Posts Tagged ‘pozornost’

Dragi bralci, preljube bralke,

kot ste verjetno opazili, so se te dni po Sebahudinovi spletni kamri klatili predvsem duhovi, škrati in vsa druga bajeslovna bitja, ki se prikradejo na plano, ko se človeški svet pogrezne v molk. Prejšnji teden je bil pri meni zelo pester – predpraznična delovna norija (zaključki projektov pred božičem in novim letom), v katero je posegla še precej nenadna smrt dedka, ki smo ga pokopali minulo (božično) soboto. In čeprav naj bi se po prvotnih načrtih oglasil še na božič (ali celo božični večer) in vam vsem zaželel lepe praznike, sem se na koncu raje odločil, da si bom vzel nekaj (kreativnega? no, recimo… :)) oddiha od kibernetičnih pisarij in se posvetil drugim vsebinam v življenju. Če tega ne  bi storil, bi pisaril na silo, česar pa si resnično ne želim: toliko je stvari, ki jim je človek zavezan (in prosim lepo, to ni tarnanje – obveze, ki sem jim predaš hoté in s celim srcem, so nekaj nad-čudovitega), in nočem, da bi urejanje vsebin v b(r)logu postala ena izmed njih (predvsem zato, ker mislim, da z drugimi lahko koreniteje vplivam na svet in sočloveka). Seveda obstaja enormna razlika med discipliniranim pisanjem in obvezo, a to je že tema za kak drugi prispevek… 😉

Kljub dolgotrajnemu molku pa tudi pričujoč sestavek (bržčas na razočaranje mnogih) ne bo povezan s športom in/ali prehrano. Namesto tega bi se raje pritaknil zaobljube, ki je v tem času leta vsesplošno razprostranjena: v mislih imam seveda novoletne resolucije, torej večje ali manjše zaobljube, ki si jih zadamo za prihajajoče leto. Pri tem se ne bom toliko ukvarjal z vsebino teh zaobljub, temveč bolj z njihovo obliko (formo): od vprašanja, ali si je glede na nepredvidljivo naravo življenja sploh smiselno postavljati (kakršnokoli) cilje, do razmisleka, kako (če sploh) se je teh prizadevanj najbolje lotiti.

Čeprav so novoletne resolucije kot vsaka druga navada velikokrat zvedene le na nek polšaljivi ritual, torej na nekaj, česar ne mislimo resno, pa bi rad v svojem sestavku ta vzorčni primer uporabil za splošni premislek, tj. ga razširil na razmislek o postavljanju ciljev kot takih (nekaj nesmrtnih Epiktetovih misli in napotkov o nekoliko podobni temiodločanju – lahko najdete tukaj). Torej – ali in v kolikšni meri si je sploh smotrno postavljati kakršnekoli cilje? Optimist bo na to vprašanje pritrdil z radikalnim (a naivnim) “da”-jem, pesimist pak (po pričakovanju) z odločnim (a kratkovidnim) “ne”-jem; prvi bo trdil, da je življenje brez ciljev nesmiselno, drugi pa bo ugovarjal, da v naših življenjih mrgoli dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega vpliva, zato je vsakršno postavljanje ciljev podobno grajenju graščine na pesku – en piš in vse skupaj se bo razblinilo v nič. Poskušajmo obe stališči vzeti resno in si ogledati, ali obstaja kak način, da sprejmemo pesimistova opozorila o nepredvidljivosti našega vsakdana, hkrati pa upoštevamo optimistovo izhodiščno točko, da so cilji nepogrešljiv ali vsaj pomemben del življenja, če naj to velja za smiselno.

Izkušnja me uči, da je pri postavljanju in zasledovanju ciljev (kot rečeno, puščam konkretno vsebino teh ciljev ob strani) pomembno upoštevati (vsaj) dve ključni točki:

  • pomembno je, da veste, kam greste, a ste odprti glede tega, katera pot vas bo pripeljala tja; z drugimi besedami, čeprav veste, kaj je vaš cilj, pa ne bodite preveč trdno vezani na pot, po kateri se mu približujete – povsem možno je, da boste morali s svoje poti večkrat zaviti ali jo v celoti opustiti in se podati po kaki drugi;
  • vselej bodite pripravljeni na to, da ima življenje za vas morda kake druge načrte; čeprav imate določene (jasne? meglene?) predstave o tem, kaj bi radi postali, kdo bi radi bili in kaj bi radi dosegli, vselej pustite odprto možnost, da bo Življenje (Usoda? Bog?) določilo drugače.

Če obe točki nekoliko strnemo: cilji naj so vam kot nekakšni daljni vodniki – nekaj, kar usmerja vaš korak, a ga ne določa in ga ne izčrpa. Sprijaznite se z možnostjo, da tega cilja morda ne boste nikoli dosegli (a boste morda zato dosegli kakega drugega) ali da ga boste dosegli po povsem drugi (nepričakovani) poti. Pomembno pri tem je vedeti, da vas cilji ne določajo: ne poistovetite se z nečim, za čemer hodite – človek, ki preživi življenje tako, da lovi horizont, bo okusil bore malo sreče: vse, kar (on) je, je stavil na nekaj, česar ni – ne pozabite namreč, da so cilji stvar prihodnosti, torej (primarno) fikcije. Seveda lahko postanejo realnost in prav je, da se za dosego tega, kar želite, maksimalno potrudite, a nikoli ne dovolite, da je to vse, kar vas opredeljuje. Če vas ne veseli potovanje do cilja – če ne veste uživati ob pogledu na čudovito pokrajino, ki vas spremlja na poti -, je vprašljivo, ali bo vas osrečilo tudi to, za čemer se pehate. Lov za cilji ne sme postati nadomestilo za odkrivanje svojega pravega jaza: vse to je le igra (in lahko zelo prijetna igra), za katero se je – kot za vsako dobro igro – treba maksimalno potruditi, a vendar zgolj in samo igra!

Moj nasvet je torej, da se v vsem, s čimer se ukvarjate, maksimalno potrudite, vendar ne pustite, da vas vaši cilji posrkajo vase (da se razgubite v njih). Če to povemo nekoliko zenovsko: do potankosti sledite formi, a se ne vežite nanjo – stvari so lahko tudi drugačne (in takšne tudi bodo), zato se ne vežite na iluzije in konstrukte. Naj vas vodijo in usmerjajo, vendar pri tem ne pozabite, da je tisto, kar je najpomembnejše, vselej to, kar počnete v tem trenutku: to je vir življenja, miru in sreče.

Na tej točki se bom ustavil – ob čemer se bo verjetno marsikomu utrnil iskren za-vzdih zadovoljstva 🙂 – in vam zaželel nekaj kratkih, a odkritosrčnih misli za novo leto: želim vam predvsem to, da bi našli pot do sebe, da bi našli mir in srečo v sebi in to delili s soljudmi in svetom nasploh. Takšno prizadevanje zahteva v prvi meri predvsem iskrenost – iskrenost do samega sebe in na tej osnovi tudi iskrenost do vseh ostalih. Kdor bi rad bil iskren do sebe, pa se mora biti zmožen opazovati in odkrivati tiste drobne trenutke – trenutke, ki marsikomu nehote in nevede spolzijo mimo duševnih prstov -, ko si mečemo pesek v oči. To pa zahteva po eni strani disciplino – disciplino, da se priučimo pozornosti (koncentracije) in vztrajnosti za samospoznavanje – po drugi strani pa ljubezen/sočutje – najprej ljubezen do samega sebe (da se sploh želimo videti takšni, kot smo) in nato do vsega drugega (soljudi in sveta).

Zato, dragi bralci, preljube bralke, vam v letu 2012 želim zvrhan koš:

  • (samo)discipline in pozornosti;
  • ljubezni in sočutja;
  • iskrenosti;
  • miru in sreče.

Čisto preprosto (in znano že iz pradavnine): počnite to, kar bi radi, da drugi počnejo vam, in ne počnite tega, kar ne bi radi, da bi drugi počeli vam. Še preprosteje: radi se imejte (v obeh pomenih: sami sebe  in druge soljudi – ne pozabite (nikoli!), kako dragoceni so!).

Iz vsega srca vam želim vse dobro in lepo,

Vaš Sebahudin

Advertisements

Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

  • iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
  • srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
  • sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
  • katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
  • pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
  • zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
  • kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
  • osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
  • pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
  • vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
  • za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
  • in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
  • v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
  • z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
  • navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
  • zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.