Posts Tagged ‘svoboda’

Nič ni tako dragoceno
kot tisti del tebe, ki je v drugih,
in tisti del drugih, ki je v tebi.
Tam zgoraj,
visoko gori,
je vse eno.
(Pierre Teilhard de Chardin)

Medsebojna povezanost je osnovno načelo narave. Nič ni ločeno. Vsak dogodek se povezuje z drugimi. Stvari se na različnih ravneh neprestano odvijajo. Na nas je, da najbolje kot moremo zaznamo tkanje in se naučino slediti svojim nitim skozi tkanino življenja s pristnostjo in odločnostjo.
(…)
Torej lahko vidimo jalovost in nevarnost v tem, da dopustimo našemu življenju, da neke okoliščine ali stvari jemlje kot popolnoma samostojne enote, ne da bi bili pozorni na to, kako se prepletajo in pretakajo. Vse je povezano z vsem in hkrati vse vsebuje vse in je v vsem vsebovano. Še več, vse teče. Zvezde se rojevajo, razvijajo in umrejo. Tudi planeti imajo svoj ritem nastajanja in umiranja. Novi avtomobili so na poti na smetišče, še preden zapustijo tovarno. Zaradi tega zavedanja lahko začnemo bolj spoštovati začasnost in lažje dojamemo, da stvari, okoliščin in odnosov ne gre jemati za tako samoumevne. Morda bomo bolj cenili življenje, ljudi, hrano, mnenja, trenutke, če bomo zaradi pozornega motrenja razumeli, da nas vse, s čimer smo v stiku, v vsakem trenutku povezuje s celim svetom, ter da so stvari, ljudje in celo kraji in okoliščine tukaj le začasno. Zaradi tega je sedaj veliko bolj zanimiv. Dejansko je sedaj zaradi tega vse. 

(Jon Kabat-Zinn, Kamorkoli greš, si že tam)

Tozan, slavni zenovski mojster, je rekel: “Modra gora je oče belega oblaka. Beli oblak je sin modre gore. Ves dan pogojujeta drug drugega, ne da bi bila odvisna drug od drugega. Beli oblak je vedno beli oblak. Modra gora je vedno modra gora.” To je čista, jasna razlaga življenja. Veliko stvari je, kot sta modra gora in beli oblak: moški in ženska, učitelj in učenec. Pogojujejo drug drugega. Toda beli oblak ne sme dopustiti, da ga modra gora spravi v nemir. Sta povsem neodvisna, čeprav se medsebojno pogojujeta. To je način, kako živimo in prakticiramo zazen.
(…)
Vi ste neodvisni in jaz sem neodvisen, vsak eksistira v različnem trenutku. Toda to ne pomeni, da smo povsem različna bitja. Pravzaprav smo ena in ista bit. Vsi smo isti in vendar različni.
(…)
Imamo veliko čustvenih problemov, toda to niso nikakršni dejanski problemi. So nekaj ustvarjenega. To so problemi, ki jih izpostavijo naše na nas osredotočene predstave in pogledi. Ker nekaj izpostavimo, nastanejo problemi. Toda v resnici ni možno, da bi izpostavili nekaj posamičnega. Sreča je bolečina – bolečina je sreča. V težavah je sreča, v sreči so težave. Tudi če so načini občutij različni, v resnici niso različni, temveč so v bistvu isti. To je resnično razumevanje, ki nam ga je posredoval Buda. 

(Shunryu Suzuki, Duh zena, duh začetništva)

V: Vse je povezano, a?
m: Če pa je res – VSE je povezano…
🙂

Oh, storyteller tell us a story,
Make it a tale –

Tell me about the people of old…

“Ne verjemite stvarem, ki ste jih slišali od drugih ali pa ste o njih samo razmišljali, ne verjemite nobenemu izročilu, nobenemu spisu, nobenemu pravilu, nobenemu logičnemu zaključku, ne verjemite praznim govoricam, ne verjemite človeku, ki se vam zdi moder, ali pa zato, ker je vaš učitelj. Ko pa z izkušnjo spoznate stvari, ki so dobre in brez napak, stvari, ki jih hvalijo modri, stvari, ki prinašajo srečo in mir, jih sprejmite in živite v skladu z njimi.”

(Budove besede v Kalama sutti)

Učenci,

bodite sami sebi luč

in sami svoje zatočišče,

ne iščite luči drugod,

ne drugega si zatočišča –

resnica naj bo vaša luč,

resnica naj bo vaše zatočišče.

(Buda)


Kaj je sreča? Zame je sreča jasna stvar že od mladosti. Sreča je vedeti, kaj hočeš. Vse drugo so le majhne srečice, trajne kot pomladne snežinke. Ko pa veš, kaj ti je storiti, je to kot visoko hribovje, obsijano s soncem. V zenu je stvar še preprostejša: vedeti, kaj ti je storiti trenutek za trenutkom. Vstati, se umiti, jesti, delati, sedeti, večerjati, spati. To je sreča.

Kaj je svoboda? To je sprejeti stvari takšne, kot so. Sprejeti zapor, biti zaprt v celici in to tudi sprejeti. To je svoboda.

(…)

Japonci imajo izraz: anshin ritsumei. Anšin pomeni globok notranji mir, ritsumei pa sprejetje svoje situacije. Anšin ritsumei je torej stanje popolnega notranjega miru, ko sprejmemo in sledimo svoje resnično življenjsko poslanstvo. Takrat nas nobena stvar več ne more vznemiriti.

(Jernej Mehle, Pot k zenu)

Svoboda je edini cilj, za katerega si je v življenju vredno prizadevati. Dosežemo jo tako, da se ne obremenjujemo s tistim, kar ni v naši moči.

(…)

Okoliščine se ne porajajo zato, da bi izpolnile naša pričakovanja. Dogodki se vrstijo, kot se. Ljudje ravnajo, kot ravnajo. Sprejmite, kar v resnici dobite. – Stvari so preprosto to, kar so. Drugi ljudje razmišljajo, kar hočejo: to ni vaša stvar. Ne sramotimo, ne krivimo.

(…)

Vaša sreča je odvisna od treh stvari v vaši moči: volje, predstave o dogodkih, v katere ste vpleteni, in tega, kako svoje zamisli uporabite. Pristna sreča je vselej neodvisna od zunanjih okoliščin. Svojo srečo lahko najdete le v sebi.

(Epiktet, Umetnost življenja)

Čim več stvarem se odpovemo, več dobimo v zameno. Samodisciplina je osvobajanje samega sebe. Bolečina odrekanja je bolečina smrti, toda smrt starega je rojstvo novega. Bolečina smrti je bol rojevanja, in bol rojevanja je bolečina smrti.

(…)

V odrekanju samemu sebi lahko ljudje najdejo najbolj zaneseno, trajno in nenehno življenjsko radost. In smrt je tista, ki daje življenju ves njegov smisel.

(…)

Polno življenje bo polno bolečine. A edina druga možnost je ne živeti polno ali sploh ne živeti. Bistvo življenja je spreminjanje, menjavanje rasti in razpadanja. Če si izberete življenje in rast, ste izbrali spreminjanje in pričakovanje smrti. Če lahko živimo s spoznanjem, da je smrt naš stalni spremljevalec, ki potuje z nami na našem “levem ramenu”, potem postane smrt – z besedami Don Juana – naš “zaveznik”, ki se ga sicer bojimo, a je hkrati tudi stalen izvor dobrih nasvetov. – Edina prava radost v življenju je namreč uživanje v negotovosti življenja.

(Scott Peck, The Road Less Traveled)