Posts Tagged ‘prehrana’

Dragi bralci, preljube bralke,

kot sem že omenil v enem od prejšnjih prispevkov, je november v krogu Sebahudinovih znancev zelo pester in je mdr. tudi čas, ko slavi moj preljubi in najjači powerlifter-&-bodybuilder-wanna-be ne-more-narediti-superman-sklece ka-čike-maš-zakoj-nej-ka-tou-tebej-bole-rajca-ahhhh? 🙂 brat Dimitrij.  Ker se je brat ob svojem rojstnem dnevu mudil v domačih krajih – tam, kjer vzšumevajo mure, kot bi rekel rajnki Olaj -, jaz pa sem bil zavoljo nepreštevnih obveznosti zadržan v Ljubljani – ja, dragi bralci, preljube bralke, Sebahudin dejansko ima življenje, nepovezano z blogom (krejzi šit, a?) -, sva z bratcem njegov praznik proslavila z manjšo zamudo, a zato tako, kot se za dva stasita hrusto-kerlca spodobi – z doma narejenim 70’s big obrokom.

Naj že takoj na začetku povem, da je podvig uspel, tako da je bil slavljenec kljub začetnem začudenju nad količino pripravljeno hrane, ki je bilo videti nekako takole:

na koncu vendarle kazal vse objektivne pokazatelje zadovoljstva, ki so še najbolj spominjale na tole:

I know – freaky shit, right? 🙂

Da pa vas ne poplavi hudournik sebahudinovskega govoričenja (priznajte – just do it! – da se porajcavate na moje vratolomne nad-poetične prispodobe ;)), predlagam, da preidemo kar k (tokrat bolj skromnim – jbt ga, bili smo lačni in mudilo s eje) vizualijam:

Gotta get geek’d, baby!

Pozdravljeni, moje ime je Dimi, imam mali penis in sem tik na tem, da bom dobro jedel. 😀

I keed my lil bro! Kako bi lahko nekdo s tako velikim nosom imel mali penis? That’s just not how things work! (v bistvu se šušlja, da je bratova nadpovprečna obdarjenost glavni razlog za to, da šepa – neenakomerno razporejena teža ga nenehno meče iz ravnotežja – mmg, it runs in the family [to the ladies: get it? no srsly, get it?] ;)). Evo, še njegov gej frend pritrjuje tem špekulacijam:

OK, OK, enough of that small/big-dick-gay-talk. Poglejmo si raje, kaj točno je bilo ta dan na meniju (mmg, sliki prikazujeta le prvo porcijo; v pečici je bilo teh dobrot še za kar nekaj obrokov ;)):

  • pečeni piščanec v ptujski omaki;
  • puranja pleskavica z jajcem na oko na njej (jup, to je ta neprepoznavna bela reč na pleskavici);
  • pečeno korenje in krompir;
  • mešanica rdečega fižola in koruze;
  • radič + kristalka + koruza.

Skratka, lačna nisva bila, poleg tega pa se je bilo več kot odlično spet nekoliko podružiti z malim bratcem. Zajebancija gor ali dol, moj brat je najjači brat, kar bi si ga lahko katerikoli brat kadarkoli zaželel – and that, dear Watson, is a fact! -, in vesel sem, ko vidim, da odrašča v tako dobrosrčnega mladega moža.

Dragi moj Mimočka,
še na mnoga uspešna in srečna leta! Naj te mir, sreča in dobrota spremljajo na tvoji življenjski poti!

Evo, za konec pa še malo klenega prek-o-murskega repa zate (ja, spet), ki si tako zelo zaljubljen v onstran-mursko prestolnico. 😉

Nindri indri
ne boš doubo spoštovanja, stari, tak kak eti… 😉

Dragi bralci, preljube bralke,

november je poseben mesec. Vsaj v mojem življenju. V tem času se (je) zvrsti(lo) nemalo pomembnih reči, kamor sodijo tudi takšna in drugačna praznovanja, katerih namen je – kot je jasno vsakomur – obeležiti ali proslaviti posebnost nekega dneva, mu izkazati dolžno spoštovanje in priklon. Čeprav se takšnega opisa drži pridih resno(bno)sti, pa temu v dejanskosti ni tako (ali vsaj ne bi smelo biti): proslaviti pomeni obeležiti z radostjo v srcu, prerezati skozi direndaj in vrvež banalnosti ter se osredotočiti (četudi za hip) na to, kar je pomembno prispevalo in še prispeva k temu, da ste, kdor ste.

Kot ste videli v zadnjem prispevku, je bila ena takih stvari M.-in rojstni dan (yay!), bliža pa se tudi rojstni dan mojega malega powerlifting-wanna-be bratca (yay!). Poseben dan pa je bil tudi minuli torek (sredina novembra :)), zato sem se odpravil na poseben kraj, da ga na svoj način proslavim. Lahko bi rekli, da je šlo za nek osebni mini-ritual: vsi jih imamo, in čeprav se nam velikokrat takšne reči pri drugih zdijo smešne in/ali nesmiselne, je temu tako, ker pač ne vidimo njihove odzadnje logike – zgodb, ki se vijejo za njimi (obenem pa s takšno resnostjo opravljamo svoje rituale in se včasih delamo, da sploh niso rituali…). Zato pred odprtjem škatle posmeha/cinizma ali metom kamna obsodbe skušajmo (vsaj za trenutek) prehoditi nekaj milj v čevljih drugega. Zagotavljam vam, da boste zelo kmalu spoznali, da gre za zelo osredinjajočo prakso.

Spomnim se še svojih uporniško-najstniških dni, ko sem črtil vse, kar je količkaj dišalo po tradiciji, potemtakem tudi vsakršne ceremonije in rituale. Zdeli so se mi preprosto (nepotrebna) bergla za šibke duhove. A leta te naučijo nekoliko več o “človeškem stanju” in postavijo določene stvari v perspektivo. Ljudje smo med drugim tudi bitja simbolov in ne delujemo le na razumski ravni. Tako pridejo prav tudi specifična dejanja/podobe, ki nam pomagajo obeležiti nek prelom, prehod, pomiritev – karkoli res pomembnega. Ko se denimo ljudje razidejo, si (poenostavljam in karikiram) ženske omislijo novo frizuro, tipi pa nov tatu. Gre za mini-rituale, ki označuje neko spremembo oz. prehod: njihova moč pa leži v tem, da zajamejo celo telo (našo celo bit). Eno je namreč stvari vedeti na razumski ravni, drugo jih je živeti. In ravno tukaj se skriva posebna moč ritualov: v njihovi zmožnosti, da pomagajo pri človekovi celoviti transformaciji.

Kakorkoli že (da prekinem to krajšo filozofsko zastranitev), poseben kraj, kamor sem ga mahnil, je bila restavracija Shambala, ki svoje razkošje sramežljivo skriva v eni od stranskih ulic ob Ljubljanici. Preden nadaljujemo, si na hitro oglejmo, po čem je restavracija dobila svoje ime:

V legendah vzhoda se Šambala nanaša na skrivno kraljestvo, zemeljska Nebesa, za katera se je govorilo, da so nekje med Himalajo in puščavo Gobi. Starodavni tibetanski spisi opisujejo to kraljestvo kot čudovit prostor v nedostopnem predelu Azije, sestavljen iz osmih območij, vsako obdano s krogom gora z zasneženimi vrhovi. Tako je kraljestvo Šambale podobno osemlistnemu cvetu. To je sanjska dežela, osvobojena prepirov in zločinov. Njeni prebivalci so visoko razvita duhovna bitja z veliki močmi.

Kraljestvo Šambale igra osrednjo vlogo v tibetanskem budizmu. Njihovi Sveti spisi pravijo, da je potovanje v Šambalo dolgo in skrivno. Pot vodi skozi divjino puščav in gora. Kdor se je namenil doseči to oddaljeno Svetišče, mora iti skozi mnoge trde preizkušnje in premagati mnoge ovire na poti. Kdor to zmore, prejme tam skrivne nauke, ki ga usposobijo postati gospodar časa in se osvoboditi iz ujetništva materialnih razmer. Spisi opozarjajo, da le tisti, ki so poklicani in so ustrezno duhovno pripravljeni, zmorejo doseči Šambalo. Ostali bodo našli le jalovo kamenje in prazne gore ali celo smrt. (vir)

Zanimiva je še stara tibetanska legenda, ki pravi takole:

Po naporni poti po Himalaji je mladi iskalec prišel do votline starega puščavnika.

»Kam greš?« ga vpraša.

»Iščem Šambalo,« odgovori mladenič.

»O! Dobro, potem ti pa ni treba potovati daleč,« reče puščavnik, »ker je Kraljestvo Šambale v tebi

Restavracija Shambala je bojda nastala “v sklopu družinskega navdušenja nad azijsko kulinariko in budistično kulturo”, tako da boste v njej deležni “prvovrstne azijske hrane iz različnih azijskih dežel v kombinaciji z izbranimi vini, kot čutno doživetje v estetsko dovršenem ambientu” (čemur – četudi nisem velik poznavalec s področja kulinarike – vsekakor pritrjujem). Čeprav gre – kot si lahko predstavljate – za nekoliko dražjo restavracijo (OK, to je relativno – dražjo glede na moje finančne zmogljivosti), pa je hrana res prvovrstna in je zato po mojem mnenju odličen kraj za proslavitev posebnih priložnosti. Ker pa sem v tem prispevku povedal že dovolj, si raje oglejmo veliko bolj zgovorno vizualno gradivo mojega obiska:

  Bancha in Avguštinove Izpovedi

Piščančji zavitki (sveže, sveže, sveže!)

Kosi piščanca v kokosovi in gobovi omaki s svežimi začimbami

Obrok je bil več kot odličen. Šlo je za kratek, a prijeten izlet v preteklost na krilih sedanjosti. Verjetno mi boste pritrdili, da je ena od največjih modrosti ne bežati pred preteklostjo, hkrati pa ne pustiti, da te slednja opredeljuje in ovira. Čeprav nisem še v celoti usvojil te veščine, pa moram reči, da se vztrajno in prizadevno učim. In to, dragi bralci, preljube bralke, je po mojem mnenju edino, kar šteje. Nekoč bomo pokopali tega starega konja. Nekoč. 😉

Želim vam čaroben dan,

vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

ker vem, da ste že povsem na trnih, ker vas zanimajo še ostale jutranje dobrote, ki so mi jih poslali bralci/bralke (tisti, ki ste zamudili prvi del, si ga lahko ogledate tukaj), predlagam, da gremo brez okolišenja kar k stvari sami. Res je nevšečno in se ne spodobi, kadar nekdo predolgo omahuje in odlaša s stvarmi, ki so res pomembne, ključne, da, človek bi rekel kar esencialne, kar pa se k sreči meni ne more zgoditi, saj sem človek jedrnate in jasne besede, nekdo, ki rad reče bobu bob in nikakor ne prenaša besednega kolovratenja ter pleteničenje – ne, nikakor, najboljše resnice se lahko strnejo v nekaj kratkih stavkov in to velja za vse, kar je vredno in se splača  povedati oz. zapisati (ali kakorkoli drugače skomunicirati), vse ostalo pa je le nek prazen blebet, pusto natolcevanje, človek bi rekel kar prazna parnja, ki nima ne repa ne glave, česar pa jez resnično – (iz ozadja) *fakin’ utihni že enkrat in pokaži fotke!*-er…khm, no, pa začnimo…

1. Stari kamerad Paleo Štejf, ki ima po novem tudi svojo fotografsko spletno kamro, je poslal sledečo šejkersko delikateso:

Evo en izmed mnogoterih šejkov:
– 2 pesti zamrznjenih borovnic
– 2 banani
– 1 pomaranča
– 200g skute
– pest mandljev (včasih tudi drugih oreščkov)
– lanena semena
– kokosova voda
– kokosova moka
– ščepec cimeta
Se pa sestavine seveda spreminjajo in je vmes tudi več sadja (bodisi ananas, grozdje, mandarine, mango,…), tudi kakšni korenček ipd., včasih tudi merica ali dve kakšnih proteinov itd.
Mmm, my kinda breakfast. Še vizualije (before-after):
Yum-2-da-my! 🙂 Lejpa fala, mešter, pa dosta navdiha za slikovino – eli ka?! 😉
2. Naš vrli Tovariš Gregorius (na povezavi lahko vidite nekaj njegovih gimnastičnih vragolij – v bistvu so to za njega ogrevalne zadeve, kmet! :)) zajtrkuje bolj po pussyjevsko, tako da se človek vpraša, od kod mu torej ti impozantni bicepsi in rame; k sreči se potem kmalu spomni, da mu povsem manjka kvadrov in zadnje lože, tako da stvari postanejo veliko bolj jasne (hehehe :)).
Evo, moj današnji zajtrk.
Skuta light 250g + pol jogurta jogobela.
Skuta je z malo tekočine zmiksana s paličnim in dodana v jogurt (če ga z jogurtom skupaj potem se tudi koščki sadja zmiksaja, česar pa nočem :D). Temu sledi še kava. Rad bi samo še povedal, da je Seba najboljši gimnast na svetu, hvala. [O, hvala, Tovariš – kako lepo od tebe! :D)

Gregorius, hvala ti za tole! Aja, mmg., na računalniku se vidi pornografija – kaj si spet to gledal?! Oh, I only keed (!!!), Tovariš… 🙂

4. Amaterski gimnast-pionir Dule, ki ga lahko na povezavi vidite med zajebantsko izvedbo izvlekov, je poslal tole šejkersko dobroto:

Evo, kot sem obljubil – zajtrk 🙂
Notr’ je b’lo, znači ovaj:
– banana 1x
– hruška1x
– korenje 2x
– pest brusnic 1x
– pest mandljev (bol mala, jebi ga zmanjkalo je) 1x
– pest lanenih semen 1x
– malo olivnega olja
– merica whey 1x
– kavna žlička kreatina
– skuta 250 g
– kosmiči (ovseni) 100g
– mleko 3,2 (jebeš 1,3 pa 0,5 – to je za Gecota) [ahahahaha!]
 Pa še slik’ce, kakšne so malo zamegljene…ni blo mirne roke, hahaha. Evo, tako je, če to delaš s paličnim namesto  z blenderjem – cela jeba, še kavni mlinček sem zjebal, ko sem semena mlel, ampak uspelo je.:)

Če sem prav razumel, Dule tole ne spije v enem odmerku, ampak ima še za naslednji obrok (ali celo dva?). Če pa, dragi Dule, vse spiješ naenkrat, ker misliš, da boš tako dobil večje bicepse, ti lahko povem – you’re doing it wrong. 🙂 Za večje bicepse očitno moraš pustiti, da ti najprej atrofirajo noge, potem pa jesti skuto z jogobelo. A veš? 😉 Hvala ti za lepo serijo fotk, majstore! 🙂

5. Crossfitersko navdahnjeni Blažko Blaž ostaja zvest paleo prehrani tudi navsezgodaj in ne dela razlik med posamičnimi obroki, zato je njegov zajtrk takšen, kakršno je pri marsikomu običajno kosilo. Zakaj pa ne?

Evo, še recept:
– buča
– bučka
– brokoli
– naribana zeljnata glava
– 200g mlete govedine
– paradižnikova omaka
-olivno olje

Priprava: Zelenjavo (brez zelja) se prepraži na kokosovi masti (cca.1-2 min), nato se doda mleto govedino in začimbe (curry, bazilika, kajenski poper, črni poper). Ko meso dobi “barvo”, dodamo še na drobno narezan česen in paradižnikovo omako. Ko se vse skupaj poduši, dodamo narezano zelje, serviramo na krožnik in za okus dodamo še malce olivnega olja.

Blažko, videti je več kot spremno! Svaka čast! 🙂

6. Vragolin Geco (gl. tudi komentar pri Duletu) pa mi je poslal po mobiju le tole:

Ker ni zraven nobenega opisa, bom po fotografiji sklepal, da so sestavine sledeče:

  • mesni doručak;
  • kajmak;
  • majoneza;
  • ščepec popra;
  • in pa kisla repa.

Skratka, zelo keto! 🙂 Geco, hvala ti za poslano, ampak ker ni bilo opisa, lahko seki poveš, naj se kar pripravi na Sebahudinov prihod… 😉

Dragi bralci, preljube bralke, to je to. Vsem, ki ste mi poslali svoje jutranje dobrote, se še enkrat prav najlepše zahvaljujem (in ja, res dobite zeleni čaj – just don’t give up on me! :)), ostalim pa sporočam, da če bi kdo rad še delil kako dobroto z mano, je več kot dobrodošel. Pri tem se svečano zaobljubljam, da bom objavil tudi vse morebitne zamudnike (Geco, to velja tudi zate!).

Upam, da se imate lepo in uživate v prekrasni sončni nedelji!

Vse dobro in lepo,

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

po tako napornem tednu se prav prileže, če ti kdo blagovoli ustreči s kakšno manjšo uslugo in/ali dobrim dejanjem. In točno to so zame storili nekateri bralci oz. bralke, ki so se odzvali na mojo prošnjo ter mi poslali slikovni material in/ali kratek opis svojih jutranjih obrokov. S tem so mi omogočili, da si kanček oddahnem od samega sebe – tj. od tipičnega sebahudinovskega umovanja in gostobesedenja 🙂 –  ter tako omogočim fotografijam in opisom, da spregovorijo sami zase. Ker pa se je nabralo kar nekaj gradiva, sem se odločil, da ga bom – zavoljo večje preglednosti in urejenosti (mhm, here I go again :)) – razdelil v dva ločena prispevka, pri čemer pa bi se že na tem mestu prav najlepše zahvalil vsem, ki ste si vzeli čas in se odločili, da boste z nami delili vaše jutranje prehranjevalne navade. Predlagam, da kar začnemo… 😉

1. Bralcem in bralkam sedaj bržda že dobro znani Domen, nadobudni dvigalec uteži in eks košarkaš, mi je posredoval gradivo za kar dva zajtrka – enega, ki ga običajno je med delovniki, in drugega, s katerim ga crklja mam(ic)a (moral sem, majkemi :)), ko si gre za vikend v domače kraje spočit od nenehnega nalaganja in vlečenja železnine.

a. Običajen (“instant”) zajtrk:

Po vrsti, postopek:
– v skodelico natresemo ovsene kosmiče;
– dodamo whey;
– premešamo na suho;
– zalijemo z mlekom ali vodo;
– zmešamo;
– pojemo;
– pojemo pest lešnikov/oreškov.

Asketsko, a učinkovito. Še vizualije:

b. Zajtrk prvakov aka Čarobni žganci:

Sestava:
– bela moka (odvisno od števila oseb, tukaj po občutku)
– jajca (odvisno od števila oseb, tukaj 7)
– sveže mleko
– “kava” iz proje http://www.najcena.si/images/products/la/1/d/2/2/Droga_kavni_nadomestek_proja_250g.jpg

Kako se to nardi, je malo delikatno opisovat, ampak naj poskusim.

1. Mleko skuhaš
2. Kavo pripraviš in zmešaš z mlekom ter malo sladkaš 🙂

3. Jajca stepeš in jih na maslu spečeš (kot na sliki)
4. Tega postopka pa ne poznam najbolje, ampak naj poskusim (sem delal skupaj z mamo in je ona ta del opravila):
– daš moko v vrelo vodo (“na pravilen način”; don’t ask me :D)
– moka se naj kuha v vodi nekaj časa (koliko? don’t ask me; po občutku :D)
– ko se skuha, vodo odliješ v eno posodo;
– nato moko “zmešaš” z mešalnikom ter del odlite vode z žlico nazaj dodajaš (za lažje mešanje) – glavni razlog za to je, da nastanejo “grudice”;
– tukaj je bolj pomembna praksa kot teorija 🙂
5. Zmešani (:D) moki dodaš jajca ter postrežeš 🙂

Kot vidimo, je opisani zajtrk (beli žganci z jajci in belo kavo) bližje umetnosti kot znanosti :); še slikovje:

OK, to pa je res pravi rehabilitativno-regenerativni zajtrk! Beseda – in hvala, Domen! 🙂

2. Domnov sotrpin v svetu utežarstva, Žiga, je poslal sestavine in fotografije za preprost, a učinkovit in okusen jutranji obrok:

  • grški jogurt
  • kosmiči mix (ovseni, rženi, koruzni)
  • laneno seme
  • chia semena
  • sončnično seme
  • banana
  • + 3 trdo kuhana jajca

Še slikovni material:

Videti je top šit (in mmg., tudi jaz nisem vedel, kaj so chia semena – poguglajte ;)). Žiga, zahvale! 😉

3. Vestna kolesarka in predana fitneserka Moka, ki naredi 2,5 zgiba (!) :), je bila zelo pridna in poslala kar 5 (!) različnih zajtrkov:

a. Kruh + namaznina 🙂

Domače spečen kruh (iz pirine polnozrnate in nekaj malega bele moke in semen), popečen v toast-erju (ker je bil že 3 dni star :), drugače ga ne bi), domači med (od stričevih čebel) in skuta od najcenejšega soseda. Namažemo v tem vrstnem redu..

b. Sirtoka + keksi Wasa

Najljubši vanilijev whey z mlekom in Wasa Fibre.

c. Mešanica kosmičev s sirotko

Mix kosmičev (Sunny bisk za bolj ‘čokolinasto’ teksturo, mešanica sadnih kosmičev in amaranta), prelito z 1dl vroče vode in 1dl mleka ter žlica čokoladnega wheya in bio cimet.

d. “Vzemi-me-s-sabo” zajtrk

Zajtrk “to go” – sadje, oreški, jogurt.

e. Grez-in-da-houz

‘Gres’ ? – pšenični zdrob skuhamo v prej zavrelem mleku in potresemo s kakavom – za pred 3-urnim kolesarjenjem priporočam Kraš ekspress – greš (preizkušeno) hitreje! 😀

Moka, domačo nalogo si opravila z odliko! Res lepa hvala! 🙂

4. Vrla maxximumovka Metka pa je predstavila nekoliko drugačen zajtrk (mmg, izjemno všečna ideja) – paprike, polnjene z jajci in feta sirom:

Potrebujemo:

  • 2 rdeči papriki
  • 2 jajci
  • malo feta sira
  • sol, poper

Pripravimo umešana jajca, katerim dodamo poljubno količino feta sira.

Papriki operemo, odrežemo vrh, ju izdolbemo in nadevamo z jajci.

Dober tek. 🙂

Metka, najlepša hvala za tole – videti je več kot okusno! 🙂

S tem zaključujemo prvi del zajtrkomanije Sebahudinovih bralc in bralk, več idej pa jutri (so stay tuned – vem, da vam od razburjenja in pričakovanja gredo kar dlake pokonci. :D).

Vse lepo in pa –
kot je lepo napisala Metka –
dober tek!

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

v zadnjem prispevku o slepem dvigovalcu uteži Chamounu sem obljubil, da bom objavil še nekaj malega o dogajanju v Sebahudinovi kuhinji. In ker je po zelo dolgem času prišel na obisk gospodič Blaž, ki se ničkaj prikrito spogleduje s paleo(litskim) načinom prehranjevanja, sem odločil, da ga ob tej veseli priložnosti pogostim s čisto pravo paleo fritato. Ta je bila po sestavi precej podobna njeni predhodnici, z nekaj manjšimi razlikami:

  • ni vsebovala ovsenih kosmičev (se opravičujem gospe Koko);
  • zelenjavna sestava je bila nekoliko drugačna: poleg bučke, korenčkov in melancana, je bil pridan še por, čebula, paprika, malo cvetače in brokolija (ni pa bilo paradižnika) ter nekoliko več začimb;
  • (ta poteza pa je bila čista briljantnost) k jajcem sem umešal še tri žlice mletih lanenih semen (I know, right?!)

Še končni izdelek:

Mother of…?!

Artsy fartsy fore s slabim fotoaparatom = ne tako dobra zamisel 😉

Hello, my name is Blaž and I approve this meal! (bodite pozorni na revijo na mizi, hehe)

Splošni vtisi: čeprav je bila nad-okusna že prva različica, jo je ta po svoji zmožnosti porajcavanja brbončič še presegla. Krivdo za to valim na večji nabor začimb, raznovrstnejšo zelenjavo in – oh, ja – pridatek lanenega semena. Poleg tega imam to pot na razpolago še potrditev druge osebe, ki velja za precejšnjega izvedenca na področju kuharsko-pekovskih podvigov in stvaritev (jah, kaj drugega je za pričakovati od nekoga, ki bere Gloss? – I keed, I keed!), tako da mi več ne rabite verjeti zgolj na besedo – sedaj morate verjeti zgolj na besedo meni in Blažu. Blažko, lepo te je bilo po dolgem času spet videti, upam, da te pot spet kaj zanese v te kraje (še dobro, da ne živiva le pet minut narazen! :)).

Drugi obrok pa je bil namenjen svetovni popotnici Mašenki, ki se je pravkar vrnila s Sardinije. Da jo karseda hitro spravim na realna tla, sem ji pripravil tradicionalno prekmursko jed “bujto repo” (=“ubito repo”), da jo spomnim na njene korenine in kaj jo čaka, če se ne bo nemudoma spravila v ustaljene tirnice. Jed sem pripravil (sicer nekoliko prirejeno) po tem receptu.

Sestavine:

  • 1 kg kisle repe
  • 200 g prosene kaše
  • 0,5 kg puranje šunke
  • 2 lovorova lista
  • poper v prahu (nisem imel zrnatega)
  • sol, peteršilj, majaron
  • 1 srednje velika čebula
  • 2 stroka česna
  • žlica moke (ja, fakin’ navadne bele moke, ubijte me ;))
  • repično olje – 2-3 žlici
  • 2-3 žličke mlete rdeče paprike (da je bilo vse skupaj malo bolj “fortno”)

Priprava:  Vse najdete na navedeni spletni strani, tako da tukaj ne bom trošil kibernetičnega črnila. 😉 Zraven sem skuhal še nekaj malega neolupljenega mladega belega in rdečega krompirja (in ga po kuhi začinil z drobnjakom in s peteršiljem)

Končni izdelek:

Čeprav je mogoče videti kot nekaj, kar človek ne bi rad dal v usto, je – majkemi! – zelo okusno
(ali pa so moji prekmurski čuti pač navajeni na vsakovrstne pizdarije, kdo bi vedel)

Prva (testna) porcija (brez krompirja) – izkazala se je za nekoliko preslano, zato je bilo treba pridati še nekaj vode

Še porcija s krompirjem – back to the roots! 😉

Hello my name is Mašenka and I approve this meal (semi hrček FTW!)

Splošni vtisi: Razen tega, da je bila prva porcija – ki sem jo (kot se za eksperimentatorja spodobi) še pred prihodom gostje preizkusil sam na sebi (kuharjem ni lahko, bogme :)) – nekoliko preslana, je bila zadevščina po dodatku vode top šit. Dobro pri bujti repi je tudi to, da jo pripraviš v večjih količinah, tako da jo lahko potem ješ dva ali tri dni zapovrstjo (=no cooking ;)), pa še nekaj malega ostane za v zmrzovalnik. Bujta repa se lepo poda tudi k trdo kuhanim jajcem ali pečenemu piščancu in jo lahko (bolj razredčeno) uporabite tudi kot predjed.

Dragi bralci, preljube bralke, če vam primanjkuje idej za obroke, preizkusite fritato in/ali bujto repo (OK, pa odstranite tisto belo moko in/ali krompir, če vas že tako zelo moti :)) in mi sporočite, kakšni so vaši vtisi. Poleg tega bi vas še enkrat spomnil na prošnjo iz enega od svojih prispevkov:

Prosil bi vas, da mi na e-naslov (za tiste, ki ga ne poznate, ga najdete tukaj) pošljete kratek opis (lahko po alinejah) + (morda) fotko (čisto preprosto – telefon, karkoli) enega (ali več) vaših ljubših jutranjih obrokov. Dobljeni material bom nato objavil v posebnem prispevku, s čimer bom(o) – vsak na svoj način – morda prispevali k temu, da začnejo redno (in zdravo) zajtrkovati tudi tisti, ki se jih doslej ta navada še ni prijela. V slogi je moč – ali kako že? Za nagrado vam lahko obljubim le kako skodelo dobrega zelenjaka, kozarec hmeljevega zvarka ali kaj podobnega. Se pa že vnaprej zahvaljujem vsem, ki boste sodelovali v tem malem projektu!;)

Nekaj se vas je že osrčilo in poslalo fotografije z opisi, nekaj vas je obljubilo, da boste to storili do tega vikenda. Upam, da se opogumi še kdo in mi posreduje svoje jutranje umetnije – moj e-naslov najdete tukaj.

Preden zaključim, bi rad povedal še to, da je sanskrt totalno zajeban jezik in da dvakrat premislite, če se ga kdaj mislite lotiti. Vem, da nima prav nobene veze z vsebino tega prispevka, ampak preprosto moral sem povedati (napisati?) na glas (z odebeljenim fontom?). 😉

Predlagam, da zaključimo v tradicionalnem prekmurskem duhu z eno od Vladekovih prekmurskih viž, v kateri se tipično prekmursko svetobolje lepo križa s tamkajšnjo zmožnostjo za divjo feštarijo. Črno-belo, črno-belo – vino, vino! (k “alternativi nagnjeni” Prekmurci boste štekali. ;))

Vse lepo,

Vaš S.

S čin pa ti svoje goloube, goloube raniš?
S sejbe rejžen fse goloube, fse goloube ranin.
S čin pa ti svoje goloube, goloube pojiš?
Skuze točin fse goloube, fse goloube pojin.

Dragi bralci, preljube bralke,

v Sebahudinovem brlogu smo nori na zajtrke. Jup, četudi se sporadično postimo, je resnica pač takšna, in nobenega razloga ni, da bi si glede tega metali pesek v oči. Da vam nekoliko osvežim spomin – doslej smo si imeli priložnost ogledati:

Skratka, nemalo materiala – a idejam in predlogom še ni – in vse kaže, da niti ne bo – konca! Če kaj, potem si reden obiskovalec/obiskovalka preprosto ne more privoščiti izgovorov, da ne ve, kaj naj jé za zajtrk. Sploh pa kaj takega – upam – ne bo mogoče po tem prispevku: danes si bomo namreč ogledali Nate Greenov predlog za hiter, a okusen in zdrav jutranji obrok, hkrati pa imam za vse moje bralce in bralke na koncu prispevka manjšo prošnjo, ki bo – če se obnese – še dodatno obogatila pestrost izbire.

Pa si najprej poglejmo, kaj ima za povedati lepo-obrazni vse-ameriški za-moj-okus-morda-včasih-preveč-komercialno-kičavi Nate Green:

 

Za ta 3-minutni zajtrk potrebujete:

  • nekaj žličk grškega jogurta (dobite ga v skoraj vseh trgovinah) – bolj kremast od običajnega jogurta;
  • 2 merici kazeina – poskrbi, da je
  • žlica arašidovega masla
  • malo črne čokolade
  • mala pest surovih oreškov
  • malo kokosove moke
  • malo vode

Sestavine zmešate – in pojeste. Če imate malo več časa, lahko dobljeno zmes date za nekaj časa v zmrzovalnik, da po teksturi postane podobna sladoledu. Kot vidite, v tem zajtrku prednjačijo predvsem beljakovine in maščobe, tako da je primeren za tiste, ki so na nizkoogljikohidratni dieti (Geco, slišiš?!). Za tiste, ki bi radi pridobili nekoliko mišične mase, Nate Green predlaga sledečo različico:

  • odstranite grški jogurt, arašidovo maslo in oreške;
  • v 2-3 dcl mandljevega mleka dajte 2 banani in ju zmešajte v mikserju;
  • dodajte 2 merici kazeina in še malo mandljevega mleka;
  • mešajte, dokler celotna stvar ne postane pudingasta.

There you have it! Preprosto, a učinkovito.

Zdaj pa še (manjša) prošnja za bralce/bralke: prosil bi vas, da mi na e-naslov (za tiste, ki ga ne poznate, ga najdete tukaj) pošljete kratek opis (lahko po alinejah) + (morda) fotko (čisto preprosto – telefon, karkoli) enega (ali več) vaših ljubših jutranjih obrokov. Dobljeni material bom nato objavil v posebnem prispevku, s čimer bom(o) – vsak na svoj način – morda prispevali k temu, da začnejo redno (in zdravo) zajtrkovati tudi tisti, ki se jih doslej ta navada še ni prijela. V slogi je močali kako že? Za nagrado vam lahko obljubim le kako skodelo dobrega zelenjaka, kozarec hmeljevega zvarka ali kaj podobnega. Se pa že vnaprej zahvaljujem vsem, ki boste sodelovali v tem malem projektu! 😉

Aja, nekaj ljudi me je spraševalo, zakaj pišem blog. Čeprav je moj odgovor (poenostavljeno), da upam, da bom z njim morda vsaj trohico pripomogel, da bi kdo postal boljši človek, vsi vemo, kaj je pravi odgovor: 4-da-ladiez! 😉 V tem duhu prilagam tudi krajšo video-pesmico, namenjeno svoji “bodoči izbranki”. Pa ne pozabi me klikniti, ko bom vpisan, a prou! 😉

 

Lep vikend in praznike vam želim!

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

z Justinom s strani 70’s big smo se v Sebahudinovem brlogu že srečali, in sicer v prispevkih o prehrambenih navadah powerlifterjev in o osnovah anatomije gibanja. Ker je več bralcev 70’s big bloga izkazalo zanimanje o Justinovih prehranjevalnih navadah, je na to temo pripravil kratek prispevek + video. Njegov (povprečen) dan bi lahko povzeli približno takole:

  • steklenica vode (za hidracijo)
  • ribje olje (cca 10 g) + multivitamin
  • prvi obrok: proteinski šejk: 2 merici sirotke + nekaj malega jagodičevja + 1-2 žlici sončičnih semen (primerjaj to z Geoffovim in Sebahudinovim jutranje-povadbenim šejkom)
  • drugi obrok: omleta s slanino: 6 jajc + 4 rezine slanine + sladki krompir (ali ploščica iz suhega sadja in oreškov) (zraven zaužije toliko kalija, da ga uravnovesi z natrijem iz slanine – bojda zaradi rahlo povečanega krvnega pritiska)
  • tretji obrok (pred treningom): bodisi meso (piščanec, govedina) + sladki krompir + zelenjava bodisi sirotka + džus (kot na videu – če mu zmanjka časa za konkreten obrok) – manj maščob, ker to bojda upočasni absorpcijo ogljikovih hidratov (yada yada yada :))
  • četrti obrok (po treningu): sirotka z OH-ji??? (ne pove)
  • peti obrok (po treningu):  meso (piščanec, govedina) + sladki krompir + zelenjava + sadje;
  • šesti (zadnji) obrok (pred spanjem): različna masla (arašidovo, mandljevo)  + piščanec ali sirotka + še več ribjega olja.

Procent telesne maščobe oceni na 10% (morda celo na 8-9%), čeprav bi mu jaz dal malenkost več: med 10 in 12% (je pa res, da je video lahko varljiv). Pravi, da je njegov trenutni cilj vzdrževati trenutno stanje, ker mu omogoča dosegati odlične rezultate pri dvigih, ne da bi se prekomerno zavalil (torej da je hkrati razmeroma “zrezan”).

Ni kaj, Justin, ni slabo! Dragi bralci, preljube bralke – če nas Justinove in kitajske prehranjevalne navade kaj učijo, je to, da “if you wanna train big, you gotta eat big!” Zato lepo pridno zakurite štedilnik in pristavite ponev… 😉 

Želim vam dober tek in  pa – vse dobro!

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

tisti z dobrim spominom – ali veliko ljubeznijo do olimpijskega dvigovanja uteži in Sebahudinovih prispevkov 😉 – se boste spomnili, da sem pred nekaj časa objavil prispevek “Skrivnosti” kitajskih dvigovalcev uteži, v katerem sem mdr. posredoval povezavo do serije 5 člankov, nastalih izpod kibernetičnega peresa Kirka, v katerih “iz prve roke” predstavi nekaj značilnosti kitajskega “sistema” dvigovanja uteži. Ker je od moje takratne objave preteklo kar nekaj vode v Savi in Muri (verjetno tudi v Dravi :)), je v vmesnem času Kirk objavil še zelo zanimivi zadnji (šesti) prispevek v omenjeni seriji s silno pomenljivim naslovom Recovery (d’Uh!), v katerem predstavi regenerativne metode, ki se jih poslužujejo kitajski dvigovalci uteži. Takole zapiše v začetku svojega prispevka:

In the Chinese methods, recovery is greatly emphasized. The Chinese spread recovery into two segments: the mental and the physical aspect.

It’s believed that when the human mind focuses on something too intensely, it tends to miss obvious glaring errors. (…) If (however) he the lifter doesn’t focus enough, he may not understand a subject well enough. So in essence, the trick is to be right in the middle. The balance.

Socializem gor ali dol, očitno je, da kitajski sistem še vedno počiva na tradicionalnih pojmovanjih usklajevanja nasprotij, tj. na ubranosti jina in janga. V tej luči je treba poskrbeti tako za trdo vadbo (kot je razvidno iz Kirkovih prejšnjih prispevkov) kot za kakovostno regeneracijo, slednja pa mora zajemati tako duševno kot telesno komponento. Za duševno komponento je poskrbljeno takole:

The Chinese understand this, which is why they emphasize mental relaxation methods for their lifters. This is done in the form of

  • Music and television
  • Relaxing games (Checkers and Chinese chess or some general messing around)
  • Chilling, chatting and laughing
  • Meditation or relaxation techniques

To, po čemer se Kitajci v tem oziru verjetno močno razlikujejo od drugih držav, je sistematična uporaba zadnje kategorije (meditacija in/ali sprostitvene tehnike; mmg. kakšna tehnika je “kuliranje, klepetanje in smeh”?!) Čeprav meditativne in sprostitvene tehnike pridobivajo na priljubljenosti tudi v drugih državah, pa imajo na Kitajskem večstoletno tradicijo in so močno prepletene v tkivo kitajske družbe, zaradi česar je njihova uporaba v marsikaterem oziru veliko lažja (bogate pretekle izkušnje, kvalificirani učitelji itd.).

Za telesno komponento pa je poskrbljeno s sledečimi metodami:

  • Food
  • Massages
  • Electrical stimulant
  • Ice baths
  • Acupuncture, electrical acupuncture, cupping, scraping

Torej: hrana, masaže, električna stimulacija, mrzle kopeli (yikes!), akupunktura itd. Zanimivi so zlasti podatki glede prehrane:

The food that’s eaten is usually high protein, medium fat and loads of rice. I’m unsure why they say starch is super good for recovery but it’s somewhere along the lines of rice increases a hormone (I’m assuming insulin) and helps recovery. (…) But yes, the idea is to eat plenty of meats. Full good quality meats. None of those GMO shit here. And NO soya milk. Tofu yes, cuz it’s density of estrogen isn’t as high as soya milk and you can’t consume that much tofu without feeling sick. Lots of veggies and fruits. If you don’t want rice, eat more fruits. If you don’t like fruits, you’re a retard cuz fruits are awesomely sweet.

 What do I mean by a lot? No we don’t have macros, but if your plate isn’t covered in meat, go back to the canteen and get more of it. In general, about 500 g of meat per serving (!) should be enough to keep an athlete relatively full. Opt for more if you need to.

Skratka, veliko beljakovin živalskega izvora (mesou!), srednje veliko maščob in veliko riža + sadja in zelenjave. Kitajci torej niso pristaši nizkoogljikohidratnih diet (no Atkins and Paleo for this Chinese mothpah***, no, Sir!) – in v tem oziru jim kar pišem plus. Pri takem volumnu treninga je po mojem mnenju radikalno omejevanje ogljikovih hidratov (ali določene podkategorije le-teh [vse oblike žitaric – ne glede na način pridelave]) nesmiselno. Škoda, da v članku ni natančno določeno, kolikokrat na dan jedo.

Temu sledijo masaže:

Massages are usually done for 10 minutes before training. Massages on the legs, back, shoulders. Quick activation massages, none of those relaxing effleurage for 1 hour things. (…) Post training, a slightly longer 15 minute massage that involves effleurage, kneading and rearranging.
Takšne kratkotrajne masaže pred in po treningu so dokaj podobne metodi uporabe “penastega valja” (foam-rollerja), ki je v zadnjem desetletju postal precej priljubljen v številnih vadbenih krogih na Zahodu (powerlifting, crossfit, dvigovanje uteži, tudi borilne veščine in gimnastika). Temu sledi še opis električne stimulacije, mrzlih kopeli in akupunkture, o čemer si lahko več preberete v izvirnem članku.
Kirk pa omeni še en zanimiv pristop k regeneraciji – uporaba ginsenga in drugih zelišč:
Now ginseng or “yan sang” is another interesting approach to recovery. As many already know, the Chinese are huge on roots, fruits, mixture of vegetables with certain meats and parts of the animal. Here’s a few of what I know. Jasmine tea helps relax. Blood from animals helps in the recovery of muscles. Eating carrots improves eyesight. Turtles improve testosterone reproduction (I shit you not). Fermented foods are god’s gift to man because it encourages the production of good bacteria.
You can make this fermented drink, that I think the Western world calls “Kombucha”. It sounds like a directly translation of the Chinese’s “Kam piew zha”. The ones I drink is a combination of black mushrooms, white mushrooms, a funny fungus, longan, dried lemons, vinegar, water, loads of goji beans and funky herbs. Let it sit somewhere cool and keep the lid open. MAKE SURE YOU KEEP THE LID OPEN OR IT EXPLODES!!

Tako. To je bilo nekaj “malih skrivnosti velikih mojstrov”. Pri vsem pa je najpomembnejše odkriti, katere stvari pomagajo vam osebno – ne obstaja neka splošna metoda, ki bi bila enako primerna za vsakega posameznika: podobno kot pri vadbenih programih velja tudi pri regeneracijskih postopkih, da imajo “konfekcijske metode” le omejeno vrednost. Zato so velika mera samoopazovanja, eksperimentiranja in odprtosti za nove vsebine nepogrešljivi elementi na uspešni vadbeni poti.

Želim vam lep dan. Pa privoščite si kako skodelico jasminovega čaja ali malo kombuče! 😉

Vse dobro,

vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

pa smo ju dočakali – jesen in zimo v enem. Še v četrtek smo nič hudega sludeč pohajkovali v kratkih majicah in hlačah, nato pa – bum! bam! (wait for it…) – tako rekoč iz danes na jutri pristali sredi deževno-sneževne jeseno-zime. Jup, resničnost včasih prav nemilostno butne v obraz, tako kot je denimo butnila tole deklico:

Whoa, kiddo! Pusti kaj pločnika še za ostale. 😉

Prehitro za vas? Let’s see that again:

Yup, reality hits you hard sometimes! 😉

Stric, lepo si povedal! Glavno, da je med vsem tem kung-fu-hoa-hua pripovedovanjem v avtu za njegovim hrbtom ujet eden od udeležencev v nesreči in da gorečneža najbolj skrbi to, ali je omenjeni revež zavarovan (?! sočutje ?!). A bodi dovolj vseživljenjskih modrosti – lotimo se raje konkretnejših zadevščin. Hladnejši jesensko-zimski dnevi kar kličejo po nekoliko bolj kaloričnih (-> iz kaloríja (oznaka cal) = fizikalna enota za energijo, določena kot toplota, potrebna, da se en gram vode pri tlaku 1 atmosfere segreje za 1 °C [mmg, je kdo opazil moje nove “pametne hlače”? you’re welcome! ;)]) jedeh, kamor poleg 70’s-big kulinarčnih dekadenc sodi mdr. tudi fritata. Frita-KAJ?! Potrpežljivost, dragi bralci, preljube bralke, je ena od sedmih vrlin, tako da ustavite konje (le kdo si izmišljuje te fraze?) in vse bo kmalu postalo jasno. Onidan sem med brkljanjem po medmrežju v spletni kamri kolega Kokova naletel na kratek prispevek o pripravi fritate, in ker sem o nečem podobnem pred kratkim prebiral tudi na neki drugi (v brezmejnem oceanu Pozabe za vselej izgubljeni – I know, I iz really good, ain’t I? ;))  spletni strani, sem si rekel, da mi Usoda očitno na niti-ne-tako-neočiten način namiguje, da je to “beseda, ki bi v bližnji prihodnosti rada meso postala” (taisto verbalno-karnivorno Usodo imam na sumu, da je morda namerno zakuhala (oz. za-mrzno-dežo-snežnila) zgoraj opisani vremenski zasuk in me s tem skušala še dodatno motivirati za tovrstno kuho, za kar se globoko opravičujem vsem ljubiteljem sonca in visokih temperatur). In tako je naneslo, da sem se danes pozno dopoldne (ali je bilo zgodaj popoldne?) podal novi kulinarični dogodivščini naproti

Fritata je ena tistih “zmešajmo-vse-skupaj-in-poglejmo-kaj-bo-nastalo” jedi, ki jih vaš najljubši bloger (Sebahudin, jebo vas! :)) tako zelo ljubi. Kot je to vešče ubesedil g. Kokov: “Čar fritate je, da lahko na koncu tedna porabiš vse stvari, ki so ti ostale v hladilniku (ne, mami, oves ne šteje), jih popečeš in preliješ z jajci. That’s what she said. Okej dovolj.” K temu bi pripomnil le dve stvari. Prvič, nimam pojma, na kaj se nanaša tisti “that’s what she said”, a sem prepričan, da na neko uktra gej-foro :), tako da me v bistvu niti ne zanima. Drugič, oves šteje – oziroma je štel v moji verziji fritate (sicer resda kot dekorativni pridatek, pa vendarle…). Tako da – Kokojeva mama: high five! 😉

Postopek priprave je razmeroma preprost in je zelo lično opisan v Kokojevem prispevku, zato bom – v duhu regeneracijsko navdahnjene (beri: ultra-lenobne) sobote – takisto lično prekopiral njegovo pisarijo:

Kakor koli, govedino najprvo popečeš v posebni ponvi, da lepo porjavi, saj se v fritati ne bo več pekla. Naj še omenim, da jo raztrančiraš, tako da se peče v majhnih koščkih, kot bolonjez. Ne delaš pleske.
Kar uporabiš za gorivo je bolj kot ne stvar izbire, a omejene na maslo/kokosfett/oljčno olje. Meni osebno zmaga kokosova mast, saj najkasneje zgnije na visokih temperaturah.

Med tem, ko pečeš meso, narežeš vso zelenjavo, ki jo imaš, na zabavno velikost in vržeš v drugo ponev, da se počasi potensta. To narediš, ko meniš, da je govedina spečena in se lahko čet tri minute preseli v sosednjo ponev. Ko minijo tri minute vržeš not še govedino. Valda. Premešaš in pustiš na ognju še kako minuto, da se sestavine spoznajo.
Hitro zmučkaš jajca. Poporaš in posoliš kolikor ti pač sede a origana ne daš preveč, ponavadi zadostuje ena žlica. Dobro premešaš, da se fino porazdeli.

Ko meniš, da je ponev, ki je prikladno brez ročajev, ki se lahko stopijo v pečici (litoželezna, hint hint), fino vroča čez vse preliješ jajčno zmešnjavo in ogenj takoj zmanjšaš na skoraj najmanj.
Naj se namaka in greje tri do štiri minute. That’s what she sai… ok ok, zadnjič.

Po treh do štirih celotno ponev prestaviš v 200° toplo pečico, kjer se bo fritata pekla še 5 do 10 minut, odvisno od debeline fritate, ki je odvina od količine sestavin in širine ponve. Tu računaj na lasten občutek za kuhanje, več težko predlagam.

In to je faking to!
Čestitaj si, to je tvoja prva fritata! Kako se počutiš? Kr kul, ne? Bravo!

Postrezi narezano na kose kot pizzo in opazuj, kako jo celo vročo…
Ne. Ne bom dokončal stavka, ker se bo sigurno končal s “she said.”

Pa dober tek, paleopionir! Nom nom, paleopionirka.

Spet dve stvari: prvič, jebo te “she said”! 🙂 Drugič, odličen opis postopka priprave – Kokojeva mama: high five! Pri gospodiču Kokoju so bile sestavine fritate sledeče:

  • 250g govedine (po možnosti teletine, po možnosti pašene. Corn bad!)
  • pol bučke
  • papriko
  • malancan
  • paradižnik
  • 8-10 jajc
  • origano
  • sol in poper po okusu

Pri meni zelo podobne, z malo več začimbovske šminkarije:

  • 300-400 g govedine (to zato, ker sem večji ded od njega :))
  • dve bučki (beri prejšnji komentar)
  • pol melanana (d’UH!)
  • korenček (hell yeah!)
  • paradižnik
  • 10 jajc (ne ti meni 8-10)
  • malo ovsenih kosmičev (bio-eko top šit) za večjo kašavost jajnega požvrka (glavni krivec za to, da je bila moja fritata PSEVDO-paleo)
  • peteršilj, rdeča paprika, poper, kajenski poper, česen v prahu, sol (like a boss)

Skratka, ideja je v tem, da lahko v fritato vtaknete (khm) skorajda karkoli (odvisno od vašega okusa in prehranjevalnih preferenc). Edina nepogrešljiva sestavina so jajca – če jih nimate, ne bo nič s fritate + mislim, da je skrajni čas to grow a pair and start livin’ already:

 

Še nekaj slik s prizorišča zločina (v tipični sebahudinovski vulgarno-realistični tehniki, ki jo tako neizmerno ljubite):

Začetek akcije: This autumn/winter…get ready… 😉

M., glej, mesou, mesou! 🙂

Hipi sekcija: zelenjavni kotiček

PRED vtikom v pečico ali čudno izgledajoča čorba

PO vtiku v pečico ali Da Šit

Blagi (pazi-da-ne-poškoduješ-teflona) pica-lajk raz-rez

Puttin’ the “fri” in the “ta-ta” – nimam pojma, kaj to pomeni, ampak zveni kul – Dober tek!

Pretty fly for a Prekmurje guy, ha? Sebahudin approves + “Nom nom nom,” she said. 🙂 Za konec pa predlagam, da prikazano kalorično dobroto pohrustamo med poslušanjem v prijetne melodije odete globokoumne misli pronicljivega in zelo nazornega uma, ki smo ga spoznali nekoliko višje:

 

Lep vikend vam želim – in bodite pozorni na Resničnost (in njeno dvojčico Karmo)! Bam-bam-bam in ste na tleh! Zato – pametno, sočutno in umirjeno! 😉

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

današnja tema bodo občeveljavne smernice v prehrani športnika. Vsi, ki se ukvarjamo s športom, jih poznamo in se jih – bolj ali manj – držimo: jej 6 manjših obrokov na dan, obvezno zajtrkuj, časovni razmik med dvema obrokoma naj ne bo daljši od 3-4 ure (razen ko spiš), post je – poleg nasičenih maščob in/ali ogljikovih hidratov – tvoj največji sovražnik itd. Zanimivo je, da ljudje, ki se podajo na vadbeno pot, te smernice velikokrat preprosto sprejmejo in jih nekritično vključijo v svoj vsakdan: bodisi jih slišijo od nekoga v telovadnici, ki ima več kilometrine kot oni, in mu zaupajo, ali jih poberejo na kakem spletnem forumu/blogu (ehm…) ipd., in ker je videti, da je oseba, ki jim je posredovala informacije, v svojem športu precej uspešna, jih tudi oni sprejmejo za svoje. Pri tem pa se običajno ne vprašajo, v kolikšni meri to, kar so slišali, res drži, in kako je do posredovanih informacij prišla oseba, ki jim jih je posredovala. Nemalokrat se izkaže, da je namreč njihov vir informacij taiste podatke slišal od neke osebe, ki ji je pač zaupal, ta pa jih je slišal od neke druge osebe itd. – in to je to. Včasih se omenjajo kakšne študije (o vprašljivi primernosti slednjih pri oceni neke prehrambene smernice sem pisal tukaj), ampak načeloma gre za to – ustno izročilo + (kasneje) rezultati (pri tem pa se ne ve, ali so rezultati posledica tega specifičnega načina prehranjevanja ali spremembe prehranjevanja nasploh).

Preden nadaljujem, bi rad zelo jasno povedal, da ne trdim, da so vse te smernice napačne: tisti, ki me poznate, veste, da se marsikatere držim tudi sam. Gre bolj za naš odnos do teh smernic: kako dogmatično se jih držimo, v kolikšni meri smo pripravljeni eksperimentirati z njimi ipd. Idejo o objavi pričujočega prispevka sem dobil po včerajšnji razpravi z zrezanim kameradom in keto-mojstrom-ki-to-ni (interna fora, forget it :)) Gecojem o povadbenem šejku. Redni bralci/bralke moje kamre veste, da si običajno navsezgodaj naredim miks, ki ga imam za jutranji in povadbeni obrok (podobno kot stric Geoff). V tem miksu so prisotne beljakovine (običajno sirot(k)a in/ali skuta), ogljikovih hidrati (običajno sadje) in maščobe (mleto laneno seme, oreški). Ko sem včeraj svoj napitek dal v pokušino Gecoju in mu povedal, kakšne so njegove sestavine, ga je presenetilo, kako to, da dodajam k povadbenemu šejku tudi maščobe. Takoj sem vedel na kaj meri: v vadbeni skupnosti velja “pravilo”, da je po treningu najbolje zaužiti samo mešanico preprostih ogljikovih hidratov in beljakovin (brez maščob!), saj naj bi to optimiziralo rast in regeneracijo mišičevja (vse dodane maščobe naj bi le upočasnile absorbcijo beljakovin in ogljikovih hidratov), s čimer naj bi zapravili “pol- do enourno okno priložnosti” za optimalno regeneracijo itd., ki se odpre nemudoma po vadbi (gl. tudi 9. mit spodaj). Tudi sam sem se nekoč tega “pravila” držal kot pijan plota: zdelo se mi je smiselno in da ljudje, ki ga zagovarjajo, vedo, o čem govorijo. No, potem pa sem si nekoč drznil poskusiti :), kaj se zgodi, če so v povadbenem šejku prisotne tudi maščobe (OMG, can you imagine?! the horror! the blasphemy!). In kaj se je zgodilo? Nič posebnega. 🙂 To prakso sem začel redno izvajati pred cca letom in pol – in ne morem reči, da bi ta sprememba količkaj vplivala name. Nisem je čutil ne pri regeneraciji (nasprotno, zdi se mi, da se je ta celo izboljšala), športnih rezultatih, izgledu (v bistvu se je procent maščobe v tem času maščobe znižal, pa tudi nekoliko mišičnine sem pridelal) itd.

In ravno za to gre:  za pripravljenost eksperimentirati, kritično ocenjevati, misliti – kot bi rekli Angleži – “outside the box”. Pri tem pa ne zagovarjam nek “nutricionistični anarhizem” 🙂 – določena “pravila” so se v skupnosti uveljavila zato, ker (verjetno) deležijo na resnici. Katere od teh smernic so dejansko resnične in v kolikšni meri so resnične tudi za vas, je pa drugo vprašanje. In tukaj pride na vrsto osebna izkušnja. Pet do šest obrokov dnevno? Kaj pa če bi isto količino hrane zaužili v treh obrokih ali celo enem samem nekajurnem obroku (kot predlaga bojevniška dieta)? Kaj bi se zgodilo? Kako veste? Ste poskusili? Sam npr. zadnje čase eksperimentiram s sporadičnim postom (2-3x tedensko) in sem zaenkrat z rezultati zelo zadovoljen: še posebej sem vesel, da se je ta praksa v moje življenje prikradla na pol spontano, precej naravno. In – kljub vsem gorečim nasprotnikom – lahko rečem, da mi ustreza – in to zelo.

V luči napisanega vas torej napotujem na članek Thaye Kareesona 20 Nutritions Myths I Used To Believe Were True. Še enkrat, ne gre za to, da bi se strinjal z vsem, kar piše članku – rad bi vas predvsem spodbudil h kritičnemu razmisleku in vas morda rahlo zbezal iz vaše cone udobjaKarel Čapek je nekoč zapisal: “Ena izmed največjih nesreč civilizacije je učen bedak”. Enako velja za vadbeni svet: vse prevečkrat se zgodi, da t.i. “vaditelji”, “strokovnjaki za prehrano” itd. s številnimi “učenimi” izrazi ala “pronacija/supinacija”, “beta-hidroksimetilbutarat” itd. le prikrivajo lastne predsodke, nevednost in dogmatizem. Koliko posmeha sem videl med člani vadbene skupnosti glede “nerazsvetljene raje”, ki “slepo” sledi groznim prehrambenim navadam svojih staršev in tradicije, medtem ko so sami ujeli v enak kalup dogmatizma, ki so ga pobrali od svojih novih “fitnes staršev” in “nutricionistične tradicije”. Zato: don’t be that guy/girl. 😉

Nekaj (meni osebno) najbolj provokativnih “mitov” iz omenjenega članka:

Myth 1: Alcohol makes you fat

This one is the most convenient myth that has been busted (at least for me), so I want to spend a little more time explaining this one.

On a regular basis, your body uses carbs in your blood stream for energy. Once you run out, your body will start oxidizing the fat cells for energy (ketogenic process – good!). At which point, if you were to consume carbs or protein, you will pause fat cells oxidization. The carbs you consume will go towards a glycogen store and once that store is full, any extra carbs will be turned into fat.

Once you consume alcohol (ethanol), it will get immediate priority over all other substrates. This means that all fat, carb, and protein oxidation will stop. You body will work to try to oxidize the alcohol first for energy. At this state, any dietary fats that get consumed will easily get converted to fat cells and any carbs you consume over your glycogen store will get converted to fat. What this also means is that if your macronutrient for your drinking day is almost purely protein and you keep pounding shots of tequila (not chugging beer or cocktails), then you will not gain that much fat at all.

Note: Beer has lots of carbs in addition to alcohol, but shots have almost zero carbs (0.5g-1g of carbs per shot).

Myth 3: Eat smaller meals to keep your metabolism up

I used to eat small meals throughout the day. The only thing that ever helped me with was to learn how to portion control. I didn’t lose any extra weight by splitting up my 3 big meals into 6 small ones throughout the day.“More importantly, studies using whole-body calorimetry and doubly-labelled water to assess total 24h energy expenditure find no difference between nibbling and gorging.”

source: http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=879792

Myth 4: Eat more meals to keep you full all the time

More like, this will make me starve all the time. I’ve learned that a good amount of protein & fat keeps me full and satiated longer than back when I used to eat 6 small meals per day.

“Collectively, these data suggest that higher protein intake promotes satiety and challenge the concept that increasing the number of eating occasions enhances satiety in overweight and obese men.”

source: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20339363

Myth 5: If you don’t eat constantly, your blood sugar level will drop causing you to not be able to think straight.

Personally I skip breakfast everyday and I am a full time software engineer. I notice no mental drawbacks in the morning.

“Cognitive performance, activity, sleep, and mood are not adversely affected in healthy humans by 2 d of calorie-deprivation when the subjects and investigators are unaware of the calorie content of the treatments.”

source: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18779282

Myth 7: Skipping breakfast will plummet your metabolism and make you fat.

I’m not saying that eating breakfast is bad for you. I’m just saying that it won’t help you lose weight. I skip breakfast everyday intentionally since it has helped me get lean. Here’s a study that shows that short-term fasting doesn’t lower your metabolism, but instead increases it.

Myth 8: Fasting will destroy your metabolism and make you lose muscle.

For long term fasting, this is true. But there has been no reliable study to prove this for short term fasting (i.e. 12-24 hours). Not to say that 24 hours is the cut-off time. This study found that the negative effects of fasting starts kicking in at about 60 hours (so you got plenty of buffer room).

Myth 9: After your workout, you have only one hour to replenish your body with fast nutrients.

This is a popular myth that needs to be debunked. According to this study by Tipton and colleagues, our body still responds to good nutrition even at 24 hours after your workout. Eat enough protein throughout the day.

Myth 16: Low/no carb diets are unhealthy.

“Even short-term consumption of a paleolithic type diet improves BP and glucose tolerance, decreases insulin secretion, increases insulin sensitivity and improves lipid profiles without weight loss in healthy sedentary humans.”

source: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19209185

Myth 17: Carbs are bad for you.

Carbs have been getting a bad rap lately, but carbs do have a place in helping you get in shape. Your body needs carbs for fast energy. Try lifting heavy weights or competing in any sports without eating carbs on that day. You will get destroyed. There is no way you can perform intense workouts without eating your carbs.

If your goal is to cut fat, you should be eating as much carbs as you can while not gaining fat.

Personally, I have a hard time cutting fat (my metabolism sucks), so I cut out the carbs completely during my non-workout days. Everybody is different though so experiment, monitor your carbs, and find what works for you.

(ostale mite najdete tukaj)

Kakšno pa je vaše mnenje o “pravilih” v športni prehrani in kako ločite zrno od plev?

Vse dobro in lepo,
S.