Voščilo in nekaj misli o (novoletnih) resolucijah

Dragi bralci, preljube bralke,

kot ste verjetno opazili, so se te dni po Sebahudinovi spletni kamri klatili predvsem duhovi, škrati in vsa druga bajeslovna bitja, ki se prikradejo na plano, ko se človeški svet pogrezne v molk. Prejšnji teden je bil pri meni zelo pester – predpraznična delovna norija (zaključki projektov pred božičem in novim letom), v katero je posegla še precej nenadna smrt dedka, ki smo ga pokopali minulo (božično) soboto. In čeprav naj bi se po prvotnih načrtih oglasil še na božič (ali celo božični večer) in vam vsem zaželel lepe praznike, sem se na koncu raje odločil, da si bom vzel nekaj (kreativnega? no, recimo… :)) oddiha od kibernetičnih pisarij in se posvetil drugim vsebinam v življenju. Če tega ne  bi storil, bi pisaril na silo, česar pa si resnično ne želim: toliko je stvari, ki jim je človek zavezan (in prosim lepo, to ni tarnanje – obveze, ki sem jim predaš hoté in s celim srcem, so nekaj nad-čudovitega), in nočem, da bi urejanje vsebin v b(r)logu postala ena izmed njih (predvsem zato, ker mislim, da z drugimi lahko koreniteje vplivam na svet in sočloveka). Seveda obstaja enormna razlika med discipliniranim pisanjem in obvezo, a to je že tema za kak drugi prispevek… 😉

Kljub dolgotrajnemu molku pa tudi pričujoč sestavek (bržčas na razočaranje mnogih) ne bo povezan s športom in/ali prehrano. Namesto tega bi se raje pritaknil zaobljube, ki je v tem času leta vsesplošno razprostranjena: v mislih imam seveda novoletne resolucije, torej večje ali manjše zaobljube, ki si jih zadamo za prihajajoče leto. Pri tem se ne bom toliko ukvarjal z vsebino teh zaobljub, temveč bolj z njihovo obliko (formo): od vprašanja, ali si je glede na nepredvidljivo naravo življenja sploh smiselno postavljati (kakršnokoli) cilje, do razmisleka, kako (če sploh) se je teh prizadevanj najbolje lotiti.

Čeprav so novoletne resolucije kot vsaka druga navada velikokrat zvedene le na nek polšaljivi ritual, torej na nekaj, česar ne mislimo resno, pa bi rad v svojem sestavku ta vzorčni primer uporabil za splošni premislek, tj. ga razširil na razmislek o postavljanju ciljev kot takih (nekaj nesmrtnih Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temi – odločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? Optimist bo na to vprašanje pritrdil z radikalnim (a naivnim) “da”-jem, pesimist pak (po pričakovanju) z odločnim (a kratkovidnim) “ne”-jem; prvi bo trdil, da je življenje brez ciljev nesmiselno, drugi pa bo ugovarjal, da v naših življenjih mrgoli dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega vpliva, zato je vsakršno postavljanje ciljev podobno grajenju graščine na pesku – en piš in vse skupaj se bo razblinilo v nič. Poskušajmo obe stališči vzeti resno in si ogledati, ali obstaja kak način, da sprejmemo pesimistova opozorila o nepredvidljivosti našega vsakdana, hkrati pa upoštevamo optimistovo izhodiščno točko, da so cilji nepogrešljiv ali vsaj pomemben del življenja, če naj to velja za smiselno.

Izkušnja me uči, da je pri postavljanju in zasledovanju ciljev (kot rečeno, puščam konkretno vsebino teh ciljev ob strani) pomembno upoštevati (vsaj) dve ključni točki:

• pomembno je, da veste, kam greste, a ste odprti glede tega, katera pot vas bo pripeljala tja; z drugimi besedami, čeprav veste, kaj je vaš cilj, pa ne bodite preveč trdno vezani na pot, po kateri se mu približujete – povsem možno je, da boste morali s svoje poti večkrat zaviti ali jo v celoti opustiti in se podati po kaki drugi;
• vselej bodite pripravljeni na to, da ima življenje za vas morda kake druge načrte; čeprav imate določene (jasne? meglene?) predstave o tem, kaj bi radi postali, kdo bi radi bili in kaj bi radi dosegli, vselej pustite odprto možnost, da bo Življenje (Usoda? Bog?) določilo drugače.

Če obe točki nekoliko strnemo: cilji naj so vam kot nekakšni daljni vodniki – nekaj, kar usmerja vaš korak, a ga ne določa in ga ne izčrpa. Sprijaznite se z možnostjo, da tega cilja morda ne boste nikoli dosegli (a boste morda zato dosegli kakega drugega) ali da ga boste dosegli po povsem drugi (nepričakovani) poti. Pomembno pri tem je vedeti, da vas cilji ne določajo: ne poistovetite se z nečim, za čemer hodite – človek, ki preživi življenje tako, da lovi horizont, bo okusil bore malo sreče: vse, kar (on) je, je stavil na nekaj, česar ni – ne pozabite namreč, da so cilji stvar prihodnosti, torej (primarno) fikcije. Seveda lahko postanejo realnost in prav je, da se za dosego tega, kar želite, maksimalno potrudite, a nikoli ne dovolite, da je to vse, kar vas opredeljuje. Če vas ne veseli potovanje do cilja – če ne veste uživati ob pogledu na čudovito pokrajino, ki vas spremlja na poti -, je vprašljivo, ali bo vas osrečilo tudi to, za čemer se pehate. Lov za cilji ne sme postati nadomestilo za odkrivanje svojega pravega jaza: vse to je le igra (in lahko zelo prijetna igra), za katero se je – kot za vsako dobro igro – treba maksimalno potruditi, a vendar zgolj in samo igra!

Moj nasvet je torej, da se v vsem, s čimer se ukvarjate, maksimalno potrudite, vendar ne pustite, da vas vaši cilji posrkajo vase (da se razgubite v njih). Če to povemo nekoliko zenovsko: do potankosti sledite formi, a se ne vežite nanjo – stvari so lahko tudi drugačne (in takšne tudi bodo), zato se ne vežite na iluzije in konstrukte. Naj vas vodijo in usmerjajo, vendar pri tem ne pozabite, da je tisto, kar je najpomembnejše, vselej to, kar počnete v tem trenutku: to je vir življenja, miru in sreče.

Na tej točki se bom ustavil – ob čemer se bo verjetno marsikomu utrnil iskren za-vzdih zadovoljstva 🙂 – in vam zaželel nekaj kratkih, a odkritosrčnih misli za novo leto: želim vam predvsem to, da bi našli pot do sebe, da bi našli mir in srečo v sebi in to delili s soljudmi in svetom nasploh. Takšno prizadevanje zahteva v prvi meri predvsem iskrenost – iskrenost do samega sebe in na tej osnovi tudi iskrenost do vseh ostalih. Kdor bi rad bil iskren do sebe, pa se mora biti zmožen opazovati in odkrivati tiste drobne trenutke – trenutke, ki marsikomu nehote in nevede spolzijo mimo duševnih prstov -, ko si mečemo pesek v oči. To pa zahteva po eni strani disciplino – disciplino, da se priučimo pozornosti (koncentracije) in vztrajnosti za samospoznavanje – po drugi strani pa ljubezen/sočutje – najprej ljubezen do samega sebe (da se sploh želimo videti takšni, kot smo) in nato do vsega drugega (soljudi in sveta).

Zato, dragi bralci, preljube bralke, vam v letu 2012 želim zvrhan koš:

• (samo)discipline in pozornosti;
• ljubezni in sočutja;
• iskrenosti;
• miru in sreče.

Čisto preprosto (in znano že iz pradavnine): počnite to, kar bi radi, da drugi počnejo vam, in ne počnite tega, kar ne bi radi, da bi drugi počeli vam. Še preprosteje: radi se imejte (v obeh pomenih: sami sebe  in druge soljudi – ne pozabite (nikoli!), kako dragoceni so!).

Iz vsega srca vam želim vse dobro in lepo,

Vaš Sebahudin

Mattheu Ricard: O sreči (TED Talks)

Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

• iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
• srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
• sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
• katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
• pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
• zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
• kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
• osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
• pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
• vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
• za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
• in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
• v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
• z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
• navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
• zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.

O zlu nedelovanja

The only thing necessary for evil to triumph is for good men to do nothing.

(Edmund Burke)

Our usual take on evil focuses on the violent, destructive actions of perpetrators, but the failure to act can be a form of evil, when helping, dissent, disobedience, or whistle-blowing are required. One of the most critical, least acknowledged contributors of evil goes beyond the protagonists of harm to the silent chorus who look but do not see, who hear but do not listen.

(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

For more than half an hour, 38 respectable, law abiding citizens in Queens [New York] watched a killer stalk and stab a woman in three separate attacks in Kew Gardens. Twice the sound of their voices and the sudden glow of their bedroom lights interrupted him and frightened him off. Each time he returned, sought her out and stabbed her again. Not one person telephoned the police during the assault; one witness called the police after the woman was dead.
(The New York Times)

[W]e must learn that passively to accept an unjust system is to cooperate with that system, and thereby to become a participant in its evil.

(Martin Luther King Jr.)

An eighteen-year-old secretary had been beaten, choked, stripped and rapped in her office. When she finally broke away from her assailant, naked and bleeding, she ran downstairs to the doorway screaming “Help me! Help me! He raped me!” A crowd of about forty persons gathered on the busy street and watched as the rapist dragged her back upstairs to continue his abuse. No one came to her aid! Only the chance arrival of passing police prevented her further abuse and possible murder.
(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

Throughout history, it has been the inaction of those who could have acted, the indifference of those who should have known better, the silence of the voice of justice when it mattered most, that has made it possible for evil to triumph.

(Haile Selassie)

Before we get into the details of this research, I must warn you of a bias you likely possess that might shield you from drawing the right conclusions from all you are about to read. Most of us construct self-enhancing, self-serving, egocentric biases that make us feel special – never ordinary, and certainly “above average”. Such cognitive biases serve a valuable function in boosting our self-esteem and protecting it against life’s hard knocks. They enable us to explain away failures, take credit for our successes, and disown responsiblity for bad decisions, perceiving our subjective world through rainbow prisms. (…) Yet these biases can be maladaptive as well by blinding us to our similarity to others and distancing us from the reality that people just like us behave badly in certain toxic situations. Such biases also mean that we don’t take basic precautions to avoid the undesired consequences of our behaviour, assuming it won’t happen to us. (…) That means when you read about the Stanford Prison Experiment or the many studies [in this book], you might well conclude that you would not do what the majority has done, that you would, of course, be the exception to the rule. That statistically unreasonable belief (since most of us share it) makes you even more vulnerable to situational forces precisely because you underestimate their power as you overestimate yours.

(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

[S]amo če si lahko predstavljamo sami sebe kot povzročitelja kakršnegakoli možnega zločina in se zavemo, da ga imamo za bregom, smo lahko precej gotovi, da smo odvrgli krinko in da smo na poti, da se zavemo, kdo smo.

(prirejen citat Goetheja v Erich Fromm, Umetnost življenja)

A moja blaznost mi je bila le v zdravje, umiral sem, da bi oživel; vedel sem, kaj je bilo hudega na meni, a nisem vedel, kaj bo v kratkem dobrega iz mene.

(sv. Avguštin, Izpovedi)

O samospoznavanju in trudu

Gnōthi seauton! (Spoznaj samega sebe!)

(napis na starodavnem Apolonovem svetišču v Delfih)

Nemara je najpomembnejši razlog, da se raziskovanje samega sebe ni razširilo, domneva, da je zelo zahtevno. Pri raziskavi v dvoje lahko zdravilec drugega opozarja na njegove izgovore, odpore in samoljubje. Pri samoraziskavi pa je človek v nevarnosti, da hodi v krogih ter podleže svojim odporom in izgovarjanju, ne da bi se tega zavedal. Res, ni mogoče oporekati, da je preučevanje samega sebe težavno – toda taka je tudi vsaka druga pot k dobrobiti. (…) Napor ni enak naporu, muka ni enaka muki. Porodne bolečine niso enake mukam bolezni. Pomembne so celotne okoliščine, v katerih se trudimo ali mučimo; te so tiste, ki trudu podelijo posebno kakovost.

(E. Fromm, Umetnost ljubezni in življenja)

Četudi je videti pot do vsega tega precej strma, jo je vendar mogoče najti. A zares mora biti težavno, kar se najde tako poredkoma. Kako neki naj bi se pa tudi zgodilo, da bi skoraj vsi puščali vnemár dobrobit, ko bi bila lahko dostopna in brez velikega truda dosegljiva? Ampak vse, kar je dobro, je ravno tako težavno, kot je redko.

(B. Spinoza, Etika)

Henry Rollins: Železo in duša

I believe that the definition of definition is reinvention. To not be like your parents. To not be like your friends. To be yourself.

Completely.

When I was young I had no sense of myself. All I was, was a product of all the fear and humiliation I suffered. Fear of my parents. The humiliation of teachers calling me “garbage can” and telling me I’d be mowing lawns for a living. And the very real terror of my fellow students. I was threatened and beaten up for the color of my skin and my size. I was skinny and clumsy, and when others would tease me I didn’t run home crying, wondering why. I knew all too well. I was there to be antagonized. In sports I was laughed at. A spaz. I was pretty good at boxing but only because the rage that filled my every waking moment made me wild and unpredictable. I fought with some strange fury. The other boys thought I was crazy.

I hated myself all the time. As stupid at it seems now, I wanted to talk like them, dress like them, carry myself with the ease of knowing that I wasn’t going to get pounded in the hallway between classes. Years passed and I learned to keep it all inside. I only talked to a few boys in my grade. Other losers. Some of them are to this day the greatest people I have ever known. Hang out with a guy who has had his head flushed down a toilet a few times, treat him with respect, and you’ll find a faithful friend forever. But even with friends, school sucked. Teachers gave me hard time. I didn’t think much of them either.

Then came Mr. Pepperman, my advisor. He was a powerfully built Vietnam veteran, and he was scary. No one ever talked out of turn in his class. Once one kid did and Mr. P. lifted him off the ground and pinned him to the blackboard. Mr. P. could see that I was in bad shape, and one Friday in October he asked me if I had ever worked out with weights. I told him no. He told me that I was going to take some of the money that I had saved and buy a hundred-pound set of weights at Sears. As I left his office, I started to think of things I would say to him on Monday when he asked about the weights that I was not going to buy. Still, it made me feel special. My father never really got that close to caring. On Saturday I bought the weights, but I couldn’t even drag them to my mom’s car. An attendant laughed at me as he put them on a dolly.

Monday came and I was called into Mr. P.’s office after school. He said that he was going to show me how to work out. He was going to put me on a program and start hitting me in the solar plexus in the hallway when I wasn’t looking. When I could take the punch we would know that we were getting somewhere. At no time was I to look at myself in the mirror or tell anyone at school what I was doing. In the gym he showed me ten basic exercises. I paid more attention than I ever did in any of my classes. I didn’t want to blow it. I went home that night and started right in.

Weeks passed, and every once in a while Mr. P. would give me a shot and drop me in the hallway, sending my books flying. The other students didn’t know what to think. More weeks passed, and I was steadily adding new weights to the bar. I could sense the power inside my body growing. I could feel it.

Right before Christmas break I was walking to class, and from out of nowhere Mr. Pepperman appeared and gave me a shot in the chest. I laughed and kept going. He said I could look at myself now. I got home and ran to the bathroom and pulled off my shirt. I saw a body, not just the shell that housed my stomach and my heart. My biceps bulged. My chest had definition. I felt strong. It was the first time I can remember having a sense of myself. I had done something and no one could ever take it away. You couldn’t say shit to me.

It took me years to fully appreciate the value of the lessons I have learned from the Iron. I used to think that it was my adversary, that I was trying to lift that which does not want to be lifted. I was wrong. When the Iron doesn’t want to come off the mat, it’s the kindest thing it can do for you. If it flew up and went through the ceiling, it wouldn’t teach you anything. That’s the way the Iron talks to you. It tells you that the material you work with is that which you will come to resemble. That which you work against will always work against you.

It wasn’t until my late twenties that I learned that by working out I had given myself a great gift. I learned that nothing good comes without work and a certain amount of pain. When I finish a set that leaves me shaking, I know more about myself. When something gets bad, I know it can’t be as bad as that workout.

I used to fight the pain, but recently this became clear to me: pain is not my enemy; it is my call to greatness. But when dealing with the Iron, one must be careful to interpret the pain correctly. Most injuries involving the Iron come from ego. I once spent a few weeks lifting weight that my body wasn’t ready for and spent a few months not picking up anything heavier than a fork. Try to lift what you’re not prepared to and the Iron will teach you a little lesson in restraint and self-control.

I have never met a truly strong person who didn’t have self-respect. I think a lot of inwardly and outwardly directed contempt passes itself off as self-respect: the idea of raising yourself by stepping on someone’s shoulders instead of doing it yourself. When I see guys working out for cosmetic reasons, I see vanity exposing them in the worst way, as cartoon characters, billboards for imbalance and insecurity. Strength reveals itself through character. It is the difference between bouncers who get off strong-arming people and Mr. Pepperman.

Muscle mass does not always equal strength. Strength is kindness and sensitivity. Strength is understanding that your power is both physical and emotional. That it comes from the body and the mind. And the heart.

Yukio Mishima said that he could not entertain the idea of romance if he was not strong. Romance is such a strong and overwhelming passion, a weakened body cannot sustain it for long. I have some of my most romantic thoughts when I am with the Iron. Once I was in love with a woman. I thought about her the most when the pain from a workout was racing through my body.

Everything in me wanted her. So much so that sex was only a fraction of my total desire. It was the single most intense love I have ever felt, but she lived far away and I didn’t see her very often. Working out was a healthy way of dealing with the loneliness. To this day, when I work out I usually listen to ballads.

I prefer to work out alone. It enables me to concentrate on the lessons that the Iron has for me. Learning about what you’re made of is always time well spent, and I have found no better teacher. The Iron had taught me how to live. Life is capable of driving you out of your mind. The way it all comes down these days, it’s some kind of miracle if you’re not insane. People have become separated from their bodies. They are no longer whole.

I see them move from their offices to their cars and on to their suburban homes. They stress out constantly, they lose sleep, they eat badly. And they behave badly. Their egos run wild; they become motivated by that which will eventually give them a massive stroke. They need the Iron Mind.

Through the years, I have combined meditation, action, and the Iron into a single strength. I believe that when the body is strong, the mind thinks strong thoughts. Time spent away from the Iron makes my mind degenerate. I wallow in a thick depression. My body shuts down my mind.

The Iron is the best antidepressant I have ever found. There is no better way to fight weakness than with strength. Once the mind and body have been awakened to their true potential, it’s impossible to turn back.

The Iron never lies to you. You can walk outside and listen to all kinds of talk, get told that you’re a god or a total bastard. The Iron will always kick you the real deal. The Iron is the great reference point, the all-knowing perspective giver. Always there like a beacon in the pitch black. I have found the Iron to be my greatest friend. It never freaks out on me, never runs. Friends may come and go. But two hundred pounds is always two hundred pounds.

(Henry Rollins, Iron and the Soul)

Medsebojna prepletenost

Nič ni tako dragoceno
kot tisti del tebe, ki je v drugih,
in tisti del drugih, ki je v tebi.
Tam zgoraj,
visoko gori,
je vse eno.
(Pierre Teilhard de Chardin)

Medsebojna povezanost je osnovno načelo narave. Nič ni ločeno. Vsak dogodek se povezuje z drugimi. Stvari se na različnih ravneh neprestano odvijajo. Na nas je, da najbolje kot moremo zaznamo tkanje in se naučino slediti svojim nitim skozi tkanino življenja s pristnostjo in odločnostjo.
(…)
Torej lahko vidimo jalovost in nevarnost v tem, da dopustimo našemu življenju, da neke okoliščine ali stvari jemlje kot popolnoma samostojne enote, ne da bi bili pozorni na to, kako se prepletajo in pretakajo. Vse je povezano z vsem in hkrati vse vsebuje vse in je v vsem vsebovano. Še več, vse teče. Zvezde se rojevajo, razvijajo in umrejo. Tudi planeti imajo svoj ritem nastajanja in umiranja. Novi avtomobili so na poti na smetišče, še preden zapustijo tovarno. Zaradi tega zavedanja lahko začnemo bolj spoštovati začasnost in lažje dojamemo, da stvari, okoliščin in odnosov ne gre jemati za tako samoumevne. Morda bomo bolj cenili življenje, ljudi, hrano, mnenja, trenutke, če bomo zaradi pozornega motrenja razumeli, da nas vse, s čimer smo v stiku, v vsakem trenutku povezuje s celim svetom, ter da so stvari, ljudje in celo kraji in okoliščine tukaj le začasno. Zaradi tega je sedaj veliko bolj zanimiv. Dejansko je sedaj zaradi tega vse. 

(Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam)

Tozan, slavni zenovski mojster, je rekel: “Modra gora je oče belega oblaka. Beli oblak je sin modre gore. Ves dan pogojujeta drug drugega, ne da bi bila odvisna drug od drugega. Beli oblak je vedno beli oblak. Modra gora je vedno modra gora.” To je čista, jasna razlaga življenja. Veliko stvari je, kot sta modra gora in beli oblak: moški in ženska, učitelj in učenec. Pogojujejo drug drugega. Toda beli oblak ne sme dopustiti, da ga modra gora spravi v nemir. Sta povsem neodvisna, čeprav se medsebojno pogojujeta. To je način, kako živimo in prakticiramo zazen.
(…)
Vi ste neodvisni in jaz sem neodvisen, vsak eksistira v različnem trenutku. Toda to ne pomeni, da smo povsem različna bitja. Pravzaprav smo ena in ista bit. Vsi smo isti in vendar različni.
(…)
Imamo veliko čustvenih problemov, toda to niso nikakršni dejanski problemi. So nekaj ustvarjenega. To so problemi, ki jih izpostavijo naše na nas osredotočene predstave in pogledi. Ker nekaj izpostavimo, nastanejo problemi. Toda v resnici ni možno, da bi izpostavili nekaj posamičnega. Sreča je bolečina – bolečina je sreča. V težavah je sreča, v sreči so težave. Tudi če so načini občutij različni, v resnici niso različni, temveč so v bistvu isti. To je resnično razumevanje, ki nam ga je posredoval Buda. 

(Shunryu Suzuki, Duh zena, duh začetništva)

V: Vse je povezano, a?
m: Če pa je res – VSE je povezano…
🙂

Oh, storyteller tell us a story,
Make it a tale –
Tell me about the people of old…

Zakaj me budizem tako zelo nagovarja?

V mahajanskem budizmu poznajo t.i. zaobljubo bodisatve (bodisatva je nekdo, ki ga je globoko sočutje spodbudilo k iskanju razsvetljenja za dobrobit vseh bitij), ki – v eni različici – pravi takole:

Čeprav obstaja nešteto živih bitij, se zaobljubljam, da jih bom odrešil.
Čeprav so naša slaba poželenja brezmejna, se zaobljubljam, da se jih bom znebil.
Čeprav je nauk brezmejen, se zaobljubljam, da se ga bom vsega naučil.
Čeprav je budovstvo nedosegljivo, se zaobljubljam, da ga bom dosegel.

To Shunryu Suzuki v svoji odlični knjigi Duh zena, duh začetništva komentira:

Če je nedosegljivo, kako naj ga dosežemo? Vendar ga moramo. To je budizem.

In nadaljuje:

Misliti: ‘Ker je možno, bomo storili,’ ni budistično. Četudi je nemogoče, moramo to storiti, ker tako od nas zahteva naša resnična narava. Toda v resnici sploh ni bistveno, če je možno ali ne. Če je naša najbolj notranja želja, da se znebimo egocentričnih misli, moramo to storiti. Ko se predamo temu prizadevanju, zadovoljimo naše notranje hrepenenje in dosežemo nirvano. Preden se odločite, da boste to storili, ste v težavah, toda ko ste enkrat s tem začeli, nimate več težav. Vaš trud pomiri vaše najbolj notranje hrepenenje. Ni druge poti, da bi dosegli mirnost. Mirnost duha ne pomeni, da morate ustaviti svoje dejavnosti. Pravi mir je treba najti v dejavnosti sami. Pravimo: ‘Lahko je doseči mir v nedejavnosti, težko ga je doseči v dejavnosti, toda mir v dejavnosti je pravi mir.’

Ravno ta drža “absolutnega samo-preseganja” je tisto, kar po mojem mnenju leži v srži zaobljube bodisatve: izbrati najtežjo pot in vztrajati na njej. Brezkompromisno, odločno, a sočutno. Vidite lepoto te težavne preprostosti?

Vse dobro,
S.

Epiktet o odločanju

Dragi bralci, preljube bralke,

v pričujočem prispevku objavljam nekaj zelo stvarnih nasvetov stoiškega filozofa Epikteta (Epi-koga? glej konec prispevka. :)) o sprejemanju odločitev, za katere menim, da bi utegnili koristiti vsem, zlasti v sodobnem času, ko poplava najrazličnejših vsebin postavlja na piedestal kičasto plitkost, hromi zmožnost razločevanje med dobrim in slabim ter črti vrednote, kot so vztrajnost in predanost. Kljub temu, da je besedilo nekoliko daljše, ga navajam v celoti, ker se mi zdi vredno branja. Rad bi tudi opozoril, da tukaj ne gre za Epiktetove neposredne besede, temveč za njihovo sodobno preinterpretacijo (ki pa je kar zvesta izvirniku) s strani Sharon Lebell.

Najprej premislite, kaj se je zgodilo, nato kaj iz tega sledi, potem ukrepajte

Naučite se predvidena dejanja najprej razmotriti ter presoditi in jih šele nato izpeljati. Preden ukrepate, se umaknite za korak in si oglejte večjo sliko, sicer se boste zaradi golih nagibov prenaglili. Opredelite, kaj se je zgodilo, premislite, k čemu vodi, in v skladu z védenjem ukrepajte.

Kadar svojih dejanj temeljito ne premislimo, včasih začnemo z velikim navdušenjem; ko pa nastopijo nepredvidene ali neželene posledice, se nečastno umaknemo in storjeno obžalujemo: “To bi moral storiti; lahko bi storil tisto; drugače bi moral ravnati.”

Predpostavimo, da želite postati zmagovalec na olimpijskih igrah. Zamisel je zdrava, le da morate temeljito premisliti, česa se lotevate. Kaj zahteva taka želja? Kaj se mora zgoditi najprej? Kaj sledi? Kaj morate storiti vi? Kaj še sledi iz tega? Ali je celoten potek dogodkov res v vaše dobro? Če je, nadaljujte.

Če želite zmagati na olimpijskih igrah, se morate podrediti strogemu načinu življenja, ki bo od vas zahteval, da sežete do meja svoje vzdržljivosti. Podrediti se boste morali strogim pravilom, uvesti ustrezno prehrano, redno in prizadevno trenirati v mrazu in vročini ter se odpovedati alkoholu. Upoštevati boste morali navodila svojega trenerja, kakor da bi bil vaš zdravnik. In ko boste zares na tekmovanju, obstaja velika verjetnost, da se vam kaj pripeti. Lahko si poškodujete roko, izpahnete gleženj, pristanete z obrazom v blatu; in ko bo to za vami, vas morda še čaka poraz.

Ko premislite vse te možnosti – upoštevajoč vse, kar se vam lahko pripeti, s posledicami vred – in ste še vedno trdno odločeni, si ustvarite sodbo. Če je videti, da je splošna slika v vaše dobro, resno pristopite k igram.

Po tem, da si zamisel ogledate s širše perspektive, se razlikujete od površneža, ki se z nečim ukvarja, dokler mu je udobno ali zanimivo. To ni slog. Stvari dobro premislite in se jim v celoti posvetite! V nasprotnem primeru boste kakor otrok, ki se igra, da je zdaj rokoborec, zdaj vojak, včasih glasbenik ali traged.

Če v stvari ne vložimo sebe celega, smo plitki, površni in nikoli ne razvijemo svojih talentov. Vsi poznamo ljudi, ki kakor opice posnemajo vse, kar je novo in privlačno. Nato pa njihovo navdušenje in prizadevanje splahnita; projekte opustijo, čim se v njih udomačijo ali postanejo prezahtevni.

Polovičarski duh je brez moči. Medlo prizadevanje vodi do medlih rezultatov. Povprečni si prizadevajo nepremišljeno in površno. Morda jim je namenjeno srečati osebnost za zgled, kot je Evfrat, ki jim prinese navdih, da se izmojstrijo. S tem je vse lepo in prav, toda najprej premislite, kakšna je resnična narava vaših prizadevanj, in jih primerjate s svojimi zmožnostmi.

Bodite pošteni do sebe. Jasno ocenite svoje močne in šibke plati. Ali imate, kar je potrebno za tekmovanje? Za rokoborca, na primer, potrebujete nadpovprečno moč v ramenih, hrbtu in stegnih. Ste telesno sposobni in spretni, da boste med najboljšimi v tem športu? Eno si je želeti biti prvak ali obvladati veščino; drugo je to dejansko dovršeno storiti. Različni ljudje so ustvarjeni za različne stvari.

Kot so za uspeh na določenem področju potrebne določene zmožnosti, so tudi določene žrtve. Če želite postati mojster umetnosti modrega življenja, ali mislite, da lahko prekomerno uživate alkohol? Ali mislite, da lahko podlegate jezi in običajnim razvadam razočaranja ter nesrečnosti? Ne. Če si iskreno želite resnične modrosti, boste morali delati na sebi. Odpovedati se boste morali hrepenenju po mnogih nezdravih stvareh in samodejnim odzivom. Znova boste morali premisliti, s kom se družite. So vaši prijatelji in tovariši častni ljudje? Ali vas njihov vpliv – njihove navade, vrednote in ravnanja – spodbuja ali krepi malovredne navade, za katere si prizadevate, da bi se jih znebili? Modro življenje tako kot vse drugo zahteva svojo ceno. Če ga boste živeli, se vam utegnejo posmehovati in vas na vseh področjih javnega življenja, vključno s kariero, socialnim in pravnim položajem na sodišči čaka vse najslabše.

Ko dobro premislite vse sestavne podrobnosti, ki jih obsega prizadevanje za više življenje, vložite vanj ves trud. Žrtvujte, kar je potrebno za dosego najdragocenejših ciljev: svobodo, ravnodušnost in mirnost. Če pa, ko pošteno presodite svoj pogum, ugotovite, da niste dovolj usposobljeni ali pripravljeni, se osvobodite slepila in uberite drugačno, stvarnejšo pot.

Lahko ste samo eno – dober ali slab človek. Na razpolago imate samo dve stvari. Lahko se posvetite razvijanju svoje usmeritve, pri čemer ne odstopate od resnice, ali hlastate po nebistvenem. Izbira je samo vaša. Svoje veščine lahko usmerite v prid svoji notranjosti ali se prepustite postranskostim, torej živite modro ali sledite splošnim potem povprečnosti.

(Epiktet, Umetnost življenja)

Eno je, da nas misli nagovorijo, drugo – in veliko pomembnejše – pa je, da jih skušamo prenesti v prakso. Če se spet obrnemo k Epitetu:

Ne govorite le, da ste knjige prebrali. Pokažite, da ste se z njimi naučili boljše razmišljati, biti bolj kritični in razmišljujoči. Knjige so vadbene uteži za duha. So zelo koristne, toda velika zmota bi bilo domnevati, da že ponotranjenje njihove vsebine pomeni osebnostni napredek.

Dragi bralci, preljube bralke, sčrno upam, da vam bodo te Epiktetove besede vsaj malo pomagale na vaši vadbeni in občeživljenjski poti.

Vse dobro in lepo,

vaš Sebahudin

Post Scriptum (povzeto po uvodu v knjigo Umetnost življenja) Epiktet je bil stoiški filozof, ki se je leta 55. n. št. kot suženj rodil v Frigiji, skrajnem vzhodnem delu Rimskega cesarstva. Od rane mladosti se je odlikoval po izredni intelektualni nadarjenosti, s katero je svojega gospodarja Epafrodita tako navdušil, da ga je poslal v nadaljnje šolanje in ga sčasoma tudi osvobodil. Med Epiktetovimi najodličnejšimi učenci je bil mladi Mark Avrelij Antonij, ki je postal rimski cesar in avtor znamenitih Meditacij. Umrl je okrog leta 135 n.št. v Nikopolisu.

Pasje-zenovske modrosti

“Učim se tudi od psov. Ryo, psica, je že v letih. Če nimaš res iskrenega srca, te še povoha ne. Vedno gleda naravnost v oči. In takoj ve. (…) Ves čas jo moraš priznavati. Če je zate le pes, gre po svoje. Če je kdo grob ali preglasen, samo gleda vstran. Za pse je pomemben samo ta trenutek. Zanje ni pomembna preteklost, ker te ni. Od preteklosti se ne moreš najesti niti sprehoditi. Če si prijatelj zdaj, je to prijateljstvo. Če nisi, je to le rutina, dolžnost, da greš s psom na sprehod, vendar si v mislih povsem drugje.”

(Jernej Mehle, Pot k Zenu)

Asked to explain Zen-
my puppy with the same name
looks, and thumps his tail.

(Jay Hackett, Zen Haiku and Other Zen Poems)

Za vse, prav za vse je prostor nekje, kjer trate še zelené.
Tjaram-pa-didi, vsa sreča in mi, sreča brez vrvice.

Vsakodnevni boj

Posvetite se temu trenutku. Poglobite se v njegove podrobnosti. Odzovite se na tega človeka, ta izziv, to dejanje. Nehajte bežati. Prenehajte si povzročati nepotrebne težave.
To je čas, da resnično živite; da popolnoma zavzamete položaj, v katerem ste zdaj. Niste nek nezainteresiran opazovalec. Sodelujte. Prizadevajte si.
Gradivo za umetnost življenja je vaše lastno življenje. Nič velikega ni bilo ustvarjenega v trenutku. Potreben je čas. Dajajte najboljše, kar premorete, in bodite vedno prijazni.
(Epiktet, Umetnost življenja)

Vse stvari so težke, dokler ne postanejo lahke.
(arabski pregovor)

Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom.
(Lao Zi, Dao de Jing)