Posts Tagged ‘v spomin’

Dragi bralci, preljube bralke,

kot verjetno veste, je 20.10.2011 umrl znani pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček. Ne bom na veliko umoval – mislim, da je bilo ob tej priložnosti izrečenega dovolj s strani premnogih modrih ljudi, ki so ga poznali osebno (če vas zanima koncizen pregled njegovega življenja, si lahko o tem več preberete tukaj) -, bi pa želel temu velikemu človeku podariti skromen priklon z objavo ene njegovih meni osebno najlepših pesmi

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova

Počivaj v miru, Tone!

 

Včerajšnje darilo

Posted: 15/08/2011 in Splošno
Oznake: ,

Majica v spomin na Roka Šisernika (pripis: Vizija ostaja)

Vanja, najlepša hvala za darilo, čaj in prijetno družbo!

Prisrčen pozdrav,

Sebahudin

Če človek goji odprtega in pozornega duha, bo spoznal, da mu življenje prinese nasproti ljudi, ki so mu na neki točki v življenju tako ali drugače potrebni. Pri takih ljudeh ni pomembno, kako dolgo jih poznaš – dovolj je le nekaj besed, kretenj in misli, da se oveš, da vaju povezuje neka skupna življenjska izkušnja. Točno to lahko rečem o Roku. Čeprav so se najine poti križale le za kratek čas, je name in na mnoge v naši telovadnici naredil izjemen vtis.

Prvovrsten alpinist in izjemen strokovnjak s področja fizioterapije, manualne terapije, mobilnosti in raztegljivosti, a vendar to ni bila tista odlika, ki ga je v mojih očeh naredila za tako izjemnega človeka. Ne, tista glavna povezanost se je začutila na bivanjski/življenjski ravni – ko začutiš človeka, ki je bíl podobne bitke, kot si jih sam, ki razume kako skelijo rane, vrezane v dušno meso, a kljub temu stanovitno vztraja na svoji poti in ne dovoli, da bi ga to oropalo očaranosti nad vsem, kar biva. In točno to je bilo, kar je pri njem tako navduševalo, to, kar ga je delalo za resnično spoštovanja vredno osebo (in za fakin’ pravega moškega): nosil je svoj križ, ki je neizprosno rezal v živo meso, a nosil ga je iskreno in pogumno. Nikoli ni gojil kult nedotakljivega moškega, nepremakljive skale – priznal je, da stvari bolijo in da se pod bremeni sveta včasih šibijo kolena, toda vso to trpljenje je jemal nase pogumno, grizel je in nikoli ni izgubil nekega bazičnega, otroškega navdušenja nad življenjem. Ta odločnost, ta gon po premagovanju sebe in sveta, združen s hkratno blago vedrostjo in odprtostjo, je bil razviden že z njegovega obraza, ki so ga izklesali neusmiljeni vetrovi na vrhovih ukročenih gora in notranji demoni, s katerimi se je spopadal: čelo in ličnice prepredene s prenekatero razpoko, ki jih je vanj vklesalo življenje in so pričale o globoki življenjski izkušnji, med njimi pa par otroško zvedavih in iskrivih oči, ki so izžarevale sproščenost, odprtost, nenehno otroško čudenje in pristno radost nad svetom. Celotna pojava – sploh, kadar se je sredi česa za hip ustavil in se kam zamišljeno zagledal – je pričala o neki zunajsvetni modrosti, modrosti, pred katero človek spoštljivo postane, ker ve, kakšne neizrekljive zgodbe se skrivajo za njo; obenem pa je vse na in v njem pričako o neki sproščenosti in igrivosti – spletenosti s svetom in njegovimi ritmi.

Rok, veliko tega je ostalo neizrečenega, veliko tega nepostorjenega in nekateri demoni, s katerimi si bil svoje bitke, so tisti dan odbrzeli s tabo v to usodno globel…A kot je napisal eden od tvojih prijateljev na steni tvoje Obrazoknjige: “…ampak vem, da zdaj že podiš angele po nebesih, da si jih okužil s svojo hiperaktivnostjo in da že plezate, laufate, iščete nove bolderje in nove secret spote…” Točno tako: samo jih teraj, Rok, pa pazi, da imajo pri tem ravne hrbte, odprte kolke in nezategnjeno zadnjo ložo! Zadnjič, ko sva govorila, si mi rekel, da si moram nujno vzeti teden dni odmora od treningov – da mi v očeh piše, da sem preutrujen. Sedaj si vzemi zaslužen počitek še ti, prijatelj! Naj ti bo zemlja lahka – in bodi še naprej ti, kjerkoli in kakorkoli si!

***

Nekaj ali nekdo

Vsak od nas je samotna gora,

otok, mogoče zvezda,

ali nekaj še bolj samotnega,

temnega v temi.

Čudež je že to,

da se pojavi nekaj

ali nekdo,

ki to temo razžari.

In nič več.