Epiktet o odločanju

Posted: 24/08/2011 in Duhovnost, Misli, Psihologija
Oznake: ,

Dragi bralci, preljube bralke,

v pričujočem prispevku objavljam nekaj zelo stvarnih nasvetov stoiškega filozofa Epikteta (Epi-koga? glej konec prispevka. :)) o sprejemanju odločitev, za katere menim, da bi utegnili koristiti vsem, zlasti v sodobnem času, ko poplava najrazličnejših vsebin postavlja na piedestal kičasto plitkost, hromi zmožnost razločevanje med dobrim in slabim ter črti vrednote, kot so vztrajnost in predanost. Kljub temu, da je besedilo nekoliko daljše, ga navajam v celoti, ker se mi zdi vredno branja. Rad bi tudi opozoril, da tukaj ne gre za Epiktetove neposredne besede, temveč za njihovo sodobno preinterpretacijo (ki pa je kar zvesta izvirniku) s strani Sharon Lebell.

Najprej premislite, kaj se je zgodilo, nato kaj iz tega sledi, potem ukrepajte

Naučite se predvidena dejanja najprej razmotriti ter presoditi in jih šele nato izpeljati. Preden ukrepate, se umaknite za korak in si oglejte večjo sliko, sicer se boste zaradi golih nagibov prenaglili. Opredelite, kaj se je zgodilo, premislite, k čemu vodi, in v skladu z védenjem ukrepajte.

Kadar svojih dejanj temeljito ne premislimo, včasih začnemo z velikim navdušenjem; ko pa nastopijo nepredvidene ali neželene posledice, se nečastno umaknemo in storjeno obžalujemo: “To bi moral storiti; lahko bi storil tisto; drugače bi moral ravnati.”

Predpostavimo, da želite postati zmagovalec na olimpijskih igrah. Zamisel je zdrava, le da morate temeljito premisliti, česa se lotevate. Kaj zahteva taka želja? Kaj se mora zgoditi najprej? Kaj sledi? Kaj morate storiti vi? Kaj še sledi iz tega? Ali je celoten potek dogodkov res v vaše dobro? Če je, nadaljujte.

Če želite zmagati na olimpijskih igrah, se morate podrediti strogemu načinu življenja, ki bo od vas zahteval, da sežete do meja svoje vzdržljivosti. Podrediti se boste morali strogim pravilom, uvesti ustrezno prehrano, redno in prizadevno trenirati v mrazu in vročini ter se odpovedati alkoholu. Upoštevati boste morali navodila svojega trenerja, kakor da bi bil vaš zdravnik. In ko boste zares na tekmovanju, obstaja velika verjetnost, da se vam kaj pripeti. Lahko si poškodujete roko, izpahnete gleženj, pristanete z obrazom v blatu; in ko bo to za vami, vas morda še čaka poraz.

Ko premislite vse te možnosti – upoštevajoč vse, kar se vam lahko pripeti, s posledicami vred – in ste še vedno trdno odločeni, si ustvarite sodbo. Če je videti, da je splošna slika v vaše dobro, resno pristopite k igram.

Po tem, da si zamisel ogledate s širše perspektive, se razlikujete od površneža, ki se z nečim ukvarja, dokler mu je udobno ali zanimivo. To ni slog. Stvari dobro premislite in se jim v celoti posvetite! V nasprotnem primeru boste kakor otrok, ki se igra, da je zdaj rokoborec, zdaj vojak, včasih glasbenik ali traged.

Če v stvari ne vložimo sebe celega, smo plitki, površni in nikoli ne razvijemo svojih talentov. Vsi poznamo ljudi, ki kakor opice posnemajo vse, kar je novo in privlačno. Nato pa njihovo navdušenje in prizadevanje splahnita; projekte opustijo, čim se v njih udomačijo ali postanejo prezahtevni.

Polovičarski duh je brez moči. Medlo prizadevanje vodi do medlih rezultatov. Povprečni si prizadevajo nepremišljeno in površno. Morda jim je namenjeno srečati osebnost za zgled, kot je Evfrat, ki jim prinese navdih, da se izmojstrijo. S tem je vse lepo in prav, toda najprej premislite, kakšna je resnična narava vaših prizadevanj, in jih primerjate s svojimi zmožnostmi.

Bodite pošteni do sebe. Jasno ocenite svoje močne in šibke plati. Ali imate, kar je potrebno za tekmovanje? Za rokoborca, na primer, potrebujete nadpovprečno moč v ramenih, hrbtu in stegnih. Ste telesno sposobni in spretni, da boste med najboljšimi v tem športu? Eno si je želeti biti prvak ali obvladati veščino; drugo je to dejansko dovršeno storiti. Različni ljudje so ustvarjeni za različne stvari.

Kot so za uspeh na določenem področju potrebne določene zmožnosti, so tudi določene žrtve. Če želite postati mojster umetnosti modrega življenja, ali mislite, da lahko prekomerno uživate alkohol? Ali mislite, da lahko podlegate jezi in običajnim razvadam razočaranja ter nesrečnosti? Ne. Če si iskreno želite resnične modrosti, boste morali delati na sebi. Odpovedati se boste morali hrepenenju po mnogih nezdravih stvareh in samodejnim odzivom. Znova boste morali premisliti, s kom se družite. So vaši prijatelji in tovariši častni ljudje? Ali vas njihov vpliv – njihove navade, vrednote in ravnanja – spodbuja ali krepi malovredne navade, za katere si prizadevate, da bi se jih znebili? Modro življenje tako kot vse drugo zahteva svojo ceno. Če ga boste živeli, se vam utegnejo posmehovati in vas na vseh področjih javnega življenja, vključno s kariero, socialnim in pravnim položajem na sodišči čaka vse najslabše.

Ko dobro premislite vse sestavne podrobnosti, ki jih obsega prizadevanje za više življenje, vložite vanj ves trud. Žrtvujte, kar je potrebno za dosego najdragocenejših ciljev: svobodo, ravnodušnost in mirnost. Če pa, ko pošteno presodite svoj pogum, ugotovite, da niste dovolj usposobljeni ali pripravljeni, se osvobodite slepila in uberite drugačno, stvarnejšo pot.

Lahko ste samo eno – dober ali slab človek. Na razpolago imate samo dve stvari. Lahko se posvetite razvijanju svoje usmeritve, pri čemer ne odstopate od resnice, ali hlastate po nebistvenem. Izbira je samo vaša. Svoje veščine lahko usmerite v prid svoji notranjosti ali se prepustite postranskostim, torej živite modro ali sledite splošnim potem povprečnosti.

(Epiktet, Umetnost življenja)

Eno je, da nas misli nagovorijo, drugo – in veliko pomembnejše – pa je, da jih skušamo prenesti v prakso. Če se spet obrnemo k Epitetu:

Ne govorite le, da ste knjige prebrali. Pokažite, da ste se z njimi naučili boljše razmišljati, biti bolj kritični in razmišljujoči. Knjige so vadbene uteži za duha. So zelo koristne, toda velika zmota bi bilo domnevati, da že ponotranjenje njihove vsebine pomeni osebnostni napredek.

Dragi bralci, preljube bralke, sčrno upam, da vam bodo te Epiktetove besede vsaj malo pomagale na vaši vadbeni in občeživljenjski poti.

Vse dobro in lepo,

vaš Sebahudin

Post Scriptum (povzeto po uvodu v knjigo Umetnost življenja) Epiktet je bil stoiški filozof, ki se je leta 55. n. št. kot suženj rodil v Frigiji, skrajnem vzhodnem delu Rimskega cesarstva. Od rane mladosti se je odlikoval po izredni intelektualni nadarjenosti, s katero je svojega gospodarja Epafrodita tako navdušil, da ga je poslal v nadaljnje šolanje in ga sčasoma tudi osvobodil. Med Epiktetovimi najodličnejšimi učenci je bil mladi Mark Avrelij Antonij, ki je postal rimski cesar in avtor znamenitih Meditacij. Umrl je okrog leta 135 n.št. v Nikopolisu.

Advertisements
Komentarji
  1. Meglar pravi:

    Meni osebno vsebinsko en najjačejših postov!

  2. sebahudin pravi:

    Hvala, mešter! 🙂 V bistvu si me malo presenetil s tem komentarjem – nisem vedel, da te takšne stvari tako močno nagovarjajo, ampak sem vesel, da te! 🙂 [Malo mi če čüdno, ka ti v klenoj slovenščini pišen, liki spodobi se – kultura pa tou :-D]

  3. […] Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temi – odločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s