Posts Tagged ‘zen’

Nič ni tako dragoceno
kot tisti del tebe, ki je v drugih,
in tisti del drugih, ki je v tebi.
Tam zgoraj,
visoko gori,
je vse eno.
(Pierre Teilhard de Chardin)

Medsebojna povezanost je osnovno načelo narave. Nič ni ločeno. Vsak dogodek se povezuje z drugimi. Stvari se na različnih ravneh neprestano odvijajo. Na nas je, da najbolje kot moremo zaznamo tkanje in se naučino slediti svojim nitim skozi tkanino življenja s pristnostjo in odločnostjo.
(…)
Torej lahko vidimo jalovost in nevarnost v tem, da dopustimo našemu življenju, da neke okoliščine ali stvari jemlje kot popolnoma samostojne enote, ne da bi bili pozorni na to, kako se prepletajo in pretakajo. Vse je povezano z vsem in hkrati vse vsebuje vse in je v vsem vsebovano. Še več, vse teče. Zvezde se rojevajo, razvijajo in umrejo. Tudi planeti imajo svoj ritem nastajanja in umiranja. Novi avtomobili so na poti na smetišče, še preden zapustijo tovarno. Zaradi tega zavedanja lahko začnemo bolj spoštovati začasnost in lažje dojamemo, da stvari, okoliščin in odnosov ne gre jemati za tako samoumevne. Morda bomo bolj cenili življenje, ljudi, hrano, mnenja, trenutke, če bomo zaradi pozornega motrenja razumeli, da nas vse, s čimer smo v stiku, v vsakem trenutku povezuje s celim svetom, ter da so stvari, ljudje in celo kraji in okoliščine tukaj le začasno. Zaradi tega je sedaj veliko bolj zanimiv. Dejansko je sedaj zaradi tega vse. 

(Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam)

Tozan, slavni zenovski mojster, je rekel: “Modra gora je oče belega oblaka. Beli oblak je sin modre gore. Ves dan pogojujeta drug drugega, ne da bi bila odvisna drug od drugega. Beli oblak je vedno beli oblak. Modra gora je vedno modra gora.” To je čista, jasna razlaga življenja. Veliko stvari je, kot sta modra gora in beli oblak: moški in ženska, učitelj in učenec. Pogojujejo drug drugega. Toda beli oblak ne sme dopustiti, da ga modra gora spravi v nemir. Sta povsem neodvisna, čeprav se medsebojno pogojujeta. To je način, kako živimo in prakticiramo zazen.
(…)
Vi ste neodvisni in jaz sem neodvisen, vsak eksistira v različnem trenutku. Toda to ne pomeni, da smo povsem različna bitja. Pravzaprav smo ena in ista bit. Vsi smo isti in vendar različni.
(…)
Imamo veliko čustvenih problemov, toda to niso nikakršni dejanski problemi. So nekaj ustvarjenega. To so problemi, ki jih izpostavijo naše na nas osredotočene predstave in pogledi. Ker nekaj izpostavimo, nastanejo problemi. Toda v resnici ni možno, da bi izpostavili nekaj posamičnega. Sreča je bolečina – bolečina je sreča. V težavah je sreča, v sreči so težave. Tudi če so načini občutij različni, v resnici niso različni, temveč so v bistvu isti. To je resnično razumevanje, ki nam ga je posredoval Buda. 

(Shunryu Suzuki, Duh zena, duh začetništva)

V: Vse je povezano, a?
m: Če pa je res – VSE je povezano…
🙂

Oh, storyteller tell us a story,
Make it a tale –

Tell me about the people of old…

Advertisements

V mahajanskem budizmu poznajo t.i. zaobljubo bodisatve (bodisatva je nekdo, ki ga je globoko sočutje spodbudilo k iskanju razsvetljenja za dobrobit vseh bitij), ki – v eni različici – pravi takole:

Čeprav obstaja nešteto živih bitij, se zaobljubljam, da jih bom odrešil.
Čeprav so naša slaba poželenja brezmejna, se zaobljubljam, da se jih bom znebil.
Čeprav je nauk brezmejen, se zaobljubljam, da se ga bom vsega naučil.
Čeprav je budovstvo nedosegljivo, se zaobljubljam, da ga bom dosegel.

To Shunryu Suzuki v svoji odlični knjigi Duh zena, duh začetništva komentira:

Če je nedosegljivo, kako naj ga dosežemo? Vendar ga moramo. To je budizem.

In nadaljuje:

Misliti: ‘Ker je možno, bomo storili,’ ni budistično. Četudi je nemogoče, moramo to storiti, ker tako od nas zahteva naša resnična narava. Toda v resnici sploh ni bistveno, če je možno ali ne. Če je naša najbolj notranja želja, da se znebimo egocentričnih misli, moramo to storiti. Ko se predamo temu prizadevanju, zadovoljimo naše notranje hrepenenje in dosežemo nirvano. Preden se odločite, da boste to storili, ste v težavah, toda ko ste enkrat s tem začeli, nimate več težav. Vaš trud pomiri vaše najbolj notranje hrepenenje. Ni druge poti, da bi dosegli mirnost. Mirnost duha ne pomeni, da morate ustaviti svoje dejavnosti. Pravi mir je treba najti v dejavnosti sami. Pravimo: ‘Lahko je doseči mir v nedejavnosti, težko ga je doseči v dejavnosti, toda mir v dejavnosti je pravi mir.’

Ravno ta drža “absolutnega samo-preseganja” je tisto, kar po mojem mnenju leži v srži zaobljube bodisatve: izbrati najtežjo pot in vztrajati na njej. Brezkompromisno, odločno, a sočutno. Vidite lepoto te težavne preprostosti?

Vse dobro,
S.

Ena budistična :)

Posted: 22/08/2011 in Misli, Zajebancija
Oznake: , ,

“Buddha visits New York and approaches a hot-dog vendor. ‘Make me one with everything,’ the Buddha requests. Having received his hot-dog, the Buddha hands a ten-dollar bill to the vendor. ‘What about my change?’ the Buddha asks, to which the street vendor replies: ‘Change comes from within.‘”

Lep in uspešen dan vam želim,

vaš S.

“Učim se tudi od psov. Ryo, psica, je že v letih. Če nimaš res iskrenega srca, te še povoha ne. Vedno gleda naravnost v oči. In takoj ve. (…) Ves čas jo moraš priznavati. Če je zate le pes, gre po svoje. Če je kdo grob ali preglasen, samo gleda vstran. Za pse je pomemben samo ta trenutek. Zanje ni pomembna preteklost, ker te ni. Od preteklosti se ne moreš najesti niti sprehoditi. Če si prijatelj zdaj, je to prijateljstvo. Če nisi, je to le rutina, dolžnost, da greš s psom na sprehod, vendar si v mislih povsem drugje.”

(Jernej Mehle, Pot k Zenu)

Asked to explain Zen-
my puppy with the same name
looks, and thumps his tail.

(Jay Hackett, Zen Haiku and Other Zen Poems)

Za vse, prav za vse je prostor nekje, kjer trate še zelené.
Tjaram-pa-didi, vsa sreča in mi, sreča brez vrvice.

Mojster zena Soyen Šaku, ki je prinesel zen v Ameriko (19. – 20. st.):

Ko zjutraj vstanete, prižgite kadilo in meditirajte.

Pojdite spat vedno ob isti uri. Jejte vedno ob istem času. Bodite zmerni in se nikoli ne najejte popolnoma do sitega.

Če imate goste ali če ste popolnoma sami, vedno se obnašajte enako. Do gostov se obnašajte kot takrat, ko ste sami, ko pa ste sami, naj bo vaše obnašanje enako kot pred gosti.

Pazite, kaj govorite, in kar rečete, to tudi storite.

Ko se pojavi priložnost, je ne zamudite, vendar dvakrat razmislite, preden se česa lotite.

Ne obžalujte preteklosti, glejte v prihodnost.

Bodite pogumni kot junak in ljubeči kot otrok.

Ko greste spat, naj bo vaše spanje podobno zadnjemu spancu. Ko se zbudite, takoj zapustite posteljo, kot bi odvrgli par starih čevljev.

Mojster zena Zengetsu, ki je živel v času kitajske dinastije T’ang (7. – 9. st.):

Pravi učenec zena (meditacije) živi v tem svetu, vendar se nikoli ne naveže na prah tega sveta.

Ko vidiš dobra dela drugih, jih posnemaj, ko pa vidiš njihove napake, se jim izogibaj.

Ko si sam v temni sobi, se obnašaj kot pred imenitnim gostom. Pokaži svoje občutke, vendar nič več, kot je tvoja prava narava.

Revščina je tvoj zaklad – nikoli je ne zamenjaj z udobnim življenjem.

Nekdo je lahko videti bedak, a v resnici ni – morda le pazljivo skriva svojo modrost.

Vrline so posledica samoobvladovanja in se ne pojavijo kar same od sebe kot dež ali sneg.

Skromnost je osnova vseh vrlin! Naj te najprej odkrijejo sosedi, preden se jim sam pokažeš.

Odličen človek nikoli ne rine v ospredje. Njegove besede so redke, a imajo zato veliko vrednost.

Za predanega učenca je vsak dan srečen. Čas teče, vendar nikoli ne zaostaja. Niti hvala niti graja ga ne ganeta.

Ne glej napak drugih, ampak raje poglej svoje. Ne razpravljaj o tem, kaj je prav in kaj ni.

Nekatere pravilne stvari so imeli ljudje dolgo časa za napačne. Ker lahko pravilnost teh stvari spoznajo šele čez dolga stoletja, ni treba od njih pričakovati, da jih bodo sprejeli takoj.

Bodi pozoren in prepusti posledice svojega delovanja vesoljnim zakonom. Vsak dan naj ti mine v mirni kontemplaciji.

Zen je neposredni uvid v naše Bistvo, v izvorno prirodo vsega Stvarstva. Ko enkrat spoznamo samega sebe s tem, da spoznamo svoje Bistvo, ki je nikoli rojeno in nikoli ne umre, spoznamo Vse. Takrat postanemo Svobodni. Zen zahteva, da nekako odvržemo vse: vse, kar nam nekaj pomeni ali česar bi se radi znebili, vse je potrebno odvreči. Vezanje na lastno telo, na družbo, svoje želje, strahove, potrebe … Vse to je treba odvreči: na tak način, da vse to ostane, a se mi osvobodimo vsega tega. Postanemo svobodni svojega malega jaza in naš Veliki Jaz, naše Bistvo, lahko zasveti v vsej svoji moči ter obsvije svet okoli nas. Kdor samega sebe ne more odvreči, mora to nositi, dokler vztrajnost bremena ne poneha in breme odpade samo. Temu se reče izčrpati, priti do konca in umreti. Šele takrat je možno resnično življenje, Svoboda in zadovoljstvo, ki je trajno.
(Jernej Mehle, Pot k zenu)