Iz teorije v prakso: o živih in mrtvih

Posted: 06/05/2011 in Duhovnost, Psihologija, Splošno

Zvesti bralec in zvesta bralka vesta, da nas je pred kratkim zapustil Rok, kar je v prenekaterem srcu pustilo globoko razo. Soočenje s smrtjo je nedvomno silovita izkušnja (v takšnem ali drugačnem smislu). Človeka običajno presuneta nenadnost ( “Pa še prejšnji teden sva se pogovarjala…”) in dokončnost (“Nikoli več…”), ki spremljata odprtje te skrivnostne “skrinje niča”. Naš vsakdanji svet se v takih trenutkih velikokrat neprijetno zamaje: drobnarije, ki so se nam še pred kratkim zdele tako pomembne, načrti, ki smo jih tkali za nek neopredeljen dan v daljnji prihodnosti, težave, za katere iz dneva v dan prelijemo ničkoliko žolča – vse to se naenkrat zazdi nelagodno nepomembno. Zdaj si, jutri več ne – kaj pravzaprav je resnično pomembno?

Ljudje se na tak dogodek odzovejo na različne načine, mnogi tako, da ga skušajo poriniti na obrobje zavesti in strivializirati (“Jebat ga…” in spremenijo temo). Pri tem nočem nikogar obsojati – to so težke stvari in vsakdo k njim pristopa na svojevrsten način -, toda rad bi izpostavil dvoje: prvič, stvarem nikoli ne uidemo (stvari, ki se jim izmaknemo, nas bodo počakale za naslednjim ovinkom); drugič, smrt ni nujno zgolj in samo nekaj negativnega, temveč ima hkrati tudi svojo osvobajajočo komponento: lahko je vélika buditeljica in učiteljica. To, kar se pri njej zdi najbolj strašljivo, je namreč tudi njena največja vrednost: stvari postavi v perspektivo. Človek, ki se ne zaveda (ampak na izkustveni, ne le teoretični ravni!) smrtnosti sebe in drugih, živi v iluziji: v svetu ne more razločiti zrna od plevela, ne more spoznati, kaj je tisto, kar res šteje. V vsakem trenutku našega življenja smo obdani z nepreštevno različnimi možnostmi (kako ravnati, kaj izbrati, kako se odločiti itd.), ki so na čisto teoretični ravni enakovredne, zato težko razbiramo med njimi; v luči končnosti (v luči lastne in tuje smrtnosti, minljivosti) pa se to polje možnosti močno skrči: stvari, ki so res pomembne, izstopijo iz sivega ozadja in se živo zasvetijo pred našimi očmi.

Smrt, ki jo ponavadi slikamo s temnimi barvami, ima torej tudi razsvetljujočo plat. Pomislimo, kako se ljudje nenadno ovemo – v povsem drugi luči – vseh edinstvenih lastnosti umrlega: kar naenkrat se pred nami izrišejo vse njegove specifične odlike, vrline, ki so bile značilne zanj – in samo zanj. Žal ta sij v ljudeh vse prevečkrat povzroči napačno držo duha: lov na hipotetične “če-je”. Ljudje se ujamejo v zanko razmišljanja o tem, kaj vse bi še lahko bilo, če bi bil pokojni še vedno tu; kaj vse so zamudili, ker mu morda niso v zadostni meri prisluhnili, mu namenili dovolj pozornosti itd. A to ni pravi pristop: rajnkemu po mojem mnenju izkažemo najgloblje spoštovanje tako, da ga živimo: da del njega (njegov način – pristop k življenju, drža do sveta) za vedno živi v nas – v naših mislih, besedah in dejanjih. Poleg tega takšna drža onemogoča spoznati tisto najpomembnejše – to, da je vsak med nami edinstvena, neponovljiva oseba. Nikjer – in nikoli! – ne bo več nikogar, ki bi imel specifične lastnosti, ki so značilne za nas (ali za njega ali za njo…). Poglejte okoli sebe – vsi ljudje, ki vas obkrožajo, so takšne neponovljive osebe – in tudi oni bodo nekoč umrli. A sedaj so tu – pred vami – v vsej svoji neponovljivi edinstvenosti. Ne čakajte na smrt, da se ovete njihove edinstvenosti, njihove posebnosti – sprejmite jo tukaj-in-zdaj. Ne ponovite iste napake, ki si jo morda očitate zdaj, še pri vseh ostalih: v vsakem trenutku dovolite, da vas drugi v svoji celoti nagovorijo tukaj-in-zdaj – pijte in naužijte se jih zdaj; postorite to-in-to z njimi zdaj; zgladite spore in zamere zdaj; povejte, da vam je žal in/ali koliko vam nekdo pomeni zdaj! Ne jutri ali pojutrišnjem – ker ta jutri ali pojutrišnjem morda ne bo nikoli prišel -, ampak zdaj!

V enem od prejšnjih prispekov sem govoril o tem, kako pomembno je v življenju združevati analizo in delovanje. Soočenje s smrtjo je eden od konkretnih primerov, kjer lahko ta razmislek prenesemo v prakso. Napačno je tako pretirano analiziranje (“ujetost v če-je, preteklost itd.”) kot golo delovanje (“beg pred vsakršnim razmislekom o smrti”). Seveda bomo na svoji življenjski poti nihali med eno in drugo skrajnostjo, a to je pač del učnega procesa. Naj vas to ne prestraši in demotivira: vztrajajte na svoji poti. Poskusite dopustiti, da vas smrt nagovori, da se vas dotakne – dajte ji možnost, da spregovori in vas kaj nauči. Potem pa te nauke pripustite v svoje življenje (prenesite jih v prakso). Najstrašljivejše stvari so lahko tudi najbolj osvobajajoče, kajti pretrgajo verige iluzij, na katere smo vezani na tem svetu. Smrt nas lahko nauči veliko stvari: to, da je naš čas in čas drugih na tem svetu omejen, to, da se lahko naša zgodba in zgodba drugih konča z danes na jutri. Ta končnost in nepredvidljivost pa nas kličeta k véliki odgovornosti – odgovornosti do samega sebe in tega, kako bomo uporabili čas, ki nam je odmerjen – ga bomo potratili za nepomembnosti (pehanje za dimom – denar, slava itd., spletkarjenje, zamere itd.) ali za kaj resnično pomembnega? Iz vélike odgovornosti pa se porodi tudi drugačna (sočutnejša) drža do sočloveka: izguba nas nauči, kako edinstven in poseben je vsakdo med nami ter kako pomembno je, da to edinstvenost in posebnost slavimo, dokler je še tukaj, med nami. Zopet – ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak tukaj, zdaj. Največje priznanje, ki ga je lahko deležen umrli, je to, da je s svojo neponovljivo edinstvenostjo še za časa življenja vstopil v naše srce – in tam še naprej živi kot del naših misli, besed in dejanj.

Moja življenjska pot me vse bolj uči, kako zelo pomembno je, kakšno držo/naravnanost/stav imamo do stvari, ki nam jih prinese življenje. Mar ni fascinantno – ampak res fascinantno – da je nekaj, kar je lahko izvor najgloblje bolečine, lahko hkrati tudi nekaj, kar nudi odrešenje od stisk – če le spremenimo svoj pogled? Kot je zapisal M. Scott Peck:

Življenje je težko. To je velika resnica in ena največjih. To je velika resnica, kajti ko to resnico zares dojamemo, jo tudi presežemo. Ko zares spoznamo, da je življenje težko – ko to zaresm razumemo in sprejmemo – potem življenje ni več težko. Kajti ko dodobra sprejmemo dejstvo, da je življenje težko, to dejstvo ni več pomembno.

Lepa misel, mar ne? Še enkrat:

***

Smrt je blizu, prebudi se!

To, kar vidiš, to, kar slišiš!

***

Advertisements
Komentarji
  1. Om Nom Nom pravi:

    Roka sem poznala bežno, ene trikrat sva govorila, pa par treningov v skupini vsaksebi. Na pikniku sem prvič zares klepetala z njim. Ne vem, ali sem to namaštala za nazaj, ampak prisegla bi, da je to moj organski spomin pred novico. Stala sva pred vrati in gledala proti hišam nasproti gyma, on na moji levi, film se je upočasnil in on je za trenutek zaprl oči. Iz giba se je priplazila globoka utrujenost, pomislila sem, da je izmozgan. ZDAJ ima ta spomin čisto grozljive obrise in ne vem, kaj naj z njimi. Zaenkrat še ne.

    “Oh, žuljev si pa jaz ne smem privoščiti, niso dobri, če masiraš,” mi je rekel enkrat. Te “žulje” bom še nekaj časa pustila ležati okrog, preden jih bom, upam – kot predlagaš – v njegov spomin koristno uporabila.

  2. TS pravi:

    …ko ego izgubi vso moč, razgaljen – pravi jaz zasveti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s