The only thing necessary for evil to triumph is for good men to do nothing.
(Edmund Burke)
Our usual take on evil focuses on the violent, destructive actions of perpetrators, but the failure to act can be a form of evil, when helping, dissent, disobedience, or whistle-blowing are required. One of the most critical, least acknowledged contributors of evil goes beyond the protagonists of harm to the silent chorus who look but do not see, who hear but do not listen.
For more than half an hour, 38 respectable, law abiding citizens in Queens [New York] watched a killer stalk and stab a woman in three separate attacks in Kew Gardens. Twice the sound of their voices and the sudden glow of their bedroom lights interrupted him and frightened him off. Each time he returned, sought her out and stabbed her again. Not one person telephoned the police during the assault; one witness called the police after the woman was dead.
(The New York Times)
[W]e must learn that passively to accept an unjust system is to cooperate with that system, and thereby to become a participant in its evil.
(Martin Luther King Jr.)
An eighteen-year-old secretary had been beaten, choked, stripped and rapped in her office. When she finally broke away from her assailant, naked and bleeding, she ran downstairs to the doorway screaming “Help me! Help me! He raped me!” A crowd of about forty persons gathered on the busy street and watched as the rapist dragged her back upstairs to continue his abuse. No one came to her aid! Only the chance arrival of passing police prevented her further abuse and possible murder.
(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)
Throughout history, it has been the inaction of those who could have acted, the indifference of those who should have known better, the silence of the voice of justice when it mattered most, that has made it possible for evil to triumph.
(Haile Selassie)
Before we get into the details of this research, I must warn you of a bias you likely possess that might shield you from drawing the right conclusions from all you are about to read. Most of us construct self-enhancing, self-serving, egocentric biases that make us feel special – never ordinary, and certainly “above average”. Such cognitive biases serve a valuable function in boosting our self-esteem and protecting it against life’s hard knocks. They enable us to explain away failures, take credit for our successes, and disown responsiblity for bad decisions, perceiving our subjective world through rainbow prisms. (…) Yet these biases can be maladaptive as well by blinding us to our similarity to others and distancing us from the reality that people just like us behave badly in certain toxic situations. Such biases also mean that we don’t take basic precautions to avoid the undesired consequences of our behaviour, assuming it won’t happen to us. (…) That means when you read about the Stanford Prison Experiment or the many studies [in this book], you might well conclude that you would not do what the majority has done, that you would, of course, be the exception to the rule. That statistically unreasonable belief (since most of us share it) makes you even more vulnerable to situational forces precisely because you underestimate their power as you overestimate yours.
[S]amo če si lahko predstavljamo sami sebe kot povzročitelja kakršnegakoli možnega zločina in se zavemo, da ga imamo za bregom, smo lahko precej gotovi, da smo odvrgli krinko in da smo na poti, da se zavemo, kdo smo.
A moja blaznost mi je bila le v zdravje, umiral sem, da bi oživel; vedel sem, kaj je bilo hudega na meni, a nisem vedel, kaj bo v kratkem dobrega iz mene.
deževni dnevi, kot je današnji, lahko včasih pridejo zelo prav, saj človeku omogočijo, da se končno prebije skozi tiskovine, ki jih je minule tedne pridno kupčkal v nekem od Boga pozabljenem kotu svoje sobe, in tako znova stopi v korak s časom. Moram reči, da me vselej silno razveseli, kadar vidim, da se vsake toliko v časopisju vendarle najde kak zanimiv članek, ki se ga dejansko splača celega prebrati. Tako je v predprejšnji Sobotni prilogi izpod peresa Irene Štaudohar nastal sestavek, imenovan Veš, kako se počutim? Zgodba o empatiji. V članku avtorica obravnava najnovejšo knjigo razvojnega psihologa Simona Barona-Cohena (bojda bratranca legendarnega Sashe Barona-Cohenaaka Borata/Bruna) z naslovom Najnižja stopnja empatije: Nova teorija o človeški krutosti, in ker lahko članek v celoti preberete na spletu, se bom tukaj osredotočil le na nekaj meni osebno najzanimivejših izsekov in jih nekoliko nadgradil.
Po mnenju Simona Barona-Cohena so ljudje nasilni in kruti zato, “ker se ne znajo vživeti v trpljenje drugega, niso zmožni sočutja oziroma, kot pravijo Angleži, ne znajo stopiti v čevlje drugega”. Toda – kaj pravzaprav je empatija? V članku preberemo, da je empatija
zmožnost, da se vživimo v to, kar občuti ali misli nekdo drug, in se odzovemo na njegove misli ali čustva. Empatija je sestavljena iz dveh zelo povezanih stopenj: prepoznavanja in odziva. Če, recimo, samo prepoznamo, da se je nekomu naredila krivica in je zato žalosten, mi pa na to ne odreagiramo, še ne pomeni, da smo sočutni. Empatija je, kadar nesrečo nekoga prepoznamo in se nanjo odzovemo, mu skušamo pomagati.
Vidimo torej, da je pristna empatija (avtorica jo – čeprav je to strogo gledano narobe – v članku enači s sočutjem) dvofazni proces, ki vključuje tako to, da se ovemo trpljenja drugega, kot to, da se na to trpljenje odzovemo in ga skušamo nekako ublažiti in/ali odpraviti. Ni dovolj o nečem le razmišljati ali govoriti, temveč je to treba tudi izvesti. Z besedami Kabat-Zinna: “Če verjamete v ljubezen, ali to tudi pokažete ali o tem le veliko govorite? Če verjamete v sočutje, v moč neškodovanja, prijaznost, modrost, mirnost, samoto, ne-početje, nepristranskost in jasnost, ali te lastnosti tudi odražate v vsakdanjem življenju?” Pri empatiji/sočutju gre torej za medigro duševnosti in telesnosti, procesiranja in delovanja – in ubrano sodelovanje obeh je tisto, kar privede do želenega rezultata.
Da bi lažje določil stopnjo sočutja pri posameznikih, je Baron-Cohen izdelal lestvico različnih stopenj čustvovanja in test, s katerim lahko določimo koeficient posameznikove empatije (najdete ga tukaj). Na najnižji stopnji omenjene lestvice najdemo ljudi, “ki se ne znajo odzivati na čustva drugih in se ves čas sprašujejo, zakaj njihovi odnosi z drugimi niso uspešni, a vendar nikoli ne opazijo, da so osredotočeni le nase”, in pa posameznike, “ki jih tuja nesreča pusti povsem neprizadete in jih trpljenje živih bitij ne gane in ne opazijo posameznika, ki se v neki skupini počuti neprijetno” (psihopati, sadisti itd.). Nekaj mest višje najdemo t.i. “čustveno neuravnotežene osebe oziroma mejne osebnosti” in pa “ljudi, ki imajo različne bolezni, recimo avtizem in aspergerjev sindrom“. Najdemo pa tudi ljudi, ki se nahajajo na samem vrhu lestvice, tj. t.i. hiperempatične ljudi. Avtorica v članku navaja zanimiv primer Fione Torrance:
[K]adar vidi trpljenje ljudi ali živali, njihovo trpljenje z vso intenzivnostjo občuti v svojem telesu ali v svojem umu. Če gleda nekoga s poškodovano roko, jo bo začela močno boleti roka. Ko vidi nekoga jesti, v svojih ustih občuti hrano, zato je začela hujšati, saj je vedno imela občutek, da se je že najedla, čeprav je le opazovala druge pri tem. Kadar stopi v sobo, polno ljudi, takoj ve, kdo v njej je depresiven, kdo je tistega dne prejel dobro novico in kdo je jezen. Intenzivnost in užitek spolnega odnosa je lahko v naključnih intervalih in z vso fizično intenziteto podoživljala še nekaj dni po njem. Mož se je od nje ločil, saj je menil, da je histerična [boščika :)]. Šele pred leti so ameriški zdravniki postavili diagnozo in ugotovili, da gre ta zako imenovan zrcalni dotik.
Kot zanimivi primer mejne osebnosti pa avtorica navaja Marilyn Monroe:
Bila je slavna, lepa in nesrečna ter samodestruktivna. Razpoloženje Marilyn se je vsako minuto spreminjalo. Bila je evforično vesela in že naslednji trenutek depresivna. Bila je groba in histerična in že v naslednjem trenutku nežna in lirična. Strah jo je bilo, če je bila sama, objestno se je bala, da jo bodo vsi zapustili, večkrat je poskusila narediti samomor. 5.8.1962 ji je uspelo.
Za mejne osebnosti nasploh je značilno, da
ne najdejo miru, vseskozi živijo v drami, preveč se navežejo na nekatere ljudi in jih dušijo, že naslednji trenutek pa jih odrivajo od sebe. So samodestruktivne in svet vidijo zelo črno-belo, kot zelo lepega ali zelo slabega. Nimajo prave identitete, globoko v sebi, ne vedo, kdo so. To, kar mislijo o sebi, zrcalijo na druge. Ker njihovi starši niso skrbeli zanje, nikoli ne razvijejo čustvene zrelosti. To so manipulativni ljudje, igrajo, da so nemočni ali so zapeljivi, da bi le dobili, kar želijo; grozijo s samomorom, da bi pridobili pozornost.
Pomembno je vedeti, da je “[e]eden najpomembnejših dejavnikov za oblikovanje sočutja okolica, kajti človekovi možgani se v otroštvu intenzivno razvijajo”. Tako je bojda bilo dokazano, da se pri nekaterih ljudeh zaradi zlorab v otroštvu ne razvijejo določena možganska vezja, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju empatije/sočutja. Zlasti pomembna pa je sledeča misel, ki jo avtorica navede na koncu sestavka:
Pravijo, da se otrok zave empatije v trenutku, ko spozna, da je življenje minljivo. Takrat naj bi šele razumel, da je njegovo življenje – tako kot življenje vseh živih bitij – izjemno dragoceno.
O dragocenosti in neponovljivosti vsakega živega bitja sem že pisal v enem od prejšnjih prispevkov; kar bi rad pri tem izpostavil, je ugotovitev, da je razvoj empatije in/ali sočutja tako ali drugače povezan z zavedanjem umrljivosti, minljivosti človeškega obstoja in prisotnostjo trpljenja. Ne preseneča, da najdemo “empatično komponento” v jedru vseh verskih tradicij, ki se ukvarjajo ravno z vprašanji, kot sta človekova umrljivost in smisel našega obstoja: pri budistih je, denimo, veliko govora o iskrenem (nesebičnem) sočutju (karuna), v krščanstvu pa najdemo pojem brezpogojne ljubezni (agape). Ker pa ve biti jezik problematična beštija, je pomembno, da teh občutij ne zamenjujemo z ljubeznijo in/ali s sočutjem v vsakdanjem pomenu, pri katerih igra veliko vlogo navezanost. To razliko lepo izpostavi Dalajlama v knjigi Umetnost sreče:
Ko ljudje govorijo o sočutju, obstaja nevarnost, da bi pomešali sočutje z navezanostjo. Kadar torej govorimo o sočutju, moramo za začetek razločevati med dvema vrstama ljubezni oziroma sočutja. Ena vrsta sočutja je prežeta z navezanostjo – v tem primeru človeka nadzorujemo in ga ljubimo zato, da bo tudi on ljubil nas. Ta običajna oblika ljubezni oziroma sočutja je nepopolna in sebična, odnos, ki temelji na njej, pa je labilen. (…) Vendar obstaja še druga vrsta sočutja, v kateri ni navezanosti. To je pristno sočutje, ki je razmeroma neodvisno od dejstva, da mi je ta ali ona oseba pri srcu. Namesto tega pristno sočutje izhaja iz spoznanja, da imajo vsa človeška bitja, tako kot vi, vrojeno, da bi bila srečna in ne bi trpela. In, prav tako kot vi, imajo naravno pravico do izpolnitve te temeljne želje.
Dalajlama postavi trpljenje v samo jedro procesa razvoja sočutja; slednjega opredeli kot
neznosen občutek ob pogledu na trpljenje drugih ljudi ali trpljenje drugih čutečih bitij. Da bi se ta občutek lahko pojavil, mora človek najprej dojeti in razumeti intenzivnost nekega trpljenja. Zato mislim, da je globina sočutja odvisna od tega, v kolikšni meri nekdo dojema trpljenje in ali ga je celo sam izkusil v različnih oblikah trpljenja, ki jim je človeška vrsta povržena.
Tukaj se spet srečamo z razlago, zakaj je lahko trpljenje zelo pomembna komponenta duhovnega razvoja: omogoči jasen vpogled v človekovo bistvo, razmeji nepomembne stvari od pomembnih in pripomore k razvijanju tesnejšega stika s sočlovekom. Kot pravi Kabat-Zinn: “Le bolečina, strah ali izguba nas prebudijo (!) in postavijo stvari v žarišče.” Podobnih misli je bil že Epiktet: “Namesto da odvračate pogled od bolečih dogodkov v življenju, si jih smelo oglejte in premišljujte o njih. Če se soočate s stvarnostjo – smrtjo, boleznijo, izgubo in razočaranjem -, se osvobajate slepil in lažnega upanja ter izogibate nesrečnim, zavistnim mislim.”
Pomembno pri tem pa je, da sočutje/ljubezen ni zgolj “ujčkanje in držanje za roko”; včasih pomeni tudi – karikiram! -, da nekoga kresnemo s palico po glavi. Ta dvojnost sočutja je lepo prikazana v budističnih templjih, kjer poleg “blagohotnih” najdemo tudi “strašljive” bodisatve: tako prvi kot drugi pomagajo sočloveku na poti duhovnega razvoja, prvi z “blagostjo”, drugi s “trdostjo” (kar je pri tem najpomembnejše, pa je to, da delovanje obeh izvira iz pristnega sočutja). To misel o dvojni naravi pristne ljubezni je lepo ubesedil Scott Peck:
Ljubezen ni samo preprosto dajanje: je preudarno dajanje, a tudi preudarno odklanjanje. Je preudarno hvaljenje, a tudi preudarno grajanje. Je preudarno prepiranje, spoprijemanje, soočanje, potiskanje in potegovanje za kaj, poleg tega pa je tudi tolažba. Je vodenje.
Pomembno je izpostaviti, da dočim Zahod zanima predvsem razumevanje nekega pojava, pa je Vzhod – tradicionalno – stremel k iskanju tehnik in metod, kako bi ta pojav prenesli v prakso. Tako je pod okriljem meni najbližje duhovne tradicije, budizma, nastalo več tehnik, ki pripomorejo k razvoju empatije in sočutja. Ker bi opis teh tehnik zahteval poseben članek, bom bralca/bralko le napotil na nekaj literature, kjer se lahko pobližje seznani s tovrstnimi metodami.
Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam, zlasti poglavje Meditacija srčne dobrote
Dalajlama in Howard Cutler, Umetnost sreče, zlasti poglavje Vloga in pomen sočutja
Dalajlama, Pot do sreče – kar cela knjiga
Primož Pečenko, Pot pozornosti – zlasti poglavje Razvoj nesebične ljubezni
Kot sem napisal v enem od svojih starejših prispevkov, je po mojem srž vsake vadbe to, da nas dela boljše ljudi. Tako kot moramo uriti svoje telo, moramo uriti tudi svojega duha in svoje srce – in po mojih izkušnjah so vse oblike vadbe, če so izvajane pravilno (v pravilnem duhu), komplementarne. Dalj časa ko gazim po svoji življenjski poti, bolj očitno mi postaja, kako pomembno je gojenje sočutja v našem vsakdanu: kako pomembno je razumeti, da smo vsi na isti barki in da je bistveno, da si medsebojno pomagamo. Opisane tehnike so tako lahko odlična protiutež za morebitne prikrajšanosti, ki smo jih na tem področju bili deležni tekom našega razvoja. Poleg tega je za sodobni (?) čas značilno, da veliko ljudi vse te stvari na racionalni ravni že ve, a jih le redko (če sploh) tudi prenese v prakso – med razumevanjem/občutenjem in delovanjem/izvedbozeva nepremostljiv prepad. Marsikdo se skriva za leporečjem o duhovnosti in dobrosrčnosti (vsi ljubijo abstraktno človeštvo), dočim je njegov/njen vsakdan prepoln trdo- ali brezsrčnosti (veliko težje je ljubiti konkretnega človeka). Ampak pomembno je vedeti, da nikoli ni prepozno: dokler smo živi, lahko spremenimo svoje čutenje, mišljenje in vedenje. Verjemite, tudi meni se je v življenju nabralo nemalo slabe karme (Sebahudin ga je svojčas krepko biksal; pa saj ga tudi zdaj, brez skrbi, le da sedaj skuša to početi nekoliko bolj reflektirano in sočutno :)), a sem se odločil, da bom skušal popraviti marsikatero črno piko, zgladiti marsikatero gubo; enako velja tudi za vas: za gojenje sočutja in širjenje dobrote se lahko odločite tukaj in zdaj!
Pričujoči prispevek bi rad zaključil z enim verjetno najlepših zapisov o iskreni, nesebični ljubezni v zgodovini Zahodne kulture; najdemo ga v 1. pismu Korinčanom, kjer apostol Pavel zapiše:
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.
Dragi bralci, preljube bralke, hvala vsem, ki ste se potrudili in se uspešno prebili skozi celoten prispevek (vem, da ni bil mali zalogaj). Upam, da vam bo vsaj malo pomagal na vaši lastni poti, pri tem pa vam iz vsega srca želim prijetne, s sočutjem in srečo polne dni.
Vse poti vodijo v gym 