pečice ;)

Dragi bralci, preljube bralke,

ker je ta vikend pri Sebahudinu postni vikend, nima razen čajev in vode nič drugega vstop v njegov sistem, kar pa ne pomeni, da s svojimi bralci ne bi mogel deliti nekaj dobrot (ja, vem, okusi so različni :)) , ki si jih je pripravil minuli teden. Tudi tokrat (s tem namigujem na moj nedavni eksperiment s fritato ;))  je bilo na sporedu eksperimentiranje s pečico. Kot veste, sem v kuhinji zagovornik  komplekstavnosti, kar se zrcali tudi v tokratnem naboru jedi, ki so pravzaprav različne variacije na isto vižo. Čeprav verjetno niso nek kulinarični presežek (‘lejte, k’ s’m skrom’n :)), pa bodo nemara komu dale kak predlog/idejo za pripravo okusnega in zdravega obroka ali – če ste pripadnik penis posedujočega spola – vam vsaj pomagale premagati morebitni strah pred uporabo pečice (ne, ni tako strašljiva reč, kot je videti – pr’sežem :)).

Kakorkoli že, pri vseh jedeh (razen tretje, kjer sem čevapčiče pripravil na kokosovem olju na štedilniku) je priprava tako rekoč enaka: damo segrevat pečico (da se bo čim prej segrela, jo priviješ na maksimum – manly-man style! ;)) in v tem času v enem pekaču/posodi/čemerkoli pripravimo meso (začimbe, morebitni premazi ipd. + nekoliko prelijemo z repičnim ali olivnim oljem). Pomembno je, da je pekač/posoda/karkoli z mesom pred vstavitvijo v pečico pokrita (!) – če nimate pokrova, lahko uporabite aluminijasto folijo -, ker se drugače ve zgoditi, da se bodo začimbe nekoliko zažgale. To folijo/pokrov potem 15 – 20 min. pred koncem peke odstranimo, da se stvar lepo hrustljavo zapeče, a ne zažge (Polonin nasvet – preizkušen – deluje – top-šit, girl! ;)). Lično zavito in pripravljeno meso damo v pečico in se lotimo priprave zelenjave. Pri meni je bilo tokrat na sporedu sledeče (natančna vsebina se je od jedi do jedi razlikovala): rdeči krompir (neolupljen), korenček, bučke, brokoli. Pri tem bi rad poudaril, da je dobro, če brokoli damo v pečico kakšnih 15-20 min. pred koncem peke zelenjave, ker drugače počrni (barabin!), in čeprav nismo rasisti, je to v dotičnem primeru nezaželeno. Narezano zelenjavo posolimo, začinomo, takisto prelijemo z nekoliko repičnega ali olivnega olja, damo v pečico – in zmanjšamo na 180 – 200 stopinj. Zelenjava bo nared v cca 30-40 min., meso pa – odvisno od tega, kaj pripravljate – pa v 40-60 min. (odvisno tudi od pečice). Moj predlog: preden stvar vzamete iz pečice, pač preverite, če je stvar narejena (mhm, pobje, to pomeni, da če je meso, ko ga prerežeš, krvavo, mora iti nazaj v pečico :)). Še enkrat: 15-20 min. pred koncem peke snamite pokrov s posode z mesom. In ne pozabite dodati brokolija nekoliko pozneje. To je to. 🙂

Sedaj pa poglejmo Sebahudinove stvaritve (v njegovi vulgarno-realistični fotografski tehniki, kakopak):

a. Pečen štajerski piščanec s pečenim krompirjem in zelenjavo

Mesni del (pečen piščanec v marinadi po Ptujsko): puttin’ da nom in nom-nom-nom

Pečena mešana zelenjava (mhm, tukaj še nisem vedel, da je treba brokoli dodati kanček kasneje)

Tako je izgledalo pred zaužitjem: Pretty fly 4 a single guy, huh? 🙂

b. Pečena puranja stegna s pečenim krompirjem in korenčkom

Končni rezultat (super je pisati o hrani na postu – you should try it sometime! ;))

Na krožniku (z malo pridanega zelenja ;))

c. Puranji čevapčici s pečenim krompirjem + paradižnik in zelenje 🙂

Čeva-2-da-motha-phuckin’-krompir-o-pčiči…em…YOU KNOW WHAT I MEAN! 🙂

In pa še končni izdelek (vem, ja, skoraj predobro, da bi bilo res – tak je bil tudi okus)

Tako. To je bilo nekaj skromnih utrinkov iz Sebahudinove kuhinje. Upam, da vam kak predlog (ali variacija na to temo) pride prav, ne dvomim pa, da ste danes – glede na to, da je nedelja, torej dan, ko se praviloma – če niste Sebahudin 😉 – jé nekoliko izdatneje kot običajno – zaužili kakšno dobroto ali dve (tri, štiri ali sedemnajst :)).

Upam, da ste dobro
in vam želim vse lepo – ter dober tek! 😉

Vaš S.

Justinov (70’s big) prehranjevalni (video)dnevnik

Dragi bralci, preljube bralke,

z Justinom s strani 70’s big smo se v Sebahudinovem brlogu že srečali, in sicer v prispevkih o prehrambenih navadah powerlifterjev in o osnovah anatomije gibanja. Ker je več bralcev 70’s big bloga izkazalo zanimanje o Justinovih prehranjevalnih navadah, je na to temo pripravil kratek prispevek + video. Njegov (povprečen) dan bi lahko povzeli približno takole:

• steklenica vode (za hidracijo)
• ribje olje (cca 10 g) + multivitamin
• prvi obrok: proteinski šejk: 2 merici sirotke + nekaj malega jagodičevja + 1-2 žlici sončičnih semen (primerjaj to z Geoffovim in Sebahudinovim jutranje-povadbenim šejkom)
• drugi obrok: omleta s slanino: 6 jajc + 4 rezine slanine + sladki krompir (ali ploščica iz suhega sadja in oreškov) (zraven zaužije toliko kalija, da ga uravnovesi z natrijem iz slanine – bojda zaradi rahlo povečanega krvnega pritiska)
• tretji obrok (pred treningom): bodisi meso (piščanec, govedina) + sladki krompir + zelenjava bodisi sirotka + džus (kot na videu – če mu zmanjka časa za konkreten obrok) – manj maščob, ker to bojda upočasni absorpcijo ogljikovih hidratov (yada yada yada :))
• četrti obrok (po treningu): sirotka z OH-ji??? (ne pove)
• peti obrok (po treningu):  meso (piščanec, govedina) + sladki krompir + zelenjava + sadje;
• šesti (zadnji) obrok (pred spanjem): različna masla (arašidovo, mandljevo)  + piščanec ali sirotka + še več ribjega olja.

Procent telesne maščobe oceni na 10% (morda celo na 8-9%), čeprav bi mu jaz dal malenkost več: med 10 in 12% (je pa res, da je video lahko varljiv). Pravi, da je njegov trenutni cilj vzdrževati trenutno stanje, ker mu omogoča dosegati odlične rezultate pri dvigih, ne da bi se prekomerno zavalil (torej da je hkrati razmeroma “zrezan”).

Ni kaj, Justin, ni slabo! Dragi bralci, preljube bralke – če nas Justinove in kitajske prehranjevalne navade kaj učijo, je to, da “if you wanna train big, you gotta eat big!” Zato lepo pridno zakurite štedilnik in pristavite ponev… 😉 

Želim vam dober tek in  pa – vse dobro!

Vaš S.