Posts Tagged ‘voščilo’

Dragi bralci, preljube bralke,

kot ste verjetno opazili, so se te dni po Sebahudinovi spletni kamri klatili predvsem duhovi, škrati in vsa druga bajeslovna bitja, ki se prikradejo na plano, ko se človeški svet pogrezne v molk. Prejšnji teden je bil pri meni zelo pester – predpraznična delovna norija (zaključki projektov pred božičem in novim letom), v katero je posegla še precej nenadna smrt dedka, ki smo ga pokopali minulo (božično) soboto. In čeprav naj bi se po prvotnih načrtih oglasil še na božič (ali celo božični večer) in vam vsem zaželel lepe praznike, sem se na koncu raje odločil, da si bom vzel nekaj (kreativnega? no, recimo… :)) oddiha od kibernetičnih pisarij in se posvetil drugim vsebinam v življenju. Če tega ne  bi storil, bi pisaril na silo, česar pa si resnično ne želim: toliko je stvari, ki jim je človek zavezan (in prosim lepo, to ni tarnanje – obveze, ki sem jim predaš hoté in s celim srcem, so nekaj nad-čudovitega), in nočem, da bi urejanje vsebin v b(r)logu postala ena izmed njih (predvsem zato, ker mislim, da z drugimi lahko koreniteje vplivam na svet in sočloveka). Seveda obstaja enormna razlika med discipliniranim pisanjem in obvezo, a to je že tema za kak drugi prispevek… 😉

Kljub dolgotrajnemu molku pa tudi pričujoč sestavek (bržčas na razočaranje mnogih) ne bo povezan s športom in/ali prehrano. Namesto tega bi se raje pritaknil zaobljube, ki je v tem času leta vsesplošno razprostranjena: v mislih imam seveda novoletne resolucije, torej večje ali manjše zaobljube, ki si jih zadamo za prihajajoče leto. Pri tem se ne bom toliko ukvarjal z vsebino teh zaobljub, temveč bolj z njihovo obliko (formo): od vprašanja, ali si je glede na nepredvidljivo naravo življenja sploh smiselno postavljati (kakršnokoli) cilje, do razmisleka, kako (če sploh) se je teh prizadevanj najbolje lotiti.

Čeprav so novoletne resolucije kot vsaka druga navada velikokrat zvedene le na nek polšaljivi ritual, torej na nekaj, česar ne mislimo resno, pa bi rad v svojem sestavku ta vzorčni primer uporabil za splošni premislek, tj. ga razširil na razmislek o postavljanju ciljev kot takih (nekaj nesmrtnih Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temiodločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? Optimist bo na to vprašanje pritrdil z radikalnim (a naivnim) “da”-jem, pesimist pak (po pričakovanju) z odločnim (a kratkovidnim) “ne”-jem; prvi bo trdil, da je življenje brez ciljev nesmiselno, drugi pa bo ugovarjal, da v naših življenjih mrgoli dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega vpliva, zato je vsakršno postavljanje ciljev podobno grajenju graščine na pesku – en piš in vse skupaj se bo razblinilo v nič. Poskušajmo obe stališči vzeti resno in si ogledati, ali obstaja kak način, da sprejmemo pesimistova opozorila o nepredvidljivosti našega vsakdana, hkrati pa upoštevamo optimistovo izhodiščno točko, da so cilji nepogrešljiv ali vsaj pomemben del življenja, če naj to velja za smiselno.

Izkušnja me uči, da je pri postavljanju in zasledovanju ciljev (kot rečeno, puščam konkretno vsebino teh ciljev ob strani) pomembno upoštevati (vsaj) dve ključni točki:

  • pomembno je, da veste, kam greste, a ste odprti glede tega, katera pot vas bo pripeljala tja; z drugimi besedami, čeprav veste, kaj je vaš cilj, pa ne bodite preveč trdno vezani na pot, po kateri se mu približujete – povsem možno je, da boste morali s svoje poti večkrat zaviti ali jo v celoti opustiti in se podati po kaki drugi;
  • vselej bodite pripravljeni na to, da ima življenje za vas morda kake druge načrte; čeprav imate določene (jasne? meglene?) predstave o tem, kaj bi radi postali, kdo bi radi bili in kaj bi radi dosegli, vselej pustite odprto možnost, da bo Življenje (Usoda? Bog?) določilo drugače.

Če obe točki nekoliko strnemo: cilji naj so vam kot nekakšni daljni vodniki – nekaj, kar usmerja vaš korak, a ga ne določa in ga ne izčrpa. Sprijaznite se z možnostjo, da tega cilja morda ne boste nikoli dosegli (a boste morda zato dosegli kakega drugega) ali da ga boste dosegli po povsem drugi (nepričakovani) poti. Pomembno pri tem je vedeti, da vas cilji ne določajo: ne poistovetite se z nečim, za čemer hodite – človek, ki preživi življenje tako, da lovi horizont, bo okusil bore malo sreče: vse, kar (on) je, je stavil na nekaj, česar ni – ne pozabite namreč, da so cilji stvar prihodnosti, torej (primarno) fikcije. Seveda lahko postanejo realnost in prav je, da se za dosego tega, kar želite, maksimalno potrudite, a nikoli ne dovolite, da je to vse, kar vas opredeljuje. Če vas ne veseli potovanje do cilja – če ne veste uživati ob pogledu na čudovito pokrajino, ki vas spremlja na poti -, je vprašljivo, ali bo vas osrečilo tudi to, za čemer se pehate. Lov za cilji ne sme postati nadomestilo za odkrivanje svojega pravega jaza: vse to je le igra (in lahko zelo prijetna igra), za katero se je – kot za vsako dobro igro – treba maksimalno potruditi, a vendar zgolj in samo igra!

Moj nasvet je torej, da se v vsem, s čimer se ukvarjate, maksimalno potrudite, vendar ne pustite, da vas vaši cilji posrkajo vase (da se razgubite v njih). Če to povemo nekoliko zenovsko: do potankosti sledite formi, a se ne vežite nanjo – stvari so lahko tudi drugačne (in takšne tudi bodo), zato se ne vežite na iluzije in konstrukte. Naj vas vodijo in usmerjajo, vendar pri tem ne pozabite, da je tisto, kar je najpomembnejše, vselej to, kar počnete v tem trenutku: to je vir življenja, miru in sreče.

Na tej točki se bom ustavil – ob čemer se bo verjetno marsikomu utrnil iskren za-vzdih zadovoljstva 🙂 – in vam zaželel nekaj kratkih, a odkritosrčnih misli za novo leto: želim vam predvsem to, da bi našli pot do sebe, da bi našli mir in srečo v sebi in to delili s soljudmi in svetom nasploh. Takšno prizadevanje zahteva v prvi meri predvsem iskrenost – iskrenost do samega sebe in na tej osnovi tudi iskrenost do vseh ostalih. Kdor bi rad bil iskren do sebe, pa se mora biti zmožen opazovati in odkrivati tiste drobne trenutke – trenutke, ki marsikomu nehote in nevede spolzijo mimo duševnih prstov -, ko si mečemo pesek v oči. To pa zahteva po eni strani disciplino – disciplino, da se priučimo pozornosti (koncentracije) in vztrajnosti za samospoznavanje – po drugi strani pa ljubezen/sočutje – najprej ljubezen do samega sebe (da se sploh želimo videti takšni, kot smo) in nato do vsega drugega (soljudi in sveta).

Zato, dragi bralci, preljube bralke, vam v letu 2012 želim zvrhan koš:

  • (samo)discipline in pozornosti;
  • ljubezni in sočutja;
  • iskrenosti;
  • miru in sreče.

Čisto preprosto (in znano že iz pradavnine): počnite to, kar bi radi, da drugi počnejo vam, in ne počnite tega, kar ne bi radi, da bi drugi počeli vam. Še preprosteje: radi se imejte (v obeh pomenih: sami sebe  in druge soljudi – ne pozabite (nikoli!), kako dragoceni so!).

Iz vsega srca vam želim vse dobro in lepo,

Vaš Sebahudin