Posts Tagged ‘psihologija’

Posvetite se temu trenutku. Poglobite se v njegove podrobnosti. Odzovite se na tega človeka, ta izziv, to dejanje. Nehajte bežati. Prenehajte si povzročati nepotrebne težave.
To je čas, da resnično živite; da popolnoma zavzamete položaj, v katerem ste zdaj. Niste nek nezainteresiran opazovalec. Sodelujte. Prizadevajte si.
Gradivo za umetnost življenja je vaše lastno življenje. Nič velikega ni bilo ustvarjenega v trenutku. Potreben je čas. Dajajte najboljše, kar premorete, in bodite vedno prijazni.
(Epiktet, Umetnost življenja)

Vse stvari so težke, dokler ne postanejo lahke.
(arabski pregovor)

Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom.
(Lao Zi, Dao de Jing)

Advertisements

Če bi bralcu želel eno samo stvar, potem bi bila to želja, da bi bil sposoben zaznavati čudeže.

(Scott Peck, The Road Less Traveled)

Vsi nosimo v sebi ideje in podobe o resničnosti, ki ji pogosto zberemo od drugih ljudi, tečajev, ki smo jih obiskovali, prebranih knjig, televizije, radia, časopisov, kulture na splošno. Vse skupaj nam ustvarja podobo o tem, kakšne so stvari in kaj se dogaja. Zaradi tega pogosto vidimo svoje misli ali misli drugih, namesto da bi videli, kaj je pred nami ali v nas. Pogosto se niti ne ukvarjamo s tem niti ne perverjamo, kako se počutimo, saj mislimo, da že vse vemo in razumemo. Tako smo lahko nedojemljivi za čudeže in življenjsko silo novih srečevanj. Če nismo pazljivi, lahko pozabimo celo to, da je neposreden stik mogoč. Hitro lahko izgubimo stik z bistvom in tega niti ne opazimo. Živimo lahko v lastni sanjski resničnosti, ne da bi sploh začutili izgubo, prepad, nepotrebno razdaljo, ki smo jo postavili med sebe in doživljaje. Če tega ne vemo, smo lahko le bolj osiromašeni, tako duhovno kot čustveno. Ko postane naš stik s svetom neposreden, se lahko zgodi nekaj lepega in edinstvenega.

(Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam)

V mojem primeru gre za mlado pacientko, za katero se je pokazalo – kljub naporom z obeh strani – da je psihološko nedosegljiva. Težava je bila v tem, da je vedno vedela vse najbolje. Njena odlična izobrazba jo je opremila z orožjem, ki je idealno služilo njenemu namenu – z izredno zglajenim kartezijanskim racionalizmom, ki je vseboval natančno, “geometrično” podobo stvarnosti. Po nekaj neuspešnih poskusih, da bi omečil njeno racionalnost z malo bolj človeškim razumevanjem, sem se moral omejiti na upanje, da se bo zgodilo nekaj nepričakovanega in iracionalnega, nekaj, kar bo razbilo intelektualno retorto, v katero se je bila zapečatila. Tako sem ji nekega dne sedel nasproti, s hrbtom obrnjen proti oknu in poslušal njeno tekoče pripovedovanje. Prejšnjo noč se ji je sanjalo nekaj, kar je naredilo nanjo velik vtis. V sanjah ji je nekdo dal dragocen okras – zlatega karabeja. Ko mi je pripovedovala o svojih sanjah, sem zaslišal, kako nekaj rahlo udarja ob okensko šipo. Obrnil sem se in zagledal precej velikega čmrlja, ki se je z zunanje strani zaletaval v okensko steklo, ker je na vsak način hotel priti v zatemnjeno sobo. To se mi je zdelo zelo čudno. Takoj sem odprl okno in čmrlja ujel. Bila je zlata minica (Cetonia aurata), podobna skarabeju, saj s svojo zlatozeleno barvo še najbolj spominja na zlatega skarabeja. Hrošča sem dal svoji pacienti z besedami: “Tu imate svoje skarabeja.” Ta dogodek je naredil zaželeno razpoko v njenem racionalizmu in predrl led njenega intelektualnega upiranja. Zdaj sva lahko nadaljevala zdravljenje, ki je poslej dobro teklo.

(Karl Gustav Jung, O sočasnosti)

Filozofija se začne s čudenjem.

(Platon, Teajtet)

“Ne verjemite stvarem, ki ste jih slišali od drugih ali pa ste o njih samo razmišljali, ne verjemite nobenemu izročilu, nobenemu spisu, nobenemu pravilu, nobenemu logičnemu zaključku, ne verjemite praznim govoricam, ne verjemite človeku, ki se vam zdi moder, ali pa zato, ker je vaš učitelj. Ko pa z izkušnjo spoznate stvari, ki so dobre in brez napak, stvari, ki jih hvalijo modri, stvari, ki prinašajo srečo in mir, jih sprejmite in živite v skladu z njimi.”

(Budove besede v Kalama sutti)

Učenci,

bodite sami sebi luč

in sami svoje zatočišče,

ne iščite luči drugod,

ne drugega si zatočišča –

resnica naj bo vaša luč,

resnica naj bo vaše zatočišče.

(Buda)


Kaj je sreča? Zame je sreča jasna stvar že od mladosti. Sreča je vedeti, kaj hočeš. Vse drugo so le majhne srečice, trajne kot pomladne snežinke. Ko pa veš, kaj ti je storiti, je to kot visoko hribovje, obsijano s soncem. V zenu je stvar še preprostejša: vedeti, kaj ti je storiti trenutek za trenutkom. Vstati, se umiti, jesti, delati, sedeti, večerjati, spati. To je sreča.

Kaj je svoboda? To je sprejeti stvari takšne, kot so. Sprejeti zapor, biti zaprt v celici in to tudi sprejeti. To je svoboda.

(…)

Japonci imajo izraz: anshin ritsumei. Anšin pomeni globok notranji mir, ritsumei pa sprejetje svoje situacije. Anšin ritsumei je torej stanje popolnega notranjega miru, ko sprejmemo in sledimo svoje resnično življenjsko poslanstvo. Takrat nas nobena stvar več ne more vznemiriti.

(Jernej Mehle, Pot k zenu)

Svoboda je edini cilj, za katerega si je v življenju vredno prizadevati. Dosežemo jo tako, da se ne obremenjujemo s tistim, kar ni v naši moči.

(…)

Okoliščine se ne porajajo zato, da bi izpolnile naša pričakovanja. Dogodki se vrstijo, kot se. Ljudje ravnajo, kot ravnajo. Sprejmite, kar v resnici dobite. – Stvari so preprosto to, kar so. Drugi ljudje razmišljajo, kar hočejo: to ni vaša stvar. Ne sramotimo, ne krivimo.

(…)

Vaša sreča je odvisna od treh stvari v vaši moči: volje, predstave o dogodkih, v katere ste vpleteni, in tega, kako svoje zamisli uporabite. Pristna sreča je vselej neodvisna od zunanjih okoliščin. Svojo srečo lahko najdete le v sebi.

(Epiktet, Umetnost življenja)

Čim več stvarem se odpovemo, več dobimo v zameno. Samodisciplina je osvobajanje samega sebe. Bolečina odrekanja je bolečina smrti, toda smrt starega je rojstvo novega. Bolečina smrti je bol rojevanja, in bol rojevanja je bolečina smrti.

(…)

V odrekanju samemu sebi lahko ljudje najdejo najbolj zaneseno, trajno in nenehno življenjsko radost. In smrt je tista, ki daje življenju ves njegov smisel.

(…)

Polno življenje bo polno bolečine. A edina druga možnost je ne živeti polno ali sploh ne živeti. Bistvo življenja je spreminjanje, menjavanje rasti in razpadanja. Če si izberete življenje in rast, ste izbrali spreminjanje in pričakovanje smrti. Če lahko živimo s spoznanjem, da je smrt naš stalni spremljevalec, ki potuje z nami na našem “levem ramenu”, potem postane smrt – z besedami Don Juana – naš “zaveznik”, ki se ga sicer bojimo, a je hkrati tudi stalen izvor dobrih nasvetov. – Edina prava radost v življenju je namreč uživanje v negotovosti življenja.

(Scott Peck, The Road Less Traveled)

Dragi bralci, preljube bralke,

deževni dnevi, kot je današnji, lahko včasih pridejo zelo prav, saj človeku omogočijo, da se končno prebije skozi tiskovine, ki jih je minule tedne pridno kupčkal v nekem od Boga pozabljenem kotu svoje sobe, in tako znova stopi v korak s časom. Moram reči, da me vselej silno razveseli, kadar vidim, da se vsake toliko v časopisju vendarle najde kak zanimiv članek, ki se ga dejansko splača celega prebrati. Tako je v predprejšnji Sobotni prilogi izpod peresa Irene Štaudohar nastal sestavek, imenovan Veš, kako se počutim? Zgodba o empatiji. V članku avtorica obravnava najnovejšo knjigo razvojnega psihologa Simona Barona-Cohena (bojda bratranca legendarnega Sashe Barona-Cohena aka Borata/Bruna) z naslovom Najnižja stopnja empatije: Nova teorija o človeški krutosti,  in ker lahko članek v celoti preberete na spletu, se bom tukaj osredotočil le na nekaj meni osebno najzanimivejših izsekov in jih nekoliko nadgradil.

Po mnenju Simona Barona-Cohena so ljudje nasilni in kruti zato, “ker se ne znajo vživeti v trpljenje drugega, niso zmožni sočutja oziroma, kot pravijo Angleži, ne znajo stopiti v čevlje drugega”. Toda – kaj pravzaprav je empatija? V članku preberemo, da je empatija

zmožnost, da se vživimo v to, kar občuti ali misli nekdo drug, in se odzovemo na njegove misli ali čustva. Empatija je sestavljena iz dveh zelo povezanih stopenj: prepoznavanja in odziva. Če, recimo, samo prepoznamo, da se je nekomu naredila krivica in je zato žalosten, mi pa na to ne odreagiramo, še ne pomeni, da smo sočutni. Empatija je, kadar nesrečo nekoga prepoznamo in se nanjo odzovemo, mu skušamo pomagati.

Vidimo torej, da je pristna empatija (avtorica jo – čeprav je to strogo gledano narobe – v članku enači s sočutjem) dvofazni proces, ki vključuje tako to, da se ovemo trpljenja drugega, kot to, da se na to trpljenje odzovemo in ga skušamo nekako ublažiti in/ali odpraviti. Ni dovolj o nečem le razmišljati ali govoriti, temveč je to treba tudi izvesti. Z besedami Kabat-Zinna: “Če verjamete v ljubezen, ali to tudi pokažete ali o tem le veliko govorite? Če verjamete v sočutje, v moč neškodovanja, prijaznost, modrost, mirnost, samoto, ne-početje, nepristranskost in jasnost, ali te lastnosti tudi odražate v vsakdanjem življenju?” Pri empatiji/sočutju gre torej za medigro duševnosti in telesnosti, procesiranja in delovanja – in ubrano sodelovanje obeh je tisto, kar privede do želenega rezultata.

Da bi lažje določil stopnjo sočutja pri posameznikih, je Baron-Cohen izdelal lestvico različnih stopenj čustvovanja in test, s katerim lahko določimo koeficient posameznikove empatije (najdete ga tukaj). Na najnižji stopnji omenjene lestvice najdemo ljudi, “ki se ne znajo odzivati na čustva drugih in se ves čas sprašujejo, zakaj njihovi odnosi z drugimi niso uspešni, a vendar nikoli ne opazijo, da so osredotočeni le nase”, in pa posameznike, “ki jih tuja nesreča pusti povsem neprizadete in jih trpljenje živih bitij ne gane in ne opazijo posameznika, ki se v neki skupini počuti neprijetno” (psihopati, sadisti itd.). Nekaj mest višje najdemo t.i. “čustveno neuravnotežene osebe oziroma mejne osebnosti” in pa “ljudi, ki imajo različne bolezni, recimo avtizem in aspergerjev sindrom“. Najdemo pa tudi ljudi, ki se nahajajo na samem vrhu lestvice, tj. t.i. hiperempatične ljudi. Avtorica v članku navaja zanimiv primer Fione Torrance:

[K]adar vidi trpljenje ljudi ali živali, njihovo trpljenje z vso intenzivnostjo občuti v svojem telesu ali v svojem umu. Če gleda nekoga s poškodovano roko, jo bo začela močno boleti roka. Ko vidi nekoga jesti, v svojih ustih občuti hrano, zato je začela hujšati, saj je vedno imela občutek, da se je že najedla, čeprav je le opazovala druge pri tem. Kadar stopi v sobo, polno ljudi, takoj ve, kdo v njej je depresiven, kdo je tistega dne prejel dobro novico in kdo je jezen. Intenzivnost in užitek spolnega odnosa je lahko v naključnih intervalih in z vso fizično intenziteto podoživljala še nekaj dni po njem. Mož se je od nje ločil, saj je menil, da je histerična [boščika :)]. Šele pred leti so ameriški zdravniki postavili diagnozo in ugotovili, da gre ta zako imenovan zrcalni dotik.

Kot zanimivi primer mejne osebnosti pa avtorica navaja Marilyn Monroe:

Bila je slavna, lepa in nesrečna ter samodestruktivna. Razpoloženje Marilyn se je vsako minuto spreminjalo. Bila je evforično vesela in že naslednji trenutek depresivna. Bila je groba in histerična in že v naslednjem trenutku nežna in lirična. Strah jo je bilo, če je bila sama, objestno se je bala, da jo bodo vsi zapustili, večkrat je poskusila narediti samomor. 5.8.1962 ji je uspelo.

Za mejne osebnosti nasploh je značilno, da

ne najdejo miru, vseskozi živijo v drami, preveč se navežejo na nekatere ljudi in jih dušijo, že naslednji trenutek pa jih odrivajo od sebe. So samodestruktivne in svet vidijo zelo črno-belo, kot zelo lepega ali zelo slabega. Nimajo prave identitete, globoko v sebi, ne vedo, kdo so. To, kar mislijo o sebi, zrcalijo na druge. Ker njihovi starši niso skrbeli zanje, nikoli ne razvijejo čustvene zrelosti. To so manipulativni ljudje, igrajo, da so nemočni ali so zapeljivi, da bi le dobili, kar želijo; grozijo s samomorom, da bi pridobili pozornost.

Pomembno je vedeti, da je “[e]eden najpomembnejših dejavnikov za oblikovanje sočutja okolica, kajti človekovi možgani se v otroštvu intenzivno razvijajo”. Tako je bojda bilo dokazano, da se pri nekaterih ljudeh zaradi zlorab v otroštvu ne razvijejo določena možganska vezja, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju empatije/sočutja. Zlasti pomembna pa je sledeča misel, ki jo avtorica navede na koncu sestavka:

Pravijo, da se otrok zave empatije v trenutku, ko spozna, da je življenje minljivo. Takrat naj bi šele razumel, da je njegovo življenje – tako kot življenje vseh živih bitij – izjemno dragoceno.

O dragocenosti in neponovljivosti vsakega živega bitja sem že pisal v enem od prejšnjih prispevkov; kar bi rad pri tem izpostavil, je ugotovitev, da je razvoj empatije in/ali sočutja tako ali drugače povezan z zavedanjem umrljivosti, minljivosti človeškega obstoja in prisotnostjo trpljenja. Ne preseneča, da najdemo “empatično komponento” v jedru vseh verskih tradicij, ki se ukvarjajo ravno z vprašanji, kot sta človekova umrljivost in smisel našega obstoja: pri budistih je, denimo, veliko govora o iskrenem (nesebičnem) sočutju (karuna), v krščanstvu pa najdemo pojem brezpogojne ljubezni (agape). Ker pa ve biti jezik problematična beštija, je pomembno, da teh občutij ne zamenjujemo z ljubeznijo in/ali s sočutjem v vsakdanjem pomenu, pri katerih igra veliko vlogo navezanost. To razliko lepo izpostavi Dalajlama v knjigi Umetnost sreče:

Ko ljudje govorijo o sočutju, obstaja nevarnost, da bi pomešali sočutje z navezanostjo. Kadar torej govorimo o sočutju, moramo za začetek razločevati med dvema vrstama ljubezni oziroma sočutja. Ena vrsta sočutja je prežeta z navezanostjo – v tem primeru človeka nadzorujemo in ga ljubimo zato, da bo tudi on ljubil nas. Ta običajna oblika ljubezni oziroma sočutja je nepopolna in sebična, odnos, ki temelji na njej, pa je labilen. (…) Vendar obstaja še druga vrsta sočutja, v kateri ni navezanosti. To je pristno sočutje, ki je razmeroma neodvisno od dejstva, da mi je ta ali ona oseba pri srcu. Namesto tega pristno sočutje izhaja iz spoznanja, da imajo vsa človeška bitja, tako kot vi, vrojeno, da bi bila srečna in ne bi trpela. In, prav tako kot vi, imajo naravno pravico do izpolnitve te temeljne želje.

Dalajlama postavi trpljenje v samo jedro procesa razvoja sočutja; slednjega opredeli kot

neznosen občutek ob pogledu na trpljenje drugih ljudi ali trpljenje drugih čutečih bitij. Da bi se ta občutek lahko pojavil, mora človek najprej dojeti in razumeti intenzivnost nekega trpljenja. Zato mislim, da je globina sočutja odvisna od tega, v kolikšni meri nekdo dojema trpljenje in ali ga je celo sam izkusil v različnih oblikah trpljenja, ki jim je človeška vrsta povržena.

Tukaj se spet srečamo z razlago, zakaj je lahko trpljenje zelo pomembna komponenta duhovnega razvoja: omogoči jasen vpogled v človekovo bistvo, razmeji nepomembne stvari od pomembnih in pripomore k razvijanju tesnejšega stika s sočlovekom. Kot pravi Kabat-Zinn: “Le bolečina, strah ali izguba nas prebudijo (!) in postavijo stvari v žarišče.” Podobnih misli je bil že Epiktet: “Namesto da odvračate pogled od bolečih dogodkov v življenju, si jih smelo oglejte in premišljujte o njih. Če se soočate s stvarnostjo – smrtjo, boleznijo, izgubo in razočaranjem -, se osvobajate slepil in lažnega upanja ter izogibate nesrečnim, zavistnim mislim.”

Pomembno pri tem pa je, da sočutje/ljubezen ni zgolj “ujčkanje in držanje za roko”; včasih pomeni tudi – karikiram! -, da nekoga kresnemo s palico po glavi. Ta dvojnost sočutja je lepo prikazana v budističnih templjih, kjer poleg “blagohotnih” najdemo tudi “strašljive” bodisatve: tako prvi kot drugi pomagajo sočloveku na poti duhovnega razvoja, prvi z “blagostjo”, drugi s “trdostjo” (kar je pri tem najpomembnejše, pa je to, da delovanje obeh izvira iz pristnega sočutja). To misel o dvojni naravi pristne ljubezni je lepo ubesedil Scott Peck:

Ljubezen ni samo preprosto dajanje: je preudarno dajanje, a tudi preudarno odklanjanje. Je preudarno hvaljenje, a tudi preudarno grajanje. Je preudarno prepiranje, spoprijemanje, soočanje, potiskanje in potegovanje za kaj, poleg tega pa je tudi tolažba. Je vodenje.

Pomembno je izpostaviti, da dočim Zahod zanima predvsem razumevanje nekega pojava, pa je Vzhod – tradicionalno – stremel k iskanju tehnik in metod, kako bi ta pojav prenesli v prakso. Tako je pod okriljem meni najbližje duhovne tradicije, budizma, nastalo več tehnik, ki pripomorejo k razvoju empatije in sočutja. Ker bi opis teh tehnik zahteval poseben članek, bom bralca/bralko le napotil na nekaj literature, kjer se lahko pobližje seznani s tovrstnimi metodami.

Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam, zlasti poglavje Meditacija srčne dobrote

Dalajlama in Howard Cutler, Umetnost sreče, zlasti poglavje Vloga in pomen sočutja

Dalajlama, Pot do sreče – kar cela knjiga

Primož Pečenko, Pot pozornosti – zlasti poglavje Razvoj nesebične ljubezni

Kot sem napisal v enem od svojih starejših prispevkov, je po mojem srž vsake vadbe to, da nas dela boljše ljudi. Tako kot moramo uriti svoje telo, moramo uriti tudi svojega duha in svoje srce – in po mojih izkušnjah so vse oblike vadbe, če so izvajane pravilno (v pravilnem duhu), komplementarne. Dalj časa ko gazim po svoji življenjski poti, bolj očitno mi postaja, kako pomembno je gojenje sočutja v našem vsakdanu: kako pomembno je razumeti, da smo vsi na isti barki in da je bistveno, da si medsebojno pomagamo. Opisane tehnike so tako lahko odlična protiutež za morebitne prikrajšanosti, ki smo jih na tem področju bili deležni tekom našega razvoja. Poleg tega je za sodobni (?) čas značilno, da veliko ljudi vse te stvari na racionalni ravni že ve, a jih le redko (če sploh) tudi prenese v prakso – med razumevanjem/občutenjem in delovanjem/izvedbo zeva nepremostljiv prepad. Marsikdo se skriva za leporečjem o duhovnosti in dobrosrčnosti (vsi ljubijo abstraktno človeštvo), dočim je njegov/njen vsakdan prepoln trdo- ali brezsrčnosti (veliko težje je ljubiti konkretnega človeka). Ampak pomembno je vedeti, da nikoli ni prepozno: dokler smo živi, lahko spremenimo svoje čutenje, mišljenje in vedenje. Verjemite, tudi meni se je v življenju nabralo nemalo slabe karme (Sebahudin ga je svojčas krepko biksal; pa saj ga tudi zdaj, brez skrbi, le da sedaj skuša to početi nekoliko bolj reflektirano in sočutno :)), a sem se odločil, da bom skušal popraviti marsikatero črno piko, zgladiti marsikatero gubo; enako velja tudi za vas: za gojenje sočutja in širjenje dobrote se lahko odločite tukaj in zdaj!

Pričujoči prispevek bi rad zaključil z enim verjetno najlepših zapisov o iskreni, nesebični ljubezni v zgodovini Zahodne kulture; najdemo ga v 1. pismu Korinčanom, kjer apostol Pavel zapiše:

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

Dragi bralci, preljube bralke, hvala vsem, ki ste se potrudili in se uspešno prebili skozi celoten prispevek (vem, da ni bil mali zalogaj). Upam, da vam bo vsaj malo pomagal na vaši lastni poti, pri tem pa vam iz vsega srca želim prijetne, s sočutjem in srečo polne dni.

Predragemu bralcu in preljubi bralki je bržda vse predobro znano, da je Obrazoknjiga (=Facebook) postala kibernetična platforma, kjer lahko ljudje zelo pripravno izmenjujejo svoje misli (pa tudi kaj drugega, denimo kibernetično semensko tekočino ;). Ta vidik omenjene aplikacije se mi zdi eden najmanj problematičnih – pravzaprav menim, da je to eden od elegantnejših načinov samoizražanja (v kolikor je to iskreno) in spodbujanja ljudi k razmisleku ter poglabljanju njihovega vsakdana. In tako je naneslo, da sem pred kratkim pri enem od svojih znancev naletel na sledečo misel, ki je predramila moje zanimanje in katere refleksija bo osrednja tema tega kratkega prispevka:

Zmagovalna miselnost pomeni, da ne razmišljaš, zakaj se je ti je nekaj zgodilo, temveč poiščeš odgovore, kako boš zadevo spravil v čim prejšnjo akcijo in temu posledično poiskal rešitev!

Na to sem že na Obrazoknjigi pripisal:

Tako da se lahko čez pol leta znajdeš v podobni situaciji in z istim sranjem na glavi. Zmagovalna miselnost na kratke proge.

Treba je namreč vedeti nekaj: v življenju ne moremo ničemur uiti. Tudi če se neki težavi ognemo (pred njo pobegnemo), bo nam jo življenje slej ko prej znova serviralo (četudi morda v nekoliko drugačni preobleki). Da pa bi se zares osvobodili začaranega kroga, je treba ravno zavihati rokave in podrezati po blatu, ki leži tam globoko spodaj. To nikakor ne pomeni, da se izgubljamo v neki neproduktivni analizi (čeprav je tudi to na začetku do neke mere – kot pri usvajanju vsake veščine – neizbežno; tako kot denimo ne moreš v prvem poskusu izvesti brezhiben poteg, ne boš tudi čez noč postal mojster produktivne analize), temveč da dejansko skušamo priti do bistva težav – zakaj je do nečesa prišlo – in potem prerezati skoznje! Kot sem pisal že v svojih prejšnjih prispevkih: pomembno je stopiti (brezšivno povezati) refleksijo/analizo in aktivnost/delovanje – to pa zahteva trdo delo in neustrašnost. Ker se nam v sodobnem času vsem rado hiti, so nam seveda veliko bližje instant rešitve (“ne filozofiraj/bluzi, ampak XY”), tako kot so nam blizu instant hrana, instant shujševalne diete in instant načini obogatitve. Zato je dandanes tako popularen moto: pokrpaj simptome in veselo naprej (glavno, da si “produktiven”! – produktiven glede na kaj?!) A kam točno, dragi popotnik, kam točno? Samemu sebi ne uideš – in nobeno instant psihologiziranje “pozitivne moči mišljenja” ne more nadomestiti kakovostne in polnokrvne samo-analize (pri tem še enkrat preberite, kaj pod tem pojmujem!).

Če kaj, potem zmagovalna miselnost ne pomeni tega, kar je predlagal moj znanec, temveč ravno to, da se ogiblješ vsem tovrstnim poenostavitvam v življenju: da se oveš, da je življenje fakin’ kompleksno in skušaš to kompleksnost tudi živeti,  a – paradoksalno – na preprost način. Pri tem, seveda, pride prav (na – in tega ne morem dovolj poudariti – vsesplošnem ozadju univerzalnega sočutja!) tudi dobršna mera tega, o čemer na šaljiv način govori la joie v pripetem prispevku – nenavezanost in zmožnost sprejemanja stvari takšnih, kot so. Ampak za to je potrebno trdo delo (analiza, da ugotoviš, kje so ovire na poti do teh ciljev; dejavnost, da lahko izvedeš primerne korake v določeni stvari) in – pogum!

To je lepo ubesedil Okura Kinachiro:

Na tem svetu,

kjer vsakdo primerja pamet in trud,

je najpomembnejša stvar –

pogum!