Dragi bralci, preljube bralke,
ker je M. pred kratkim praznovala rojstni dan (ne vem, kako ženskam uspeva, da kljub minevajočim letom ostajajo vedno enako stare ;)), je Sebahudin dobil novo priložnost – njemu, M. in vam v neizmerno veselje -, da se preizkusi v svojih kuharskih sposobnostih. Spremljati nekoga pri peki/kuhi zagotovljena zabava: če mu uspe, se lahko navdušujete nad končno mojstrovino in (nemara) dobite navdih za okusen obrok, če pa ne, se lahko hehljate ob nastali spakedravščini. Morda so zato moji prispevki o kuharskih specialitetah tako zelo priljubljeni. Ali to ali pa (skrivoma) upate, da [*samovšečnost par excellence ON*] boste spotoma naleteli na kako Sebahudinovo beach-muscles fotko [*samovšečnost par excellence OFF*]. Ain’t gonna happen. To se zgodi le takrat, če me podkupite s torto. Hudo dobro torto. Pika, amen, stop. 😉
Kakorkoli že, tokrat je bila na sporedu (ajdi, recimo) zdrava različica pizze (na pirini osnovi). Za izhodiščni recept sem vzel recept svoje nekdanje prijateljice (kliknite na povezavo za seznam (bazičnih) sestavin, opis priprave in krulež spodbujajoče fotografije), ki sem ga staknil na Maxximum portalu, pri čemer pa sem količine in sestavine – kakopak – prilagodil svojim potrebam in željam. Hiter po-slik kuho-materiala:
Priprava testa:
400 g pirine moke (I know, crazy right?)
3 dcl mlačne vode
1 vrečka vinskega kamna (sredstvo za vzhajanje testa – alternativa kvasu)
3 žlice olivnega olja
1 žlička soli
1/2 žličke rjavega sladkorja
Sol, sladkor in vinski kamen sem vstavil v mlačno vodo ter slednjo med gnetenjem dolival k testu, oblitem z olivnim oljem. (Em, morda bi veljalo omeniti, da ni slabo, če si pred tem umijete roke ;)). Nato sem testo res dobro pregnetel (to formulacijo najdete v vsakem receptu :)), da postane gladko in se več po pijavavsko ne lepi na prste in dlani, ga pokril s krpo in šel za pol ure delat vaje z lastno telesno težo (yay!). 😉 Po preteku 30 minut prišel veselo nazaj in – voila! – testo se je dvignilo približno toliko kot impotentnežev tič, torej nič. Čeprav naj bi vsebina 1 vrečke vinskega kamna zadostovala za pol kile moke, očitno to za trdoživo (ali preprosto leno) pirino moko ne velja. Tako so se moje prvotne ideje, da bo pripravljena količina moke zadostovala za 2 pladnja pizze, prav nemarno razblinile, družno s sanjarijami o mehkem in prhkem testu. Ain’t gonna happen (Kokov bi verjetno pristavil: “That’s what she said…“). In ker nima smisla tarnati za iluzijami, sem pač po stoično stisnil zobe, v pekač položil pekaški papir, ga čisto nalahno namazal z olivnim oljem in nanj (ročno) razvaljal dobljeno (impotentno) testo (jbt ga, ni valjarja pri hiši – pri nas ženske tepemo ročno ;)). Rezultat?
Priprava pizze:
Ker sem se odločil pripraviti trodelno pizzo, je bil nadaljnji postopek sledeč: testo sem premazal s koščki paradižnika (jup, moral bi biti pelati, a sem v naglici pri najboljšem sosedu pograbil napačno konzervo – če sem vam to slučajno zgodi, ne obupujte, saj na koncu tako rekoč ni razlike), pridal nekaj majarona in malo popra ter pizzo-v-nastajnju obložil z rezinami piščančjih prsi (salama) in sirom. Nato sem na eno tretjino pizze dodal še malo piščančjih prsi in (kasneje – proti koncu peke) 2 jajci, drugo tretjino sem ozaljšal s tuno, čebulo, poprom in nekaj dodatnega sira, tretjo pa s čebulo, koruzo, rdečim fižolom in nekoliko več popra (črnega in kajenskega – hej, eksperimentiral sem!). Nato sem celo reč potresel še z origanom in dal v pečico na cca 200 stopinj, kjer se je pekla kakšnih 20 minut. In še končna packarija:
V bistvu to, kar vidite na sliki, še ni čisto končna različica stvaritve, saj sem po temeljiti proučitvi produkta spoznal, da bi bilo fino, če jo vtaknem v pečico še za nadaljnjih 5 minut. Kar sem tudi storil. S stilom. (That’s what she said – STFU, bemu! :)) Tisti, ki ste se dejansko prebili skozi celotno besedilo, veste, da je bila pizza prava mala (a zato okusna! :)) kalorična bombica – nič ne de, v teh zimskih časih kalorifični suficit pride zelo prav za ogrevalne namene. 😉
Celoten proces je bila zelo zanimiva izkušnja; kljub precejšnjim nevšečnostim (za vstajo nezainteresirano pirino testo, manko valjarja, paradižnikovi koščki) je bil končni rezultat presenetljivo okusen (nasvet: pustite, da se pizza nekoliko shladi, saj takrat postane še boljša). To trditev bi potrdila tudi slika zadovoljno-hrčkaste M., a sva bila preveč okupirana s prehranjevanjem, da bi sploh pomislila na fotografiranje. Nekako takole:
Konec koncev smo praznovali rojstni dan, ne pa pozirali za Sebahudinov blog. Celebration time! 😉
Če imate morda kake nasvete, namige ali predloge za pripravo pizze, se vsekakor priporočam. Če pa komu moje kuhinjske vragolije pridejo prav, še toliko bolje! 😉
Vse dobro in lepo,
tebi M. pa še enkrat vse najboljše in najslajše, party girl! 😉
Vaš S.