Archive for the ‘Duhovnost’ Category

Dragi bralci, preljube bralke,

kot ste verjetno opazili, so se te dni po Sebahudinovi spletni kamri klatili predvsem duhovi, škrati in vsa druga bajeslovna bitja, ki se prikradejo na plano, ko se človeški svet pogrezne v molk. Prejšnji teden je bil pri meni zelo pester – predpraznična delovna norija (zaključki projektov pred božičem in novim letom), v katero je posegla še precej nenadna smrt dedka, ki smo ga pokopali minulo (božično) soboto. In čeprav naj bi se po prvotnih načrtih oglasil še na božič (ali celo božični večer) in vam vsem zaželel lepe praznike, sem se na koncu raje odločil, da si bom vzel nekaj (kreativnega? no, recimo… :)) oddiha od kibernetičnih pisarij in se posvetil drugim vsebinam v življenju. Če tega ne  bi storil, bi pisaril na silo, česar pa si resnično ne želim: toliko je stvari, ki jim je človek zavezan (in prosim lepo, to ni tarnanje – obveze, ki sem jim predaš hoté in s celim srcem, so nekaj nad-čudovitega), in nočem, da bi urejanje vsebin v b(r)logu postala ena izmed njih (predvsem zato, ker mislim, da z drugimi lahko koreniteje vplivam na svet in sočloveka). Seveda obstaja enormna razlika med discipliniranim pisanjem in obvezo, a to je že tema za kak drugi prispevek… 😉

Kljub dolgotrajnemu molku pa tudi pričujoč sestavek (bržčas na razočaranje mnogih) ne bo povezan s športom in/ali prehrano. Namesto tega bi se raje pritaknil zaobljube, ki je v tem času leta vsesplošno razprostranjena: v mislih imam seveda novoletne resolucije, torej večje ali manjše zaobljube, ki si jih zadamo za prihajajoče leto. Pri tem se ne bom toliko ukvarjal z vsebino teh zaobljub, temveč bolj z njihovo obliko (formo): od vprašanja, ali si je glede na nepredvidljivo naravo življenja sploh smiselno postavljati (kakršnokoli) cilje, do razmisleka, kako (če sploh) se je teh prizadevanj najbolje lotiti.

Čeprav so novoletne resolucije kot vsaka druga navada velikokrat zvedene le na nek polšaljivi ritual, torej na nekaj, česar ne mislimo resno, pa bi rad v svojem sestavku ta vzorčni primer uporabil za splošni premislek, tj. ga razširil na razmislek o postavljanju ciljev kot takih (nekaj nesmrtnih Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temiodločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? Optimist bo na to vprašanje pritrdil z radikalnim (a naivnim) “da”-jem, pesimist pak (po pričakovanju) z odločnim (a kratkovidnim) “ne”-jem; prvi bo trdil, da je življenje brez ciljev nesmiselno, drugi pa bo ugovarjal, da v naših življenjih mrgoli dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega vpliva, zato je vsakršno postavljanje ciljev podobno grajenju graščine na pesku – en piš in vse skupaj se bo razblinilo v nič. Poskušajmo obe stališči vzeti resno in si ogledati, ali obstaja kak način, da sprejmemo pesimistova opozorila o nepredvidljivosti našega vsakdana, hkrati pa upoštevamo optimistovo izhodiščno točko, da so cilji nepogrešljiv ali vsaj pomemben del življenja, če naj to velja za smiselno.

Izkušnja me uči, da je pri postavljanju in zasledovanju ciljev (kot rečeno, puščam konkretno vsebino teh ciljev ob strani) pomembno upoštevati (vsaj) dve ključni točki:

  • pomembno je, da veste, kam greste, a ste odprti glede tega, katera pot vas bo pripeljala tja; z drugimi besedami, čeprav veste, kaj je vaš cilj, pa ne bodite preveč trdno vezani na pot, po kateri se mu približujete – povsem možno je, da boste morali s svoje poti večkrat zaviti ali jo v celoti opustiti in se podati po kaki drugi;
  • vselej bodite pripravljeni na to, da ima življenje za vas morda kake druge načrte; čeprav imate določene (jasne? meglene?) predstave o tem, kaj bi radi postali, kdo bi radi bili in kaj bi radi dosegli, vselej pustite odprto možnost, da bo Življenje (Usoda? Bog?) določilo drugače.

Če obe točki nekoliko strnemo: cilji naj so vam kot nekakšni daljni vodniki – nekaj, kar usmerja vaš korak, a ga ne določa in ga ne izčrpa. Sprijaznite se z možnostjo, da tega cilja morda ne boste nikoli dosegli (a boste morda zato dosegli kakega drugega) ali da ga boste dosegli po povsem drugi (nepričakovani) poti. Pomembno pri tem je vedeti, da vas cilji ne določajo: ne poistovetite se z nečim, za čemer hodite – človek, ki preživi življenje tako, da lovi horizont, bo okusil bore malo sreče: vse, kar (on) je, je stavil na nekaj, česar ni – ne pozabite namreč, da so cilji stvar prihodnosti, torej (primarno) fikcije. Seveda lahko postanejo realnost in prav je, da se za dosego tega, kar želite, maksimalno potrudite, a nikoli ne dovolite, da je to vse, kar vas opredeljuje. Če vas ne veseli potovanje do cilja – če ne veste uživati ob pogledu na čudovito pokrajino, ki vas spremlja na poti -, je vprašljivo, ali bo vas osrečilo tudi to, za čemer se pehate. Lov za cilji ne sme postati nadomestilo za odkrivanje svojega pravega jaza: vse to je le igra (in lahko zelo prijetna igra), za katero se je – kot za vsako dobro igro – treba maksimalno potruditi, a vendar zgolj in samo igra!

Moj nasvet je torej, da se v vsem, s čimer se ukvarjate, maksimalno potrudite, vendar ne pustite, da vas vaši cilji posrkajo vase (da se razgubite v njih). Če to povemo nekoliko zenovsko: do potankosti sledite formi, a se ne vežite nanjo – stvari so lahko tudi drugačne (in takšne tudi bodo), zato se ne vežite na iluzije in konstrukte. Naj vas vodijo in usmerjajo, vendar pri tem ne pozabite, da je tisto, kar je najpomembnejše, vselej to, kar počnete v tem trenutku: to je vir življenja, miru in sreče.

Na tej točki se bom ustavil – ob čemer se bo verjetno marsikomu utrnil iskren za-vzdih zadovoljstva 🙂 – in vam zaželel nekaj kratkih, a odkritosrčnih misli za novo leto: želim vam predvsem to, da bi našli pot do sebe, da bi našli mir in srečo v sebi in to delili s soljudmi in svetom nasploh. Takšno prizadevanje zahteva v prvi meri predvsem iskrenost – iskrenost do samega sebe in na tej osnovi tudi iskrenost do vseh ostalih. Kdor bi rad bil iskren do sebe, pa se mora biti zmožen opazovati in odkrivati tiste drobne trenutke – trenutke, ki marsikomu nehote in nevede spolzijo mimo duševnih prstov -, ko si mečemo pesek v oči. To pa zahteva po eni strani disciplino – disciplino, da se priučimo pozornosti (koncentracije) in vztrajnosti za samospoznavanje – po drugi strani pa ljubezen/sočutje – najprej ljubezen do samega sebe (da se sploh želimo videti takšni, kot smo) in nato do vsega drugega (soljudi in sveta).

Zato, dragi bralci, preljube bralke, vam v letu 2012 želim zvrhan koš:

  • (samo)discipline in pozornosti;
  • ljubezni in sočutja;
  • iskrenosti;
  • miru in sreče.

Čisto preprosto (in znano že iz pradavnine): počnite to, kar bi radi, da drugi počnejo vam, in ne počnite tega, kar ne bi radi, da bi drugi počeli vam. Še preprosteje: radi se imejte (v obeh pomenih: sami sebe  in druge soljudi – ne pozabite (nikoli!), kako dragoceni so!).

Iz vsega srca vam želim vse dobro in lepo,

Vaš Sebahudin

Advertisements

Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

  • iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
  • srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
  • sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
  • katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
  • pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
  • zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
  • kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
  • osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
  • pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
  • vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
  • za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
  • in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
  • v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
  • z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
  • navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
  • zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

november je poseben mesec. Vsaj v mojem življenju. V tem času se (je) zvrsti(lo) nemalo pomembnih reči, kamor sodijo tudi takšna in drugačna praznovanja, katerih namen je – kot je jasno vsakomur – obeležiti ali proslaviti posebnost nekega dneva, mu izkazati dolžno spoštovanje in priklon. Čeprav se takšnega opisa drži pridih resno(bno)sti, pa temu v dejanskosti ni tako (ali vsaj ne bi smelo biti): proslaviti pomeni obeležiti z radostjo v srcu, prerezati skozi direndaj in vrvež banalnosti ter se osredotočiti (četudi za hip) na to, kar je pomembno prispevalo in še prispeva k temu, da ste, kdor ste.

Kot ste videli v zadnjem prispevku, je bila ena takih stvari M.-in rojstni dan (yay!), bliža pa se tudi rojstni dan mojega malega powerlifting-wanna-be bratca (yay!). Poseben dan pa je bil tudi minuli torek (sredina novembra :)), zato sem se odpravil na poseben kraj, da ga na svoj način proslavim. Lahko bi rekli, da je šlo za nek osebni mini-ritual: vsi jih imamo, in čeprav se nam velikokrat takšne reči pri drugih zdijo smešne in/ali nesmiselne, je temu tako, ker pač ne vidimo njihove odzadnje logike – zgodb, ki se vijejo za njimi (obenem pa s takšno resnostjo opravljamo svoje rituale in se včasih delamo, da sploh niso rituali…). Zato pred odprtjem škatle posmeha/cinizma ali metom kamna obsodbe skušajmo (vsaj za trenutek) prehoditi nekaj milj v čevljih drugega. Zagotavljam vam, da boste zelo kmalu spoznali, da gre za zelo osredinjajočo prakso.

Spomnim se še svojih uporniško-najstniških dni, ko sem črtil vse, kar je količkaj dišalo po tradiciji, potemtakem tudi vsakršne ceremonije in rituale. Zdeli so se mi preprosto (nepotrebna) bergla za šibke duhove. A leta te naučijo nekoliko več o “človeškem stanju” in postavijo določene stvari v perspektivo. Ljudje smo med drugim tudi bitja simbolov in ne delujemo le na razumski ravni. Tako pridejo prav tudi specifična dejanja/podobe, ki nam pomagajo obeležiti nek prelom, prehod, pomiritev – karkoli res pomembnega. Ko se denimo ljudje razidejo, si (poenostavljam in karikiram) ženske omislijo novo frizuro, tipi pa nov tatu. Gre za mini-rituale, ki označuje neko spremembo oz. prehod: njihova moč pa leži v tem, da zajamejo celo telo (našo celo bit). Eno je namreč stvari vedeti na razumski ravni, drugo jih je živeti. In ravno tukaj se skriva posebna moč ritualov: v njihovi zmožnosti, da pomagajo pri človekovi celoviti transformaciji.

Kakorkoli že (da prekinem to krajšo filozofsko zastranitev), poseben kraj, kamor sem ga mahnil, je bila restavracija Shambala, ki svoje razkošje sramežljivo skriva v eni od stranskih ulic ob Ljubljanici. Preden nadaljujemo, si na hitro oglejmo, po čem je restavracija dobila svoje ime:

V legendah vzhoda se Šambala nanaša na skrivno kraljestvo, zemeljska Nebesa, za katera se je govorilo, da so nekje med Himalajo in puščavo Gobi. Starodavni tibetanski spisi opisujejo to kraljestvo kot čudovit prostor v nedostopnem predelu Azije, sestavljen iz osmih območij, vsako obdano s krogom gora z zasneženimi vrhovi. Tako je kraljestvo Šambale podobno osemlistnemu cvetu. To je sanjska dežela, osvobojena prepirov in zločinov. Njeni prebivalci so visoko razvita duhovna bitja z veliki močmi.

Kraljestvo Šambale igra osrednjo vlogo v tibetanskem budizmu. Njihovi Sveti spisi pravijo, da je potovanje v Šambalo dolgo in skrivno. Pot vodi skozi divjino puščav in gora. Kdor se je namenil doseči to oddaljeno Svetišče, mora iti skozi mnoge trde preizkušnje in premagati mnoge ovire na poti. Kdor to zmore, prejme tam skrivne nauke, ki ga usposobijo postati gospodar časa in se osvoboditi iz ujetništva materialnih razmer. Spisi opozarjajo, da le tisti, ki so poklicani in so ustrezno duhovno pripravljeni, zmorejo doseči Šambalo. Ostali bodo našli le jalovo kamenje in prazne gore ali celo smrt. (vir)

Zanimiva je še stara tibetanska legenda, ki pravi takole:

Po naporni poti po Himalaji je mladi iskalec prišel do votline starega puščavnika.

»Kam greš?« ga vpraša.

»Iščem Šambalo,« odgovori mladenič.

»O! Dobro, potem ti pa ni treba potovati daleč,« reče puščavnik, »ker je Kraljestvo Šambale v tebi

Restavracija Shambala je bojda nastala “v sklopu družinskega navdušenja nad azijsko kulinariko in budistično kulturo”, tako da boste v njej deležni “prvovrstne azijske hrane iz različnih azijskih dežel v kombinaciji z izbranimi vini, kot čutno doživetje v estetsko dovršenem ambientu” (čemur – četudi nisem velik poznavalec s področja kulinarike – vsekakor pritrjujem). Čeprav gre – kot si lahko predstavljate – za nekoliko dražjo restavracijo (OK, to je relativno – dražjo glede na moje finančne zmogljivosti), pa je hrana res prvovrstna in je zato po mojem mnenju odličen kraj za proslavitev posebnih priložnosti. Ker pa sem v tem prispevku povedal že dovolj, si raje oglejmo veliko bolj zgovorno vizualno gradivo mojega obiska:

  Bancha in Avguštinove Izpovedi

Piščančji zavitki (sveže, sveže, sveže!)

Kosi piščanca v kokosovi in gobovi omaki s svežimi začimbami

Obrok je bil več kot odličen. Šlo je za kratek, a prijeten izlet v preteklost na krilih sedanjosti. Verjetno mi boste pritrdili, da je ena od največjih modrosti ne bežati pred preteklostjo, hkrati pa ne pustiti, da te slednja opredeljuje in ovira. Čeprav nisem še v celoti usvojil te veščine, pa moram reči, da se vztrajno in prizadevno učim. In to, dragi bralci, preljube bralke, je po mojem mnenju edino, kar šteje. Nekoč bomo pokopali tega starega konja. Nekoč. 😉

Želim vam čaroben dan,

vaš S.

The only thing necessary for evil to triumph is for good men to do nothing.

(Edmund Burke)

Our usual take on evil focuses on the violent, destructive actions of perpetrators, but the failure to act can be a form of evil, when helping, dissent, disobedience, or whistle-blowing are required. One of the most critical, least acknowledged contributors of evil goes beyond the protagonists of harm to the silent chorus who look but do not see, who hear but do not listen.

(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

For more than half an hour, 38 respectable, law abiding citizens in Queens [New York] watched a killer stalk and stab a woman in three separate attacks in Kew Gardens. Twice the sound of their voices and the sudden glow of their bedroom lights interrupted him and frightened him off. Each time he returned, sought her out and stabbed her again. Not one person telephoned the police during the assault; one witness called the police after the woman was dead.
(The New York Times)

[W]e must learn that passively to accept an unjust system is to cooperate with that system, and thereby to become a participant in its evil.

(Martin Luther King Jr.)

An eighteen-year-old secretary had been beaten, choked, stripped and rapped in her office. When she finally broke away from her assailant, naked and bleeding, she ran downstairs to the doorway screaming “Help me! Help me! He raped me!” A crowd of about forty persons gathered on the busy street and watched as the rapist dragged her back upstairs to continue his abuse. No one came to her aid! Only the chance arrival of passing police prevented her further abuse and possible murder.
(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

Throughout history, it has been the inaction of those who could have acted, the indifference of those who should have known better, the silence of the voice of justice when it mattered most, that has made it possible for evil to triumph.

(Haile Selassie)

Before we get into the details of this research, I must warn you of a bias you likely possess that might shield you from drawing the right conclusions from all you are about to read. Most of us construct self-enhancing, self-serving, egocentric biases that make us feel special – never ordinary, and certainly “above average”. Such cognitive biases serve a valuable function in boosting our self-esteem and protecting it against life’s hard knocks. They enable us to explain away failures, take credit for our successes, and disown responsiblity for bad decisions, perceiving our subjective world through rainbow prisms. (…) Yet these biases can be maladaptive as well by blinding us to our similarity to others and distancing us from the reality that people just like us behave badly in certain toxic situations. Such biases also mean that we don’t take basic precautions to avoid the undesired consequences of our behaviour, assuming it won’t happen to us. (…) That means when you read about the Stanford Prison Experiment or the many studies [in this book], you might well conclude that you would not do what the majority has done, that you would, of course, be the exception to the rule. That statistically unreasonable belief (since most of us share it) makes you even more vulnerable to situational forces precisely because you underestimate their power as you overestimate yours.

(Philip Zimbardo, The Lucifer Effect)

[S]amo če si lahko predstavljamo sami sebe kot povzročitelja kakršnegakoli možnega zločina in se zavemo, da ga imamo za bregom, smo lahko precej gotovi, da smo odvrgli krinko in da smo na poti, da se zavemo, kdo smo.

(prirejen citat Goetheja v Erich Fromm, Umetnost življenja)

A moja blaznost mi je bila le v zdravje, umiral sem, da bi oživel; vedel sem, kaj je bilo hudega na meni, a nisem vedel, kaj bo v kratkem dobrega iz mene.

(sv. Avguštin, Izpovedi)

Dragi bralci, preljube bralke,

se spomnite prispevka, v katerem smo govorili, da klopi niso samo za sedenje? Parkourovec Tim ‘Livewire’ Shieff gre še korak (ali premet ali salto?) naprej in nam v videu Imagination is Everything pokaže, kako lahko z malo domišljije to, kar nam je bilo dano – naše telo in svojo neposredno okolico – uporabimo za ustvarjanje malih (vadbenih) čudežev:

You’ve got four limbs: two arms, two legs, your feet, your hands – and what are you using them for? To walk to the train station or to type on the keyboard. You’ve got all this potential and you’re not using it. So, what we’re doing is we’re taking these [looks at his arms and legs] and we say: ‘I wonder what I can come up with today with what I’ve been given.’  That’s it – it’s really respecting that body more than most people. (…) It’s not about being reckless, about doing the most dangerous thing, it’s about  doing it with the respect to the environment, with respect to the people around you. (…) It’s that control of the mind  – I’m physically able here [on the ground], why can’t I do it in this situation [two stories higher]? (…) It has taught me to respect things more, rather than being ‘Ah, this is bad, this is a problem in my life’; OK, that’s what I’m given, get on with it. You know, I’ve got this wall here – what can I do with it? (…) I wanted to do this move, but I can’t, so I’ll come up with something else. It’s just that positive mind set. If you can have that in life – really, it can change everything.  

Lepa nadgradnja Shieffovih misli pa je govor njegovega parkourovskega kamerada Daniela Ilebaca v filmčku Choose not to Fall, v katerem izpostavi, kako pomembna je osredotočenost na tukaj-in-zdaj ter trdna odločenost, da ti ne bo spodletelo:

The adventure is not knowing what’s going to happen next. It’s accepting that you don’t have control of the future, that you only have control of the ‘now’, make the most of now, so every step that I take is not calculated or thought of, it’s just – I put my body in that position and I adapt to it. When you think ahead in the future, it prevents you from being in the moment – now – only when you’re present in the moment, are you able to do what’s important (…) You might not have tomorrow, y’know what I mean? (…) I don’t do it to show off, I do it maybe to wake someone up, for them to ask the question ‘Why are you doing this?’ and that gives me then the opportunity to speak to them and tell them the reason why I do this. And one of my aims is to help people to realize that parkour is so powerul that it can change people’s lives. I’ve found what we’re looking for through parkour – which is our relationship with God (…) Confidence isn’t gained over time of practice, it’s gained when you realize that you choose your path, when you choose not to fall – just that look of life helps me to be more free and myself. (…) If you’re afraid to fall, you’ll fall because you’re afraid. Everything is choice. 

Pa še banda v akciji:

 

For the past few months I’ve just been thinking about how grateful I am to be a part of this community, because it’s rare for a generation to come across something so pure and true. Through the practice I have been gifted with relationships and life changing moments that I may not have experienced otherwise.
Cherish today and the people around you.
– Daniel

Kot nekomu, ki ni ravno (khm) medmišično koordiniran, so tovrstne parkourovske vragolije še posebej fascinantne, še zlasti pa naravna/spontana duhovnost, ki jih prežema. Ljudje si duhovnost pogosto predstavljajo kot nek ezoterični la-la, kot nekaj, kar je povsem ločeno od tega sveta, kot “povsem Drugo”. Pa ni tako: pristna duhovnost je najbolj praktična stvar na svetu – je biti spojen s svetom v tukaj-in-zdaj. Kot je rekel Josef Beuysa:

»Misterij se dogaja na glavni postaji«

Ali z besedami Willigisa Jägra:

V skakanju z rolkami ali jadranju s padalom tiči potencialno prav toliko religioznosti kot v bogoslužju. (…) »Religija je naše življenje in izvrševanje življenja je prava religija.«


Lepe praznike vam želim in pa –

mir z vami! 😉

Vaš S.

Stičišče nebes in pekla

Posted: 26/10/2011 in Duhovnost, Misli
Oznake: ,

“The mind is its own place, and in itself can make a Heaven of Hell, a Hell of Heaven.”

(John Milton, Paradise Lost)

Gnōthi seauton! (Spoznaj samega sebe!)

(napis na starodavnem Apolonovem svetišču v Delfih)

Nemara je najpomembnejši razlog, da se raziskovanje samega sebe ni razširilo, domneva, da je zelo zahtevno. Pri raziskavi v dvoje lahko zdravilec drugega opozarja na njegove izgovore, odpore in samoljubje. Pri samoraziskavi pa je človek v nevarnosti, da hodi v krogih ter podleže svojim odporom in izgovarjanju, ne da bi se tega zavedal. Res, ni mogoče oporekati, da je preučevanje samega sebe težavnotoda taka je tudi vsaka druga pot k dobrobiti. (…) Napor ni enak naporu, muka ni enaka muki. Porodne bolečine niso enake mukam bolezni. Pomembne so celotne okoliščine, v katerih se trudimo ali mučimo; te so tiste, ki trudu podelijo posebno kakovost.

(E. Fromm, Umetnost ljubezni in življenja)

Četudi je videti pot do vsega tega precej strma, jo je vendar mogoče najti. A zares mora biti težavno, kar se najde tako poredkoma. Kako neki naj bi se pa tudi zgodilo, da bi skoraj vsi puščali vnemár dobrobit, ko bi bila lahko dostopna in brez velikega truda dosegljiva? Ampak vse, kar je dobro, je ravno tako težavno, kot je redko.

(B. Spinoza, Etika)

Dragi bralci, preljube bralke,

predlagam, da današnji dan začnemo nekoliko drugače. Objavljam kratko, a zanimivo predavanje dr. Freda Travisa na temo plastičnosti možganov in meditacije, v katerem na podlagi EEG meritev izkušenega meditanta (meditira od svojega 5. leta starosti) pokaže, na kak način redno izvajanje (transcendentalne) meditacije spremeni delovanje naših možganov in našega duha. Da bi lažje sledili predavanju, sem vam pripravil tudi izpis nekaterih poglavitnih misli:

dvosmerna povezava med možgani in duhom: kakovost delovanja našega duha je odvisna od kakovosti delovanja možganov (če želimo imeti ustvarjalnega, umirjenega duha, moramo imeti ustvarjalne, umirjene možgane); hkrati pa velja tudi obratno – vsaka izkušnja, ki jo doživimo, spremeni naše možgane;
možgani so zelo dinamični in plastični – dr. Travis uporabi zanje prispodobo reke: nenehno spreminjanje (Heraklit, budizem: vse teče, vse se spreminja) – 70% vseh sinaptičnih povezav (povezav med posameznimi živčnimi celicami) se spremeni vsak dan;
s ponavljanjem določenih izkušenj/doživljajev se krepijo in učvrščujejo specifični krogotoki v možganih (=predeli, povezani s procesiranjem te izkušnje/doživljaja) – na naše možgane vplivajo vse izkušnje (ne samo kognitivne – npr. učenje -, ampak tudi čustvene itd.);
– na delovanje možganov vplivata tudi stres in utrujenost: možgani preklopijo v primitivnejši način delovanja (“down-shifting”), tj. delujejo bolj reaktivno (reakcija-posledica); iz procesiranja je izključen frontalni (čelni) predel možganov (=”izvršni direktor” oz. “CEO” v možganih), kjer so locirani “višji predeli” (predeli, povezani z zavestnim odločanjem itd.);
dolgoročni vpliv stresa in utrujenosti: čelni predel oz. CEO je izpuščen v mehanizmih procesiranja informacij;
meditacija (v tem konkretnem primeru je uporabljena metoda t.i. “transcendentalne meditacije”): krepi sinaptične vezi v čelnem/CEO predelu; poleg tega pri meditaciji pride do večje ubranosti v delovanju sprednjih in zadnjih možganskih predelov ;
–  EEG dolgoletnega meditanta: merjenje možganske dejavnosti med normalno budnostjo z odprtimi očmi, zaprtimi očmi in meditacijo; meditacija (kratkoročno in dolgoročno) poveča prisotnost alfa valov v čelnem predelu (alfa valovi odražajo stanje umirjene budnosti oz. pozornosti) + izboljša ubranost delovanja med sprednjimi in zadnjimi predeli v možganih (bolj “celostno” delovanje možganov); čeprav to ni omenjeno v videu, pa je ta integracija zelo pomembna, ker lahko v primeru prekomerne ali napačne (ne-alfa) dejavnosti čelnega predela, pride do tesnobe, nemira itd. (to je namreč tudi predel, kjer poteka “mentalno čvekanje”, analiziranje itd., kar lahko ohromi ubrano delovanje ipd.)

Pomenljive trditve, ki pa v bistvu ugotavljajo le to, o čemer so si duhovne tradicije vzhoda in zahoda edine že stoletja in stoletja – namreč, da je meditacija/kontemplacija eden najučinkovitejših pristopov do samospoznavanja, samoizražanja, notranje sreče in miru.  😉

Lep dan vam želim,

vaš S.

O budnosti

Posted: 23/09/2011 in Duhovnost, Misli

Zdani se le tisti dan, za katerega smo budni.

(Henry David Thoreau, Walden)

O osami

Posted: 12/09/2011 in Duhovnost, Misli
Oznake: , ,

Osama rodi ali dvijo zver ali boga.

(Francis Bacon)

[Carlos Castenada je v enem svojih redkih intervjujev povedal,] da je svojega učitelja vprašal, kateri so kriteriji, ali je nekdo zares umrl [za svoj mali jaz]. In učitelj mu odgovori, da je to takrat, ko ti postane vseeno, ali imaš družbo ali pa si sam. To je kriterij, če si umrl ali ne. Veliki Ryoken-san je napisal tole definicijo:
Ni, da si ne želim biti z ljudmi,
a živeti sam je zame primernejša Pot.
Budizem kot tudi krščanstvo to poznata in imata izdelane metode, kako to doseči, čeprav ne vem, ali sta dandanes omenjeni religiji v tem uspešni. Kot sklepam, je najkrajša pot začasna popolna osamitev v neki jami, celici, puščavi, gozdovih ali v nekaterih samostanih. Biti toliko časa sam ali s skupino sebi enakih, da se soočiš s seboj in nekaj v tebi umre (umre tvoja slika o samem sebi, ker je nihče več ne podpira). Ali pa po sto-, tisoč- ali desettisočdnevni neprekinjeni naporni vadbi. Ali pa je pot v prenehanju iskanja stranskih izhodov v trenutku hudih kriz in prepuščanju vseh težav Višjemu v svojemu srcu. Takrat te Višje začne nagovarjati, klicati s svojim Imenom. Kakorkoli. A dokler ne zmoremo zapustiti samostana, skupine ali Učitelja, prav gotovo še nismo umrli. Resnični samostan moramo imeti v svojem srcu. Če ga nimamo, nam tudi kamniti samostan ne more pomagati.

(Jernej Mehle, Pot k Zenu)

Največji pogum je verjeti v to, da je človek več kot samo človek.

(Mika Waltari)