Posts Tagged ‘samospoznavanje’

Predragemu bralcu in preljubi bralki je bržda vse predobro znano, da je Obrazoknjiga (=Facebook) postala kibernetična platforma, kjer lahko ljudje zelo pripravno izmenjujejo svoje misli (pa tudi kaj drugega, denimo kibernetično semensko tekočino ;). Ta vidik omenjene aplikacije se mi zdi eden najmanj problematičnih – pravzaprav menim, da je to eden od elegantnejših načinov samoizražanja (v kolikor je to iskreno) in spodbujanja ljudi k razmisleku ter poglabljanju njihovega vsakdana. In tako je naneslo, da sem pred kratkim pri enem od svojih znancev naletel na sledečo misel, ki je predramila moje zanimanje in katere refleksija bo osrednja tema tega kratkega prispevka:

Zmagovalna miselnost pomeni, da ne razmišljaš, zakaj se je ti je nekaj zgodilo, temveč poiščeš odgovore, kako boš zadevo spravil v čim prejšnjo akcijo in temu posledično poiskal rešitev!

Na to sem že na Obrazoknjigi pripisal:

Tako da se lahko čez pol leta znajdeš v podobni situaciji in z istim sranjem na glavi. Zmagovalna miselnost na kratke proge.

Treba je namreč vedeti nekaj: v življenju ne moremo ničemur uiti. Tudi če se neki težavi ognemo (pred njo pobegnemo), bo nam jo življenje slej ko prej znova serviralo (četudi morda v nekoliko drugačni preobleki). Da pa bi se zares osvobodili začaranega kroga, je treba ravno zavihati rokave in podrezati po blatu, ki leži tam globoko spodaj. To nikakor ne pomeni, da se izgubljamo v neki neproduktivni analizi (čeprav je tudi to na začetku do neke mere – kot pri usvajanju vsake veščine – neizbežno; tako kot denimo ne moreš v prvem poskusu izvesti brezhiben poteg, ne boš tudi čez noč postal mojster produktivne analize), temveč da dejansko skušamo priti do bistva težav – zakaj je do nečesa prišlo – in potem prerezati skoznje! Kot sem pisal že v svojih prejšnjih prispevkih: pomembno je stopiti (brezšivno povezati) refleksijo/analizo in aktivnost/delovanje – to pa zahteva trdo delo in neustrašnost. Ker se nam v sodobnem času vsem rado hiti, so nam seveda veliko bližje instant rešitve (“ne filozofiraj/bluzi, ampak XY”), tako kot so nam blizu instant hrana, instant shujševalne diete in instant načini obogatitve. Zato je dandanes tako popularen moto: pokrpaj simptome in veselo naprej (glavno, da si “produktiven”! – produktiven glede na kaj?!) A kam točno, dragi popotnik, kam točno? Samemu sebi ne uideš – in nobeno instant psihologiziranje “pozitivne moči mišljenja” ne more nadomestiti kakovostne in polnokrvne samo-analize (pri tem še enkrat preberite, kaj pod tem pojmujem!).

Če kaj, potem zmagovalna miselnost ne pomeni tega, kar je predlagal moj znanec, temveč ravno to, da se ogiblješ vsem tovrstnim poenostavitvam v življenju: da se oveš, da je življenje fakin’ kompleksno in skušaš to kompleksnost tudi živeti,  a – paradoksalno – na preprost način. Pri tem, seveda, pride prav (na – in tega ne morem dovolj poudariti – vsesplošnem ozadju univerzalnega sočutja!) tudi dobršna mera tega, o čemer na šaljiv način govori la joie v pripetem prispevku – nenavezanost in zmožnost sprejemanja stvari takšnih, kot so. Ampak za to je potrebno trdo delo (analiza, da ugotoviš, kje so ovire na poti do teh ciljev; dejavnost, da lahko izvedeš primerne korake v določeni stvari) in – pogum!

To je lepo ubesedil Okura Kinachiro:

Na tem svetu,

kjer vsakdo primerja pamet in trud,

je najpomembnejša stvar –

pogum!

Advertisements