Posts Tagged ‘kritika’

Dragi bralci, preljube bralke,

nekateri med vami ste verjetno zasledili, da je bil pred kratkim na spletni strani CrossFit.com objavljen WoD (=workout of the day) Meadows, ki je sestavljen samo iz gimnastičnih elementov na obročih. Natančneje:

Meadows

For time:
20 Muscle-ups
25 Lowers from an inverted hang on the rings, slowly, with straight body and arms
30 Ring handstand push-ups
35 Ring rows
40 Ring push-ups

Preden izpostavim nekaj vprašanj na to temo, pa si poglejmo, kako se je pri opravljanju imenovanega WoD-a odrezal Rob Orlando, ki gotovo velja za eno od prominentnejših figur znotraj CF skupnosti:

V svoji analizi CF iger 2011 sem izpostavil vse bolj pereče vprašanje standardov znotraj crossfita in mislim, da je omenjeni WoD odlična priložnost, da ga ponovno odpremo. Namreč, zanima me, kaj vsi tisti, ki ste kadarkoli imeli opravka z gimnastiko (ne nujno profesionalno – daleč od tega -, ampak le toliko, da ste seznanjeni z osnovnimi načeli gimnastične vadbe), porečete o izvedbi vaj na priloženem posnetku. Pa pustimo ob strani nihajoče izvleke (kipping muscle-ups), ob katere se bo sicer gotovo obregnil tovariš Grega; recimo, da je to vsled večjega predpisanega števila ponovitev še pogojno sprejemljivo (čeprav – je res? kdo namreč naredi 20 zaporednih pravih izvlekov?). Ampak ko pridemo do spustov v sprednjo vago iz strmoglava (lowers from an inverted hang), pa se zastavi nevšečno vprašanje: koliko od tega, kar počne Rob, si dejansko zasluži točko? Z drugimi besedami, koliko ponovitev bi mu res šteli? Nekatere (večina?) so namreč bolj podobne slabemu prednosu (L-situ) kot prednji vagi (front lever). Stvari so še slabše, ko pridemo do 30 predpisanih “pump”/sklec v stoji (handstand push-ups), saj je to, kar izvaja Rob (sklece v stoji s stopali, prislonjenimi na pasove), nekaj povsem drugega od tega, kar šteje za sklece v stoji v gimnastiki, kjer noge nikakor ne smejo biti kakorkoli podprte. In med obema vajama je glede težavnosti svetlobno leto razlike – tako kot je svetlobno leto razlike med “sklecami v stoji ob steni” in “pristimi sklecami v stoji”.

Zato se poraja vprašanje, kakšen je sploh smisel tega WoD-a. Ena stvar je namreč – upam – jasna: med predpisanimi vajami in tem, kar se dejansko izvaja, zeva nepremostljiv prepad. Če povlečem analogijo s powerliftingom in olimpijskim dvigovanjem uteži: to je tako, kakor da bi nekdo trdil, da ima 200 kg počepa, dejansko pa bi imel toliko le pol-počepa (tj. “polovičko pravega počepa”), ali da bi nekdo rekel, da ima tezno 100 kg, dejansko pa bi toliko lahko le sunil. Pol-počep ni počep, tezno ni sunek. To niso iste vaje. Pa da ne bo pomote: to ni kritika ne Roba Orlanda (ki je vaje glede na trenutne CF standarde izvedel več kot korektno) ne crossfita kot takega (katerega osnovna ideja mi je še vedno zelo blizu). Gre za kritiko, ki je eksplicitno namenjena vprašanju zelo ohlapnih (evfemizem za katastrofalnih) standardov znotraj omenjene skupnosti. In če bo kdo rekel, da pri CF-ju gre za “funkcionalnost” gibov, odgovarjam na to (pri čemer puščam vnemar problematičnost samega pojma “funkcionalen”), v kakšnem smislu so pokvečene različice gimnastičnih prvin bolj funkcionalne od pravih gimnastičnih prvin? Kaj funkcionalnega je v “polomljenem” prehodu iz strmoglava v prednjo vago?

V luči vsega povedanega mi je še kako razumljiv srd, ki ga nekateri “puristi” (“ortodoksneži”) s področij, kot so gimnastika, olimpijsko dvigovanje uteži in powerliftinga, čutijo do crossfit skupnosti. Upravičeno se jezijo, da dela crossfit njihovim športom krivico – da se kiti z njihovim perjem, tj. s tem, da vključuje elemente z gimnastike, powerliftinga itd., medtem ko je izvedba samih vaj grozljiva. Mislim, da moramo tisti, ki nam je CF blizu, te očitke vzeti še kako resno in v skladu z njimi tudi ukrepati. Če ne, se ve zgoditi, da bo stvar sčasoma postala le še slabša, kar lahko sicer obetavnemu vadbenemu gibanju zada predčasno smrtno rano.

Dragi bralci, preljube bralke, zelo bi bil vesel, če bi tudi vi podali svoje mnenje o obravnavani tematiki: kaj menite o standardih v crossfitu in kaj – če sploh kaj – bi po vašem mnenju veljalo storiti, da bi se stvari izboljšale (osebno namreč menim, da je stvar rešljiva – zahtevala bi sicer korenite spremembe, a vendarle je situacija daleč od brezupne)? So gimnastika, powerlifting, kettlbell lifting itd. res le igrača v Glassmannovih rokah, s katero ravna kakor mu je ljubo in jo odvrže, ko se je naveliča, ali izpuli dele, ki ga motijo? 

V pričakovanju vaših odgovorov
vas prav najlepše pozdravljam,

vaš Sebahudin

P.S. Za konec še priredba androgine La Roux, ki ni nikogaršnja igrača… 😉

Advertisements

Tako. CF igre 2011 so za nami. Ker sem bil zavoljo dogajanja v domačih koncih minuli vikend bolj malo pri domačem abaku (look for it; in, ja, gre za besedno igro :)), sem potek samih iger spremljal zelo borno, kar pa me – če sem čisto iskren – niti ni kaj prida motilo, saj je večina dogodkov arhiviranih na spletni strani CF-ja.

Kakšen je bil torej končni vrstni red nastopajočih?

Pri moških je bila stvar sledeča:

1. Rich Froning (ZDA)

2. Joshua Bridges (ZDA)

3. Ben Smith (ZDA)

4. Graham Holmberg (ZDA)

5. Blair Morrison (ZDA)

Končni vrstni red pri ženskah pa je bil:

1. Annie Thorisdottir (ICL)

2. Kristan Clever (ZDA)

3. Rebecca Voigt (ZDA)

4. Samantha Briggs (VBR)

5. Julie Foucher (ZDA)

Navedel sem le prvih pet mest (natančnejši razpored – vključno z rezultati za veterane in skupine – najdete tukaj). Nekaj komentarjev:

ad moški: Od treh kandidatov, ki sem jih omenjal v svojem prispevku pred igrami, je – povsem zasluženo – zmagal Froning; Holmberg je zasedel nehvaležno 4. mesto, Mikko Salo pa je zavoljo poškodbe odstopil že po prvem preizkusu; glede njegovega odstopa na uradni spletni strani beremo takole:

It was a rough morning for another top CrossFitter, Mikko Salo. After the swim, he appeared to be moving slowly and erratically. He was in the middle of the pack, lagging behind his rookie training partner Tuomas Vainio. After Salo finished, he started vomiting and received medical care. According to reports, Salo felt dizzy, disoriented, and almost blind throughout the event due to a burst eardrum. He sustained the injury while diving into the water

It’s a sad day for CrossFit,” Director of Media Tony Budding said.

Se podpišem pod izjavo Tonyja Buddinga in srčno upam, da se Salojevo stanje že izboljšuje. Zelo prijetno pa me je presenetilo dejstvo, da se je med prvih pet uvrstil Blair Morrison, čigar pristop do vadbe in življenja mi je v marsikaterem oziru zelo blizu:

In 2009 I left the United States to study European History at Universiteit Leiden, Sorbonne, and Oxford, and received my Masters Degree in 2010. During this time I was forced to re-imagine what fitness was and could be for an individual living without the standard resources of a gym. I began writing this blog to detail that re-imagination and I have been overwhelmed by the impact it’s had on my life to this point.  

I competed and placed 7th in the 2009 CrossFit Games. In 2010 I finished 23rd. More than anything, I am dedicated to the pursuit of the physical challenges our bodies were built to face, and the mental fortitude that comes from the ability to overcome them.

Kot bi bila v meni dva pola: eden je formalno-strukturiran (“jangovski”), ki ga nagovarja Salojeva jeklena volja in geometrična preciznost; drugi – v preteklosti velikokrat prezrti – je veliko bolj fluiden, dinamičen, skorajda kaotičen (“jinovski”), ki mu je veliko bolj blizu Morrisonova metoda ne-metode. Moj cilj pri vadbi – in življenju nasploh – je oba momenta združiti v nekakšno koherentno celoto (metoda “stukturiranega kaosa”). Z besedami Jerneja Mehleta:

Torej – držati se zunanje oblike do potankosti, a biti povsem sproščem, ker se nanjo ne vežeš; biti vsak trenutek sposoben formo prilagoditi tistemu trenutku ali jo celo pozabiti – to je zlata sredina.

Morda so letošnje igre dober pokazatelj, da preveč trd – preveč “jangovski” pristop -, ki ga pooseblja Mikko Salo, preprosto ni učinkovit: je kot pregovoren hrast, ki ga močan veter z lahkoto izrjuje, medtem ko se gibka vrba (Morrison) lažje prilagodi zunanjemu vrvežu. Naj bo s tem tako ali drugače: dinamična statičnost/statična dinamičnost – to je ključ do uspeha. 🙂

ad ženske: Vse kaže, da je eni od mojih favoritk vendarle uspelo ugnati dozdevno nepremagljivo Kristan Clever. Nepopustljiva islandčanka Thorisdottir je zasluženo zasedla prvo mesto in s tem ubranila tudi čast evropske sekcije na Igrah (že bežen pogled po lestvicah razodane očitno resnico, da so zaenkrat (!) na samem vrhu povečini predstavniki iz ZDA; ampak – le koliko vode mora še preteči, preden začnejo s sistematično vadbo CF-ja v Rusiji in Kitajski? hehehe. :)). Moja druga kandidatka Leblanc-Blazinetova je pristala na 8. mestu, ampak jbt ga, Camille, še vedno si najjače zgledajoča elitna crosfitašica (preveč jina, srce, premalo janga :)).

Za zaključek bi rad izpostavil nekaj, kar me pri Crossfitu muči že od samega začetka (in o čemer kanim v prihodnje napisati tudi poseben prispevek): vprašanje standardov. Po mojem mnenju so ena od glavnih pomanjkljivosti (in daleč, da bi bila to edina) crossfita izjemno slabo opredeljeni standardi za izvedbo posamičnih vaj: od tega, da se pojmovno enačita denimo običajen zgib in nihajozgib (vztrajam pri tem, kar sem trdil že pred enim letom: če naredite kip-up, si prosim ne domišljajte, da ste naredili pull-up, ker ga niste, tako kot če npr. sunete 100 kg ne morete reči, da ste tudi potisnili 100 kg, ker jih niste! – gre za podobna, a vendarle pomembno različna giba), do grozljive tehnike pri izvedbi olimpijcev (marsikdo se sprašuje, če so to sploh še olimpijski dvigi) in gimnastičnih prvin (najsi so še tako elementarne kot je denimo prednos/L-sit, kar je bilo lepo razvidno na letošnjih igrah).

Nekatere od omenjenih težav so povsem pojmovne-terminološke narave – npr. dajmo striktno ločit pull-up od kip-upa, jerk od push-pressa in oba od pressa itd. – , druge in pomembnejše pa so inherentne samemu konceptu CF-ja – je npr. sploh možno in zaželeno (funkcionalno?) uporabljati olimpijske (nalog, sunek) ali powerlifterske dvige (mrtvi dvig, počep zadaj) pri zelo velikem številu ponovitev? Koliko gre tu še sploh za ta gib in ne za nekaj povsem drugega (prosim, oglejte si naloge, izvedene na CF igrah, jih primerjajte z nalogi pri dvigovalcih, in mi povejte, če so to sploh še nalogi ali neka povsem druga vaja)? Nadalje, koliko je to sploh smiselno, zdravo in – kaj za boga je pri tem funkcionalnega? Zakaj so npr. skrivenčeni nalogi bolj funkcionalni od običajnega biceps kurla? Glavna težava pri vsem tem pa je, da se CF centrala s temi vprašanji očitno sploh ne obremenjuje; to ne preseneča, kajti popularnost CF-ja je tako visoka, kot ni bila še nikoli, in ljudje smo nagnjeni k temu, da kadar nam gre dobro, nimamo posluha za morebitne težave in kritike. Vsekakor bo zanimivo videti, v katero smer jo bo v prihodnje mahnil CF morda pa pride do upora/revolucije 🙂 od navznoter. Let’s wait and see! 🙂

Naj bo s tem tako ali drugače, nesporno dejstvo je, da so vsi, ki so se uvrstili med prvih pet (in pa nasploh vsi, ki so se uvrstili na finale CF iger), morali za svoje dosežke pretočiti ničkoliko znoja in se odpovedati marsičemu, zato si zaslužijo zgolj in samo iskrene čestitke za več kot dobro opravljeno delo ter dobrohotne želje, da bo naslednje leto zanje še uspešnejše.

Vse dobro tudi vam dragi bralci, preljube bralke,

vaš Sebahudin