Posts Tagged ‘ljubezen’

Dragi bralci, preljube bralke,

kot ste verjetno opazili, so se te dni po Sebahudinovi spletni kamri klatili predvsem duhovi, škrati in vsa druga bajeslovna bitja, ki se prikradejo na plano, ko se človeški svet pogrezne v molk. Prejšnji teden je bil pri meni zelo pester – predpraznična delovna norija (zaključki projektov pred božičem in novim letom), v katero je posegla še precej nenadna smrt dedka, ki smo ga pokopali minulo (božično) soboto. In čeprav naj bi se po prvotnih načrtih oglasil še na božič (ali celo božični večer) in vam vsem zaželel lepe praznike, sem se na koncu raje odločil, da si bom vzel nekaj (kreativnega? no, recimo… :)) oddiha od kibernetičnih pisarij in se posvetil drugim vsebinam v življenju. Če tega ne  bi storil, bi pisaril na silo, česar pa si resnično ne želim: toliko je stvari, ki jim je človek zavezan (in prosim lepo, to ni tarnanje – obveze, ki sem jim predaš hoté in s celim srcem, so nekaj nad-čudovitega), in nočem, da bi urejanje vsebin v b(r)logu postala ena izmed njih (predvsem zato, ker mislim, da z drugimi lahko koreniteje vplivam na svet in sočloveka). Seveda obstaja enormna razlika med discipliniranim pisanjem in obvezo, a to je že tema za kak drugi prispevek… 😉

Kljub dolgotrajnemu molku pa tudi pričujoč sestavek (bržčas na razočaranje mnogih) ne bo povezan s športom in/ali prehrano. Namesto tega bi se raje pritaknil zaobljube, ki je v tem času leta vsesplošno razprostranjena: v mislih imam seveda novoletne resolucije, torej večje ali manjše zaobljube, ki si jih zadamo za prihajajoče leto. Pri tem se ne bom toliko ukvarjal z vsebino teh zaobljub, temveč bolj z njihovo obliko (formo): od vprašanja, ali si je glede na nepredvidljivo naravo življenja sploh smiselno postavljati (kakršnokoli) cilje, do razmisleka, kako (če sploh) se je teh prizadevanj najbolje lotiti.

Čeprav so novoletne resolucije kot vsaka druga navada velikokrat zvedene le na nek polšaljivi ritual, torej na nekaj, česar ne mislimo resno, pa bi rad v svojem sestavku ta vzorčni primer uporabil za splošni premislek, tj. ga razširil na razmislek o postavljanju ciljev kot takih (nekaj nesmrtnih Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temiodločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? Optimist bo na to vprašanje pritrdil z radikalnim (a naivnim) “da”-jem, pesimist pak (po pričakovanju) z odločnim (a kratkovidnim) “ne”-jem; prvi bo trdil, da je življenje brez ciljev nesmiselno, drugi pa bo ugovarjal, da v naših življenjih mrgoli dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega vpliva, zato je vsakršno postavljanje ciljev podobno grajenju graščine na pesku – en piš in vse skupaj se bo razblinilo v nič. Poskušajmo obe stališči vzeti resno in si ogledati, ali obstaja kak način, da sprejmemo pesimistova opozorila o nepredvidljivosti našega vsakdana, hkrati pa upoštevamo optimistovo izhodiščno točko, da so cilji nepogrešljiv ali vsaj pomemben del življenja, če naj to velja za smiselno.

Izkušnja me uči, da je pri postavljanju in zasledovanju ciljev (kot rečeno, puščam konkretno vsebino teh ciljev ob strani) pomembno upoštevati (vsaj) dve ključni točki:

  • pomembno je, da veste, kam greste, a ste odprti glede tega, katera pot vas bo pripeljala tja; z drugimi besedami, čeprav veste, kaj je vaš cilj, pa ne bodite preveč trdno vezani na pot, po kateri se mu približujete – povsem možno je, da boste morali s svoje poti večkrat zaviti ali jo v celoti opustiti in se podati po kaki drugi;
  • vselej bodite pripravljeni na to, da ima življenje za vas morda kake druge načrte; čeprav imate določene (jasne? meglene?) predstave o tem, kaj bi radi postali, kdo bi radi bili in kaj bi radi dosegli, vselej pustite odprto možnost, da bo Življenje (Usoda? Bog?) določilo drugače.

Če obe točki nekoliko strnemo: cilji naj so vam kot nekakšni daljni vodniki – nekaj, kar usmerja vaš korak, a ga ne določa in ga ne izčrpa. Sprijaznite se z možnostjo, da tega cilja morda ne boste nikoli dosegli (a boste morda zato dosegli kakega drugega) ali da ga boste dosegli po povsem drugi (nepričakovani) poti. Pomembno pri tem je vedeti, da vas cilji ne določajo: ne poistovetite se z nečim, za čemer hodite – človek, ki preživi življenje tako, da lovi horizont, bo okusil bore malo sreče: vse, kar (on) je, je stavil na nekaj, česar ni – ne pozabite namreč, da so cilji stvar prihodnosti, torej (primarno) fikcije. Seveda lahko postanejo realnost in prav je, da se za dosego tega, kar želite, maksimalno potrudite, a nikoli ne dovolite, da je to vse, kar vas opredeljuje. Če vas ne veseli potovanje do cilja – če ne veste uživati ob pogledu na čudovito pokrajino, ki vas spremlja na poti -, je vprašljivo, ali bo vas osrečilo tudi to, za čemer se pehate. Lov za cilji ne sme postati nadomestilo za odkrivanje svojega pravega jaza: vse to je le igra (in lahko zelo prijetna igra), za katero se je – kot za vsako dobro igro – treba maksimalno potruditi, a vendar zgolj in samo igra!

Moj nasvet je torej, da se v vsem, s čimer se ukvarjate, maksimalno potrudite, vendar ne pustite, da vas vaši cilji posrkajo vase (da se razgubite v njih). Če to povemo nekoliko zenovsko: do potankosti sledite formi, a se ne vežite nanjo – stvari so lahko tudi drugačne (in takšne tudi bodo), zato se ne vežite na iluzije in konstrukte. Naj vas vodijo in usmerjajo, vendar pri tem ne pozabite, da je tisto, kar je najpomembnejše, vselej to, kar počnete v tem trenutku: to je vir življenja, miru in sreče.

Na tej točki se bom ustavil – ob čemer se bo verjetno marsikomu utrnil iskren za-vzdih zadovoljstva 🙂 – in vam zaželel nekaj kratkih, a odkritosrčnih misli za novo leto: želim vam predvsem to, da bi našli pot do sebe, da bi našli mir in srečo v sebi in to delili s soljudmi in svetom nasploh. Takšno prizadevanje zahteva v prvi meri predvsem iskrenost – iskrenost do samega sebe in na tej osnovi tudi iskrenost do vseh ostalih. Kdor bi rad bil iskren do sebe, pa se mora biti zmožen opazovati in odkrivati tiste drobne trenutke – trenutke, ki marsikomu nehote in nevede spolzijo mimo duševnih prstov -, ko si mečemo pesek v oči. To pa zahteva po eni strani disciplino – disciplino, da se priučimo pozornosti (koncentracije) in vztrajnosti za samospoznavanje – po drugi strani pa ljubezen/sočutje – najprej ljubezen do samega sebe (da se sploh želimo videti takšni, kot smo) in nato do vsega drugega (soljudi in sveta).

Zato, dragi bralci, preljube bralke, vam v letu 2012 želim zvrhan koš:

  • (samo)discipline in pozornosti;
  • ljubezni in sočutja;
  • iskrenosti;
  • miru in sreče.

Čisto preprosto (in znano že iz pradavnine): počnite to, kar bi radi, da drugi počnejo vam, in ne počnite tega, kar ne bi radi, da bi drugi počeli vam. Še preprosteje: radi se imejte (v obeh pomenih: sami sebe  in druge soljudi – ne pozabite (nikoli!), kako dragoceni so!).

Iz vsega srca vam želim vse dobro in lepo,

Vaš Sebahudin

Advertisements

Dragi bralci, preljube bralke,

deževni dnevi, kot je današnji, lahko včasih pridejo zelo prav, saj človeku omogočijo, da se končno prebije skozi tiskovine, ki jih je minule tedne pridno kupčkal v nekem od Boga pozabljenem kotu svoje sobe, in tako znova stopi v korak s časom. Moram reči, da me vselej silno razveseli, kadar vidim, da se vsake toliko v časopisju vendarle najde kak zanimiv članek, ki se ga dejansko splača celega prebrati. Tako je v predprejšnji Sobotni prilogi izpod peresa Irene Štaudohar nastal sestavek, imenovan Veš, kako se počutim? Zgodba o empatiji. V članku avtorica obravnava najnovejšo knjigo razvojnega psihologa Simona Barona-Cohena (bojda bratranca legendarnega Sashe Barona-Cohena aka Borata/Bruna) z naslovom Najnižja stopnja empatije: Nova teorija o človeški krutosti,  in ker lahko članek v celoti preberete na spletu, se bom tukaj osredotočil le na nekaj meni osebno najzanimivejših izsekov in jih nekoliko nadgradil.

Po mnenju Simona Barona-Cohena so ljudje nasilni in kruti zato, “ker se ne znajo vživeti v trpljenje drugega, niso zmožni sočutja oziroma, kot pravijo Angleži, ne znajo stopiti v čevlje drugega”. Toda – kaj pravzaprav je empatija? V članku preberemo, da je empatija

zmožnost, da se vživimo v to, kar občuti ali misli nekdo drug, in se odzovemo na njegove misli ali čustva. Empatija je sestavljena iz dveh zelo povezanih stopenj: prepoznavanja in odziva. Če, recimo, samo prepoznamo, da se je nekomu naredila krivica in je zato žalosten, mi pa na to ne odreagiramo, še ne pomeni, da smo sočutni. Empatija je, kadar nesrečo nekoga prepoznamo in se nanjo odzovemo, mu skušamo pomagati.

Vidimo torej, da je pristna empatija (avtorica jo – čeprav je to strogo gledano narobe – v članku enači s sočutjem) dvofazni proces, ki vključuje tako to, da se ovemo trpljenja drugega, kot to, da se na to trpljenje odzovemo in ga skušamo nekako ublažiti in/ali odpraviti. Ni dovolj o nečem le razmišljati ali govoriti, temveč je to treba tudi izvesti. Z besedami Kabat-Zinna: “Če verjamete v ljubezen, ali to tudi pokažete ali o tem le veliko govorite? Če verjamete v sočutje, v moč neškodovanja, prijaznost, modrost, mirnost, samoto, ne-početje, nepristranskost in jasnost, ali te lastnosti tudi odražate v vsakdanjem življenju?” Pri empatiji/sočutju gre torej za medigro duševnosti in telesnosti, procesiranja in delovanja – in ubrano sodelovanje obeh je tisto, kar privede do želenega rezultata.

Da bi lažje določil stopnjo sočutja pri posameznikih, je Baron-Cohen izdelal lestvico različnih stopenj čustvovanja in test, s katerim lahko določimo koeficient posameznikove empatije (najdete ga tukaj). Na najnižji stopnji omenjene lestvice najdemo ljudi, “ki se ne znajo odzivati na čustva drugih in se ves čas sprašujejo, zakaj njihovi odnosi z drugimi niso uspešni, a vendar nikoli ne opazijo, da so osredotočeni le nase”, in pa posameznike, “ki jih tuja nesreča pusti povsem neprizadete in jih trpljenje živih bitij ne gane in ne opazijo posameznika, ki se v neki skupini počuti neprijetno” (psihopati, sadisti itd.). Nekaj mest višje najdemo t.i. “čustveno neuravnotežene osebe oziroma mejne osebnosti” in pa “ljudi, ki imajo različne bolezni, recimo avtizem in aspergerjev sindrom“. Najdemo pa tudi ljudi, ki se nahajajo na samem vrhu lestvice, tj. t.i. hiperempatične ljudi. Avtorica v članku navaja zanimiv primer Fione Torrance:

[K]adar vidi trpljenje ljudi ali živali, njihovo trpljenje z vso intenzivnostjo občuti v svojem telesu ali v svojem umu. Če gleda nekoga s poškodovano roko, jo bo začela močno boleti roka. Ko vidi nekoga jesti, v svojih ustih občuti hrano, zato je začela hujšati, saj je vedno imela občutek, da se je že najedla, čeprav je le opazovala druge pri tem. Kadar stopi v sobo, polno ljudi, takoj ve, kdo v njej je depresiven, kdo je tistega dne prejel dobro novico in kdo je jezen. Intenzivnost in užitek spolnega odnosa je lahko v naključnih intervalih in z vso fizično intenziteto podoživljala še nekaj dni po njem. Mož se je od nje ločil, saj je menil, da je histerična [boščika :)]. Šele pred leti so ameriški zdravniki postavili diagnozo in ugotovili, da gre ta zako imenovan zrcalni dotik.

Kot zanimivi primer mejne osebnosti pa avtorica navaja Marilyn Monroe:

Bila je slavna, lepa in nesrečna ter samodestruktivna. Razpoloženje Marilyn se je vsako minuto spreminjalo. Bila je evforično vesela in že naslednji trenutek depresivna. Bila je groba in histerična in že v naslednjem trenutku nežna in lirična. Strah jo je bilo, če je bila sama, objestno se je bala, da jo bodo vsi zapustili, večkrat je poskusila narediti samomor. 5.8.1962 ji je uspelo.

Za mejne osebnosti nasploh je značilno, da

ne najdejo miru, vseskozi živijo v drami, preveč se navežejo na nekatere ljudi in jih dušijo, že naslednji trenutek pa jih odrivajo od sebe. So samodestruktivne in svet vidijo zelo črno-belo, kot zelo lepega ali zelo slabega. Nimajo prave identitete, globoko v sebi, ne vedo, kdo so. To, kar mislijo o sebi, zrcalijo na druge. Ker njihovi starši niso skrbeli zanje, nikoli ne razvijejo čustvene zrelosti. To so manipulativni ljudje, igrajo, da so nemočni ali so zapeljivi, da bi le dobili, kar želijo; grozijo s samomorom, da bi pridobili pozornost.

Pomembno je vedeti, da je “[e]eden najpomembnejših dejavnikov za oblikovanje sočutja okolica, kajti človekovi možgani se v otroštvu intenzivno razvijajo”. Tako je bojda bilo dokazano, da se pri nekaterih ljudeh zaradi zlorab v otroštvu ne razvijejo določena možganska vezja, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju empatije/sočutja. Zlasti pomembna pa je sledeča misel, ki jo avtorica navede na koncu sestavka:

Pravijo, da se otrok zave empatije v trenutku, ko spozna, da je življenje minljivo. Takrat naj bi šele razumel, da je njegovo življenje – tako kot življenje vseh živih bitij – izjemno dragoceno.

O dragocenosti in neponovljivosti vsakega živega bitja sem že pisal v enem od prejšnjih prispevkov; kar bi rad pri tem izpostavil, je ugotovitev, da je razvoj empatije in/ali sočutja tako ali drugače povezan z zavedanjem umrljivosti, minljivosti človeškega obstoja in prisotnostjo trpljenja. Ne preseneča, da najdemo “empatično komponento” v jedru vseh verskih tradicij, ki se ukvarjajo ravno z vprašanji, kot sta človekova umrljivost in smisel našega obstoja: pri budistih je, denimo, veliko govora o iskrenem (nesebičnem) sočutju (karuna), v krščanstvu pa najdemo pojem brezpogojne ljubezni (agape). Ker pa ve biti jezik problematična beštija, je pomembno, da teh občutij ne zamenjujemo z ljubeznijo in/ali s sočutjem v vsakdanjem pomenu, pri katerih igra veliko vlogo navezanost. To razliko lepo izpostavi Dalajlama v knjigi Umetnost sreče:

Ko ljudje govorijo o sočutju, obstaja nevarnost, da bi pomešali sočutje z navezanostjo. Kadar torej govorimo o sočutju, moramo za začetek razločevati med dvema vrstama ljubezni oziroma sočutja. Ena vrsta sočutja je prežeta z navezanostjo – v tem primeru človeka nadzorujemo in ga ljubimo zato, da bo tudi on ljubil nas. Ta običajna oblika ljubezni oziroma sočutja je nepopolna in sebična, odnos, ki temelji na njej, pa je labilen. (…) Vendar obstaja še druga vrsta sočutja, v kateri ni navezanosti. To je pristno sočutje, ki je razmeroma neodvisno od dejstva, da mi je ta ali ona oseba pri srcu. Namesto tega pristno sočutje izhaja iz spoznanja, da imajo vsa človeška bitja, tako kot vi, vrojeno, da bi bila srečna in ne bi trpela. In, prav tako kot vi, imajo naravno pravico do izpolnitve te temeljne želje.

Dalajlama postavi trpljenje v samo jedro procesa razvoja sočutja; slednjega opredeli kot

neznosen občutek ob pogledu na trpljenje drugih ljudi ali trpljenje drugih čutečih bitij. Da bi se ta občutek lahko pojavil, mora človek najprej dojeti in razumeti intenzivnost nekega trpljenja. Zato mislim, da je globina sočutja odvisna od tega, v kolikšni meri nekdo dojema trpljenje in ali ga je celo sam izkusil v različnih oblikah trpljenja, ki jim je človeška vrsta povržena.

Tukaj se spet srečamo z razlago, zakaj je lahko trpljenje zelo pomembna komponenta duhovnega razvoja: omogoči jasen vpogled v človekovo bistvo, razmeji nepomembne stvari od pomembnih in pripomore k razvijanju tesnejšega stika s sočlovekom. Kot pravi Kabat-Zinn: “Le bolečina, strah ali izguba nas prebudijo (!) in postavijo stvari v žarišče.” Podobnih misli je bil že Epiktet: “Namesto da odvračate pogled od bolečih dogodkov v življenju, si jih smelo oglejte in premišljujte o njih. Če se soočate s stvarnostjo – smrtjo, boleznijo, izgubo in razočaranjem -, se osvobajate slepil in lažnega upanja ter izogibate nesrečnim, zavistnim mislim.”

Pomembno pri tem pa je, da sočutje/ljubezen ni zgolj “ujčkanje in držanje za roko”; včasih pomeni tudi – karikiram! -, da nekoga kresnemo s palico po glavi. Ta dvojnost sočutja je lepo prikazana v budističnih templjih, kjer poleg “blagohotnih” najdemo tudi “strašljive” bodisatve: tako prvi kot drugi pomagajo sočloveku na poti duhovnega razvoja, prvi z “blagostjo”, drugi s “trdostjo” (kar je pri tem najpomembnejše, pa je to, da delovanje obeh izvira iz pristnega sočutja). To misel o dvojni naravi pristne ljubezni je lepo ubesedil Scott Peck:

Ljubezen ni samo preprosto dajanje: je preudarno dajanje, a tudi preudarno odklanjanje. Je preudarno hvaljenje, a tudi preudarno grajanje. Je preudarno prepiranje, spoprijemanje, soočanje, potiskanje in potegovanje za kaj, poleg tega pa je tudi tolažba. Je vodenje.

Pomembno je izpostaviti, da dočim Zahod zanima predvsem razumevanje nekega pojava, pa je Vzhod – tradicionalno – stremel k iskanju tehnik in metod, kako bi ta pojav prenesli v prakso. Tako je pod okriljem meni najbližje duhovne tradicije, budizma, nastalo več tehnik, ki pripomorejo k razvoju empatije in sočutja. Ker bi opis teh tehnik zahteval poseben članek, bom bralca/bralko le napotil na nekaj literature, kjer se lahko pobližje seznani s tovrstnimi metodami.

Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam, zlasti poglavje Meditacija srčne dobrote

Dalajlama in Howard Cutler, Umetnost sreče, zlasti poglavje Vloga in pomen sočutja

Dalajlama, Pot do sreče – kar cela knjiga

Primož Pečenko, Pot pozornosti – zlasti poglavje Razvoj nesebične ljubezni

Kot sem napisal v enem od svojih starejših prispevkov, je po mojem srž vsake vadbe to, da nas dela boljše ljudi. Tako kot moramo uriti svoje telo, moramo uriti tudi svojega duha in svoje srce – in po mojih izkušnjah so vse oblike vadbe, če so izvajane pravilno (v pravilnem duhu), komplementarne. Dalj časa ko gazim po svoji življenjski poti, bolj očitno mi postaja, kako pomembno je gojenje sočutja v našem vsakdanu: kako pomembno je razumeti, da smo vsi na isti barki in da je bistveno, da si medsebojno pomagamo. Opisane tehnike so tako lahko odlična protiutež za morebitne prikrajšanosti, ki smo jih na tem področju bili deležni tekom našega razvoja. Poleg tega je za sodobni (?) čas značilno, da veliko ljudi vse te stvari na racionalni ravni že ve, a jih le redko (če sploh) tudi prenese v prakso – med razumevanjem/občutenjem in delovanjem/izvedbo zeva nepremostljiv prepad. Marsikdo se skriva za leporečjem o duhovnosti in dobrosrčnosti (vsi ljubijo abstraktno človeštvo), dočim je njegov/njen vsakdan prepoln trdo- ali brezsrčnosti (veliko težje je ljubiti konkretnega človeka). Ampak pomembno je vedeti, da nikoli ni prepozno: dokler smo živi, lahko spremenimo svoje čutenje, mišljenje in vedenje. Verjemite, tudi meni se je v življenju nabralo nemalo slabe karme (Sebahudin ga je svojčas krepko biksal; pa saj ga tudi zdaj, brez skrbi, le da sedaj skuša to početi nekoliko bolj reflektirano in sočutno :)), a sem se odločil, da bom skušal popraviti marsikatero črno piko, zgladiti marsikatero gubo; enako velja tudi za vas: za gojenje sočutja in širjenje dobrote se lahko odločite tukaj in zdaj!

Pričujoči prispevek bi rad zaključil z enim verjetno najlepših zapisov o iskreni, nesebični ljubezni v zgodovini Zahodne kulture; najdemo ga v 1. pismu Korinčanom, kjer apostol Pavel zapiše:

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

Dragi bralci, preljube bralke, hvala vsem, ki ste se potrudili in se uspešno prebili skozi celoten prispevek (vem, da ni bil mali zalogaj). Upam, da vam bo vsaj malo pomagal na vaši lastni poti, pri tem pa vam iz vsega srca želim prijetne, s sočutjem in srečo polne dni.