Posts Tagged ‘budizem’

Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

  • iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
  • srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
  • sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
  • katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
  • pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
  • zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
  • kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
  • osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
  • pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
  • vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
  • za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
  • in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
  • v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
  • z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
  • navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
  • zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.

V mahajanskem budizmu poznajo t.i. zaobljubo bodisatve (bodisatva je nekdo, ki ga je globoko sočutje spodbudilo k iskanju razsvetljenja za dobrobit vseh bitij), ki – v eni različici – pravi takole:

Čeprav obstaja nešteto živih bitij, se zaobljubljam, da jih bom odrešil.
Čeprav so naša slaba poželenja brezmejna, se zaobljubljam, da se jih bom znebil.
Čeprav je nauk brezmejen, se zaobljubljam, da se ga bom vsega naučil.
Čeprav je budovstvo nedosegljivo, se zaobljubljam, da ga bom dosegel.

To Shunryu Suzuki v svoji odlični knjigi Duh zena, duh začetništva komentira:

Če je nedosegljivo, kako naj ga dosežemo? Vendar ga moramo. To je budizem.

In nadaljuje:

Misliti: ‘Ker je možno, bomo storili,’ ni budistično. Četudi je nemogoče, moramo to storiti, ker tako od nas zahteva naša resnična narava. Toda v resnici sploh ni bistveno, če je možno ali ne. Če je naša najbolj notranja želja, da se znebimo egocentričnih misli, moramo to storiti. Ko se predamo temu prizadevanju, zadovoljimo naše notranje hrepenenje in dosežemo nirvano. Preden se odločite, da boste to storili, ste v težavah, toda ko ste enkrat s tem začeli, nimate več težav. Vaš trud pomiri vaše najbolj notranje hrepenenje. Ni druge poti, da bi dosegli mirnost. Mirnost duha ne pomeni, da morate ustaviti svoje dejavnosti. Pravi mir je treba najti v dejavnosti sami. Pravimo: ‘Lahko je doseči mir v nedejavnosti, težko ga je doseči v dejavnosti, toda mir v dejavnosti je pravi mir.’

Ravno ta drža “absolutnega samo-preseganja” je tisto, kar po mojem mnenju leži v srži zaobljube bodisatve: izbrati najtežjo pot in vztrajati na njej. Brezkompromisno, odločno, a sočutno. Vidite lepoto te težavne preprostosti?

Vse dobro,
S.

Ena budistična :)

Posted: 22/08/2011 in Misli, Zajebancija
Oznake: , ,

“Buddha visits New York and approaches a hot-dog vendor. ‘Make me one with everything,’ the Buddha requests. Having received his hot-dog, the Buddha hands a ten-dollar bill to the vendor. ‘What about my change?’ the Buddha asks, to which the street vendor replies: ‘Change comes from within.‘”

Lep in uspešen dan vam želim,

vaš S.

Mojster zena Soyen Šaku, ki je prinesel zen v Ameriko (19. – 20. st.):

Ko zjutraj vstanete, prižgite kadilo in meditirajte.

Pojdite spat vedno ob isti uri. Jejte vedno ob istem času. Bodite zmerni in se nikoli ne najejte popolnoma do sitega.

Če imate goste ali če ste popolnoma sami, vedno se obnašajte enako. Do gostov se obnašajte kot takrat, ko ste sami, ko pa ste sami, naj bo vaše obnašanje enako kot pred gosti.

Pazite, kaj govorite, in kar rečete, to tudi storite.

Ko se pojavi priložnost, je ne zamudite, vendar dvakrat razmislite, preden se česa lotite.

Ne obžalujte preteklosti, glejte v prihodnost.

Bodite pogumni kot junak in ljubeči kot otrok.

Ko greste spat, naj bo vaše spanje podobno zadnjemu spancu. Ko se zbudite, takoj zapustite posteljo, kot bi odvrgli par starih čevljev.

Mojster zena Zengetsu, ki je živel v času kitajske dinastije T’ang (7. – 9. st.):

Pravi učenec zena (meditacije) živi v tem svetu, vendar se nikoli ne naveže na prah tega sveta.

Ko vidiš dobra dela drugih, jih posnemaj, ko pa vidiš njihove napake, se jim izogibaj.

Ko si sam v temni sobi, se obnašaj kot pred imenitnim gostom. Pokaži svoje občutke, vendar nič več, kot je tvoja prava narava.

Revščina je tvoj zaklad – nikoli je ne zamenjaj z udobnim življenjem.

Nekdo je lahko videti bedak, a v resnici ni – morda le pazljivo skriva svojo modrost.

Vrline so posledica samoobvladovanja in se ne pojavijo kar same od sebe kot dež ali sneg.

Skromnost je osnova vseh vrlin! Naj te najprej odkrijejo sosedi, preden se jim sam pokažeš.

Odličen človek nikoli ne rine v ospredje. Njegove besede so redke, a imajo zato veliko vrednost.

Za predanega učenca je vsak dan srečen. Čas teče, vendar nikoli ne zaostaja. Niti hvala niti graja ga ne ganeta.

Ne glej napak drugih, ampak raje poglej svoje. Ne razpravljaj o tem, kaj je prav in kaj ni.

Nekatere pravilne stvari so imeli ljudje dolgo časa za napačne. Ker lahko pravilnost teh stvari spoznajo šele čez dolga stoletja, ni treba od njih pričakovati, da jih bodo sprejeli takoj.

Bodi pozoren in prepusti posledice svojega delovanja vesoljnim zakonom. Vsak dan naj ti mine v mirni kontemplaciji.

Zen je neposredni uvid v naše Bistvo, v izvorno prirodo vsega Stvarstva. Ko enkrat spoznamo samega sebe s tem, da spoznamo svoje Bistvo, ki je nikoli rojeno in nikoli ne umre, spoznamo Vse. Takrat postanemo Svobodni. Zen zahteva, da nekako odvržemo vse: vse, kar nam nekaj pomeni ali česar bi se radi znebili, vse je potrebno odvreči. Vezanje na lastno telo, na družbo, svoje želje, strahove, potrebe … Vse to je treba odvreči: na tak način, da vse to ostane, a se mi osvobodimo vsega tega. Postanemo svobodni svojega malega jaza in naš Veliki Jaz, naše Bistvo, lahko zasveti v vsej svoji moči ter obsvije svet okoli nas. Kdor samega sebe ne more odvreči, mora to nositi, dokler vztrajnost bremena ne poneha in breme odpade samo. Temu se reče izčrpati, priti do konca in umreti. Šele takrat je možno resnično življenje, Svoboda in zadovoljstvo, ki je trajno.
(Jernej Mehle, Pot k zenu)

“Ne verjemite stvarem, ki ste jih slišali od drugih ali pa ste o njih samo razmišljali, ne verjemite nobenemu izročilu, nobenemu spisu, nobenemu pravilu, nobenemu logičnemu zaključku, ne verjemite praznim govoricam, ne verjemite človeku, ki se vam zdi moder, ali pa zato, ker je vaš učitelj. Ko pa z izkušnjo spoznate stvari, ki so dobre in brez napak, stvari, ki jih hvalijo modri, stvari, ki prinašajo srečo in mir, jih sprejmite in živite v skladu z njimi.”

(Budove besede v Kalama sutti)

Učenci,

bodite sami sebi luč

in sami svoje zatočišče,

ne iščite luči drugod,

ne drugega si zatočišča –

resnica naj bo vaša luč,

resnica naj bo vaše zatočišče.

(Buda)