Posts Tagged ‘meditacija’

Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

  • iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
  • srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
  • sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
  • katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
  • pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
  • zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
  • kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
  • osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
  • pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
  • vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
  • za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
  • in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
  • v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
  • z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
  • navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
  • zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.

Advertisements

Dragi bralci, preljube bralke,

predlagam, da današnji dan začnemo nekoliko drugače. Objavljam kratko, a zanimivo predavanje dr. Freda Travisa na temo plastičnosti možganov in meditacije, v katerem na podlagi EEG meritev izkušenega meditanta (meditira od svojega 5. leta starosti) pokaže, na kak način redno izvajanje (transcendentalne) meditacije spremeni delovanje naših možganov in našega duha. Da bi lažje sledili predavanju, sem vam pripravil tudi izpis nekaterih poglavitnih misli:

dvosmerna povezava med možgani in duhom: kakovost delovanja našega duha je odvisna od kakovosti delovanja možganov (če želimo imeti ustvarjalnega, umirjenega duha, moramo imeti ustvarjalne, umirjene možgane); hkrati pa velja tudi obratno – vsaka izkušnja, ki jo doživimo, spremeni naše možgane;
možgani so zelo dinamični in plastični – dr. Travis uporabi zanje prispodobo reke: nenehno spreminjanje (Heraklit, budizem: vse teče, vse se spreminja) – 70% vseh sinaptičnih povezav (povezav med posameznimi živčnimi celicami) se spremeni vsak dan;
s ponavljanjem določenih izkušenj/doživljajev se krepijo in učvrščujejo specifični krogotoki v možganih (=predeli, povezani s procesiranjem te izkušnje/doživljaja) – na naše možgane vplivajo vse izkušnje (ne samo kognitivne – npr. učenje -, ampak tudi čustvene itd.);
– na delovanje možganov vplivata tudi stres in utrujenost: možgani preklopijo v primitivnejši način delovanja (“down-shifting”), tj. delujejo bolj reaktivno (reakcija-posledica); iz procesiranja je izključen frontalni (čelni) predel možganov (=”izvršni direktor” oz. “CEO” v možganih), kjer so locirani “višji predeli” (predeli, povezani z zavestnim odločanjem itd.);
dolgoročni vpliv stresa in utrujenosti: čelni predel oz. CEO je izpuščen v mehanizmih procesiranja informacij;
meditacija (v tem konkretnem primeru je uporabljena metoda t.i. “transcendentalne meditacije”): krepi sinaptične vezi v čelnem/CEO predelu; poleg tega pri meditaciji pride do večje ubranosti v delovanju sprednjih in zadnjih možganskih predelov ;
–  EEG dolgoletnega meditanta: merjenje možganske dejavnosti med normalno budnostjo z odprtimi očmi, zaprtimi očmi in meditacijo; meditacija (kratkoročno in dolgoročno) poveča prisotnost alfa valov v čelnem predelu (alfa valovi odražajo stanje umirjene budnosti oz. pozornosti) + izboljša ubranost delovanja med sprednjimi in zadnjimi predeli v možganih (bolj “celostno” delovanje možganov); čeprav to ni omenjeno v videu, pa je ta integracija zelo pomembna, ker lahko v primeru prekomerne ali napačne (ne-alfa) dejavnosti čelnega predela, pride do tesnobe, nemira itd. (to je namreč tudi predel, kjer poteka “mentalno čvekanje”, analiziranje itd., kar lahko ohromi ubrano delovanje ipd.)

Pomenljive trditve, ki pa v bistvu ugotavljajo le to, o čemer so si duhovne tradicije vzhoda in zahoda edine že stoletja in stoletja – namreč, da je meditacija/kontemplacija eden najučinkovitejših pristopov do samospoznavanja, samoizražanja, notranje sreče in miru.  😉

Lep dan vam želim,

vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

kot veste, se je v Zahodnem svetu pod vplivom krščanske tradicije uveljavila navada, da je sedmi dan v tednu, tj. nedelja (za jude in nekatere protestantske ločine je to sobota) dan počitka. V Genezi beremo:

Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.

K čemur Pero Lovšin in Pankrti kričé dodajajo:

Sedmi dan je dokončal svoje delo
in kmal’ se mu je dolgcajt zazdelo.
Zato je osmi dan ustvaru rock,
ja, osmi dan je bog ustvaru rock.

V luči pravkar povedanega se zdi lepa, z omamnim avgustovskim soncem ožarjena nedelja, kakršna je današnja, več kot primerna, da si ogledamo eno od velikokrat močno zapostavljenih komponent v vadbenem ciklu – počitek in regeneracijo (in če smo že pri svetopisemskih podobah: verjemite, da sem jaz med zadnjimi, ki bi glede tega vrgel prvi kamen). Bralcu in bralki zdaj že dobro znani Mike Robertson v članku Recover ponudi nekaj zelo koristnih nasvetov o tem, kako maksimizirati regenerativne procese in s tem pomagati telesu do optimalne pripravljenosti in zdravja. Z Robertsonovimi besedami:

The final step in getting serious about training results is to maximize recovery.  After all, it’s not what you do in the gym that counts – it’s how well you recover outside the gym that really matters!

Robertson predstavi 7 dejavnikov, ki igrajo pomembno vlogo pri procesu regeneracije, in nekaj osnovnih načinov, kako jih uporabiti v svoj prid:

1. Get more quality sleep
2. Joint and soft tissue health
3. Determine your recovery from training
4. Nutrition
5. Training
6. Minimizing stres
7. Meditation

Osebno bi vsekakor lahko izboljšal točke 3, 5 in 6, zelo vesel pa sem, da je Robertson na seznam dodal velikokrat spregledano (in nemalokrat zasmehovano) točko 7, ki bi jo jaz osebno še obogatil – razširil – z “mehko vadbo” nasploh: joga, qi gong, tai qi itd. (mnogo ljudi namreč zmotno misli, da je glavni namen teh vadb izboljšanje prožnosti in gibljivosti, vendar temu ni tako – njihov glavni namen je prenesti meditativne tehnike iz sedečega položaja v vsakdanje življenje – so torej nekakšen most med sedečo meditacijo in vsakdanjimi dejavnostmi). No, pa smo po ovinku spet prišli do sedmice, tega skrivnostnega in z različnimi verskimi pomeni prežetega števila. Dragi bralci, preljube bralke, želim vam, da bi vas današnja sedmica (predlagam, da prerekanja, ali gre res za sedmi dan ali ne, prepustimo drobnjakarjem in farizejem:)) našla srečne in mirne (“lagano sportski” :)) ter da bi – bodisi sami bodisi v družbi – bili deležni zvrhane malhe drobnih čudežev. Konec koncev je lahko tudi pravilno zasnovan počitek (=nedelovanje) v srži zelo dejaven. Z besedami že večkrat navajanega Andreja Mehleta:

Storiti nič je povsem v redu.” Strašno. Seveda te izjave brez pravilnega vpogleda ni lahko razumeti. To pomeni, da vse predajaš v roke Bogu, če kdo želi takšno razlago. Nič mi ni treba storiti, zato bom mirno skuhal kosilo. Nič mi ni treba storiti, zato se bom potrudil. Nič mi ni treba storiti, zato bom pomagal drugim. Karkoli delaš, je v tebi globok, globok mir. Torej je – z vidika neke religije – Bog s teboj. Kakšen mir čutim v sebi! Globok, globok, globok mir. Nič ni potrebno storiti – zato se bom še bolj potrudil. Življenje je igra.

Umrl sem včeraj
in ne vem nič

Vse dobro,

vaš Sebahudin