Dragi bralci, preljube bralke,

na tem našem svetu mrgoli zanimivih, globokih in navdihujočih ljudi, in veseli smo lahko, da živimo v času, ko nas od njihovih pronicljivih idejnih zakladov ločen le klik na miško. Eno od odmevnejših medmrežnih središč, kjer se lahko srečujete s temi prodornimi umi, je neprofitna spletna stran TED, posvečena “idejam, ki se jih splača širiti”:

We believe passionately in the power of ideas to change attitudes, lives and ultimately, the world. So we’re building here a clearinghouse that offers free knowledge and inspiration from the world’s most inspired thinkers, and also a community of curious souls to engage with ideas and each other.     

V kategorijo zanimivih in navdušujočih umov nedvomno sodi tudi Mattheu Ricard, budistični menih, filozof in fotograf. Ricard se je po dokončanem doktoratu iz molekularne genetike na presetižnem francoskem Institutu Pasteur odrekel svoji obetavni znanstveni karieri in se posvetil proučevanju ter prakticiranju tibetanskega budizma. Zadnjih 40 let je živel v Indiji, Nepalu in Butanu, kjer je pod okriljem številnih budističnih učiteljev poglabljal svojo duhovno prakso, hkrati pa se je udejstvoval na številnih drugih področjih (prizadevanje za krepitev dialoga med budizmom in znanostjo, spodbujanje znanstvenih raziskav meditacije, različni humanitarni projekti itd.):

The dialogue with his father, Jean-Francois Revel, The Monk and the Philosopher, was a best seller in Europe and was translated into 21 languages, and The Quantum and the Lotus (coauthored with Trinh Xuan Thuan) reflects his long-standing interest in science and Buddhism. His 2003 book Plaidoyer pour le bonheur (published in English in 2006 as Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill) explores the meaning and fulfillment of happiness and was a major best-seller in France.

He has been dubbed the “happiest person in the world” by popular media. Matthieu Ricard was a volunteer subject in a study performed at the University of Wisconsin–Madison’s on happiness, scoring significantly beyond the average obtained after testing hundreds of other volunteers. He co-authored a study on the brains of long-term meditators, including himself, who had undergone a minimum of three years retreat.

A board member of the Mind and Life Institute, which is devoted to meetings and collaborative research between scientists and Buddhist scholars and meditators, his contributions have appeared in Destructive Emotions (edited by Daniel Goleman) and other books of essays. He is engaged in research on the effect of mind training on the brain, at Madison-Wisconsin, Princeton and Berkeley.

He received the French National Order of Merit for his humanitarian work in the East. For the last few years, Dr. Ricard has dedicated his effort and the royalties of his books to various charitable projects in Asia, that include building and maintaining clinics, schools and orphanages in the region. Since 1989, he has acted as the French interpreter for the Dalai Lama.

Prilagam video njegovega predavanja s TED-a, imenovanega Habbits of happiness, v katerem govori o tem, kaj je sreča, kako jo doseči ipd.

 

Povzetek predavanja:

  • iskanje sreče = temeljno človekovo prizadevanje/težnja; hkrati pa je sreča zelo nejasen pojem (mrgoli različnih definicij); takšna nejasnost ne bi bila problematična, če ni bi šlo za pojem, ki igra osrednjo vlogo v človekovem življenju; zelo pomembno je vedeti, kaj sreča je in kaj ni, kajti napačna razumevanja sreče vodijo v trpljenje;
  • srečo pogosto zamenjujemo z ugodjem: vendar pa ugodje ni isto kot sreča, saj je odvisno od časa, prostora in predmeta, na katerega se nanaša (primer čokoladne torte: v prvi rezini uživamo, v drugi že znatno manj, tretja se nam že upira);
  • sreča oz. dobrobit po budističnem razumevanju ni le ugodje, ampak trajno stanje oz. globok občutek miru in zadovoljstva: je stanje, ki prežema vsa ostala čustvena stanja (vse radosti in tegobe, s katerimi se srečujemo v življenju), stanje, ki se giblje na povsem drugi ravni kot čustva in občutki;
  • katera pot vodi do sreče? velikokrat srečo iščemo zunaj: prepričani smo, da če bomo dosegli neko popolno konfiguracijo zunanjih dejavnikov, bomo srečni; ampak naš nadzor nad zunanjimi stvarmi je omejen, začasen in navidezen: stvari se nenehno spreminjajo in prevračajo, zato je vsakršen občutek nadzora v svojem bistvu iluzoren;
  • pomembno je, da naredimo obrat navznoter, usmerimo pozornost v svojo notranjost: konec koncev je um (duh) tisti, ki prevaja zunanje pogoje (okoliščine) v srečo in/ali trpljenje (poznamo ljudi, ki živijo v “malih nebesih na zemlji” (=imajo na razpolago obilje materialnih dobrin), a v sebi trpijo; poznamo pa tudi ljudi, katerih bivanjski pogoji so mizerni, a so srečni in mirni);
  • zunanji pogoji niso nepomembni (dobro je imeti dostop do kakovostnega zdravstva, izobrazbe ipd.), vendar niso dovolj;
  • kako lahko gojimo notranje pogoje za srečo? naše izkustvo nas uči, da nekatera duševna stanja pripomorejo k razvoju in ohranjanju sreče (sočutje, dobrotljivost, umirjenost ipd.), spet druga pa ga ovirajo (jeza, ljubosumje, sovraštvo itd.); če želimo biti srečni, je pomembno gojiti duševna stanja, ki spodbujajo srečo, in preprečevati tista, ki jo ovirajo; to pa zahteva urjenje uma (duha);
  • osnova za tako urjenje: za vsakim duševnim dogajanjem (misli, čustvi itd.) leži zavest;  zavest je kot nekakšno zrcalo, ki odseva različna dogajanja (pozitivna/negativna čustva ipd.), a se obenem pri tem ne spreminja (ta dogajanja ga “ne umažejo”);
  • pomembno dejstvo o duševnih pojavih: dva nasprotujoča duševna dejavnika se ne moreta zgoditi hkrati (ne moreš hkrati ljubiti in sovražiti; lahko se čustvi naglo izmenjujeta, a ne moreta potekati hkrati); to pomeni, da z gojenjem pozitivnih stanj (sočutja, odprtosti itd.) izrinjamo negativna stanja (ljubosumje, zaprtost ipd.) – vsako negativno stanje ima torej svoj naraven pozitiven protistrup;
  • vprašamo pa se lahko, ali obstaja kak splošni protistrup za vsa negativna stanja (tj. da ne bi bilo treba vsako negativno stanje spodbijati z nekim specifičnim pozitivnim stanjem): odgovor je pritrdilen – pri negativnih stanjih pride vedno do fiksiranosti pozornosti na nek predmet (npr. na predmet sovraštva, ljubosumja itd.) – cilj urjenja uma pa je to pozornost preusmeriti od objekta na negativno stanje samo (od npr. predmeta sovraštva na sovraštvo samo); s tem pristopom (odprtim, sprejemajočim motrenjem) začnejo takšna čustva izgubljati svojo moč in se sčasoma razblinijo v nič;
  • za to pa je seveda potreben čas: kakor smo potrebovali veliko časa, da smo usvojili negativna stanja, tako rabimo nemalo časa, da se jih znebimo;
  • in to (urjenje “odprte pozornosti”) je bistvo meditativnih praks kot temeljnih oblik urjenja uma (duha);
  • v zadnjih nekaj letih se je uveljavila ideja o plastičnosti možganov: če so prej strokovnjaki bili prepričani, da so možgani po določenem letu starosti v veliki meri nespremenljivi (zelo rigidni, statični), sedaj postaja vse bolj jasno, da gre dejansko za zelo plastičen in dinamičen organ, ki se nenehno spreminja;
  • z različnimi meditativnimi tehnikami, ki gojijo pozornost, odprtost in sočutje, lahko zato radikalno spremenimo možgane: raziskave na tibetanskih mojstrih meditacije (20.000 – 40.000 ur meditacije) – merili aktivacijo čelnega režnja v stanju “nepogojenega sočutja” (to je poseben “občutek” sočutja, ki nima nekega specifičnega predmeta): aktivacija levega prefrontalnega (čelnega) režnja, ki je povezan s srečo, zadovoljstvom, krepko presegla rezultate, dobljene pri običajnih meditirancih (neseznanjenih z meditacijo);
  • navedba še nekaterih drugih poskusov, ki kažejo, da meditacija trajno spremeni možgansko strukturo;
  • zaključek: ljudje posvečamo veliko časa dejavnostim, ki skrbijo za lep, zdrav zunanji izgled, zelo malo časa pa temu, kar je najpomembnejše, tj. skrbi za to, kako deluje naš um (duh), ki pravzaprav določa kakovost našega življenja; ta trend bi vsekakor veljalo spremeniti.

 (foto: Mattheu Ricard) 

Zanimivo, jasno in zelo povedno predavanje. Pomembno se je zavedati, da je možno pozornost, odprtost in sočutje sistematično in načrtno gojiti: ne gre torej le za neke sposobnosti, ki so nam bodisi bile položene v zibko ali ne, temveč prej za veščine, ki jih lahko in (po mojem mnenju) moramo vsakodnevno krepiti in razvijati. Ena najboljših metod za dosego takšnega cilja pa je uporaba meditativnih tehnik. Pri tem bi rad poudaril (čeprav upam, da mi bo več o tem uspelo napisati v enem ali več samostojnih prispevkov), da cilj meditacije ni doseganje nekakšnih zamaknjenj ali ekstaz, temveč krepitev večje pozornosti in povezanosti s samim sabo, svetom in soljudmi, kar posledično razvija in poglablja tudi oprtost, potrpežljivost in sočutje. Ljudje vse prehitro in preradi posegamo po granitnih kockah ter pozivamo na revolucijo, pri tem pa običajno (hote ali nehote) spregledamo revolucijo, ki je nujni predpogoj za vse ostale revolucije: revolucijo v našem duhu in srcu.

Vse dobro vam želim,

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

ko prekaljene stare mačke, ki se že vrsto let ukvarjajo s takšno in drugačno obliko premetavanja uteži, povprašajo, kaj bi spremenili na svoji vadbeni poti, če bi dobili možnost potovati nazaj v času in jo začeti od znova, je eden najpogostejših odgovorov, da bi več pozornosti posvetili vajam za mobilnost in prožnost. Mislim, da si lahko mirne duše priznamo, da tem vidikom v splošnem vsi (ja, tudi ti, Tovariš Grega) posvečamo premalo pozornosti. Seveda si vsake toliko povemo, da bomo pa sedaj res začeli delati na teh telesnih aspektih, vendar ta “sedaj” – kot zakleto – vselej ostaja zlepljen s horizontom (tistim onstran) in ga nikakor ne moremo dohiteti. Ker je ena od stvari, ki ljudi običajno odvrača od dela na mobilnosti in prožnosti, dolžina tovrstnih vaj (ljudje v splošnem niso veliki ljubitelji statičnih razteznih vaj ali kot pravi ena od šal na rovaš joge: I’ve tried yoga, but I find stress less boring), objavljam kratek, a izčrpen raztezni cikel za spodnji del, katerega avtor je “u nulo zrezani” timbawolf (ni slabo za 43-letnika, kaj? jup, dobro ste prebrali, fante oz. gospod so stari 43 let! ;)).

Cikel je resda zelo osnoven, vendar “pokrije” vse najpomembnejše predele: zadnjico, nožni biceps, iliopsoas, piriformis itd. Moj svet je, da “raztege” zadržite nekoliko dalj časa, kot je prikazano na videu (denimo, 20-30 sekund), kar pomeni, da bi moral celoten cikel trajati okoli 10 minut (če pred tem dodate še vaje za mobilnost celega telesa, pa okoli 15. min.). Če ga naredite 2x dnevno, ste zmagali; če le 1x dnevno (a vsak dan v tednu!), pa si zaslužite (vsaj!) naziv “uničevalca lulik”!:

Čestitke! 🙂 

Šalo na stran. Delajte raztezne vaje. Vsak dan. Brez ugovorov! 😉

Dragi bralci, preljube bralke,

po daljši odsotnosti je Sebahudina spet zaneslo v ta kotiček kibersvetovja (opa, opa – kaj pa je to? mar slišim vzhičene vzklike nebrzdane radosti in veselja v ozadju? ;)). Kot je bržčas vsem znano, se v naši kamri beseda nemalokrat pritakne počepa, včasih pa razprava ob Sebahudinovem kaminu postane tako razgreta, da se lotijo – opa! – celo vprašanj, povezanih s pravilno izvedbo te kraljevske vajejup, taki lumpo-feštarji se zbiramo v tem kotičku medmrežja ;). Tovrstne diskusije (sploh če so podkrepljene z obširnimi in izčrpnimi članki) so nedvomno zelo koristne, ampak včasih v svoji kompleksnosti prikrijejo tisto preprosto (jasno) bistvo, ki so ga želele prikazati. Tako je tudi pri počepu včasih dobro odmisliti tisoč in en napotek o tem, kako moramo paziti, da kolena ne gredo preveč naprej, in se osredotočiti, da pri spuščanju medenico zasukamo nekoliko anteriorno in pri tem odpiramo kolke itd., ter se moramo preprosto vrniti k osnovam – k rosnim otroškim letom, ko o takšnih stvareh ne razmišljamo, temveč jih preprosto naredimo. V ta namen si oglejmo sliko, na katero sem naletel na spletni strani AllThingsGym in ki prikazuje čepečega enoletnega dečka, zatopljenega v igro:

Kaj vidimo na sliki? Vse prvine dobrega počepa:

  • glava je v nevtralni poziciji;
  • vzravnan trup;
  • stabilen in čvrst križ;
  • kolena nad stopali (a ne preko njih);
  • stopala v širini ramen;
  • teža na petah;
  • rit pod kotom devetdeset stopinj.

Kako že piše v Matejevem evangeliju?

Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«

in pa

…toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.«

Ne vem sicer, kako je z otroki in nebeškim kraljestvom, jasno pa je, čigavo je kraljestvo počepov – in tisti, ki želite usvojiti pravilno tehniko počepa, a se ne spreobrnete in v tem oziru ne postanete kakor otroci, ne boste nikoli prišli v to kraljestvo. Tako je. Plain and simple. 😉

Toliko o tem, da je počep zelo nenaravna in nevarna vaja (sam po sebi gotovo ni; lahko pa postane, kadar pride do telesnih modifikacij, povezanih z življenjskim slogom ipd.). In kot redni spremljevalci tega b(r)loga gotovo veste, se noben prispevek o počepih ne more končati brez vsaj ene motivacijske sličice s prikazom jedrega in stasitega ženskega zadnjičevja:

And the random old guy says: “Daaaamn…gnyfghnnnnh…ghhfghhhh…” 🙂

I hear ya, random old guy, I hear ya! Slika enoletnega dojenčka v istem prispevku kot slika mičnega zadnjičevja? Pripraven za zapahe, majkemi! 😀

Lepo nedeljo vam želim,

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

včeraj (27.11) se je v prostorih Kluba dvigovanja uteži Olimpija odvila 2. pokalna tekma v dviganju uteži med KDU Olimpija in TAK Domžale, ki se jih zavoljo drugih opravkov nisem utegnil osebno udeležiti (več o tem, kako je, če pride do trka s časom, si lahko preberete tukaj ;)), zato vas napotujem – zlasti če imate radi olimpijske dvige, takšno in drugačno poskakovanje, žgance, arašidovo maslo in matematiko 🙂 – na sosedovo parcelo Fizikalije, od koder povzemam tudi objavljene rezultate in video:

Zmagala je 1. ekipa TAK Domžale, 2. pa je bila 1. ekipa KDU Olimpija. Za 1. ekipo TAK Domžale so tekmovali Orešek J., Orešek T. in Peterca B., za 1. ekipo KDU Olimpija pa Šuen Ž., Rozina R. in Butala D.. Za 2. ekipo KDU Olimpija so tekmovali Orešek A., Fajfar A. in Grabar M., za 2. ekipo TAK Domžale pa Pavlič P., Rajh T. in Beguš M..

Pri tem moram izpostaviti nove državne rekorde: Rozina R. nov mladinski državni rekord nad 105kg v potegu (101kg), sunku (115kg) in biatlonu (216kg) ter Pavlič P. nov mladinski in državni rekord do 63kg v sunku (73kg).

Še krajši video z nekaj utrinki (moram pohvaliti Domna, da za glasbeno ozadje ni izbral neko repersko mletje, ampak dokaj všečen dub step 😉 – hey, I’m just sayin’ :D).

 

Zavedam se in odkritosrčno priznavam, da sem pravi pravcati Muc (Mačkon?) Kradljivec (copy cat), a bolje to kot pa heroin ali zumba, ka-li?! Sicer pa vsi vemo, da imate radi takšne in drugačne mucke in mačkone…Tako kot teta v videu spodaj, kajne? 😉

Lep preostanek ponedeljka vam želim,

Vaš S.

 

Dragi bralci, preljube bralke,

čeprav nisem (sploh zadnje čase) reden spremljevalec dogajanja v oktagonu, sem v poslednjih nekaj dneh naletel na več entuziastičnih pohval UFC borbe, ki se je primerila pred kratkim (19.11.), in sicer med Danom Hendersonom (r. 1970) in Mauriciom “Shogunom” Ruo (r. 1981). Kljub moji skepsi – sploh glede na trenutno razpaslo taktiziranje in posledičen upad inteznivnosti znotraj UFC-ja – sem si šel dvoboj ogledat in lahko povem, da mi ni niti najmanj žal. Gre za enega najboljših UFC dvobojev, kar sem jih videl že dolgo časa. Oba borca sta pokazala toliko srčnosti in vztrajnosti, da človeka kar osupne.

Takole so bitko ocenili na AllTheBestFights:

Amazing and tough fight, great strikes, excellent grappling techniques, high pace: this is what we want, this is mma and this is a Fight of the Year. Congratulations to Shogun and Hendo, two real warriors (awarded with “Fight of the Night” honors). Mauricio “Shogun” Rua (20-5-0) entered as the No.2 light heavyweight in the world while Dan Henderson (28-8-0) entered as the No.6. “Shogun” Rua vs Henderson was the main event of the UFC 139.

Tukaj je promo video:

 

Celotni video borbe pa najdete TUKAJ! (žal ga ne morem vgraditi neposredno v prispevek)

25 min. neusmiljenega in srčnega lomljenja! Just watch the video, OK?! 🙂

Vse lepo,

vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

zanimivo je, kako lahko imajo (dozdevno) nesnovne stvari tako velik vpliv na naša življenja. Lep primer tega je, ko te denimo povozi čas. Čeprav si človek v svojo (duševno ali papirnato) beležko skrbno zapiše, kaj vse mora postoriti na določenem področju, pa kar na lepem, tako rekoč od nikoder, pridrvi z vso hitrostjo mimo podivjani čas in te zbije v obživljenjski jarek. Ko čez nekaj časa (!) ponovno prideš k sebi (čeprav imaš sicer občutek, da se v resnici nisi nikoli zapustil), ugotoviš, da so številne stvari vse prehitro oddirjale mimo in da lahko kvečjemu le v retrospektivi poročaš o njih učinkih in rezultatih. Tako pač je: če človek ni previden, mu življenje, ki se rado pajdaši z vratolomnim časom, kaj rado spolzi med prsti, dokler se nekega dne ne zbudiš ves postaran in vprašaš, kaj za Boga se je zgodilo in čigavo življenje si pravzaprav živel. Don’t – I repeat – don’t be that guy/girl!

Ker vem, da se na tej točki bržda zmedeno škrabljate po lasišču in se sprašujete, ali ni Sebahudin v omenjenem trku s časom izgubil še tisti mini-majni-ščepec zdrave pameti, ki ga je premogel, naj pojasnim, da je bil namen tega prologa preprosto naznaniti, da mi vsled kopice vsakodnevnih opravkov kdaj pa kdaj ne uspe najažurneje poročati o dogajanju na športnem področju. Eno od takšnih izostalih poročil, ki je kljub dobrim željam prav neslavno splavalo po vodi,  je bilo vabilo za obisk na slovenskem državnem prvenstvu v gimnastiki, ki je potekalo 20.11. v dvorani Gib v Ljubljani. Ob tem bi se tudi ponižno in globoko opravičil Gimnastični zvezi Slovenije, ki je zavoljo tega gotovo bila prikrajšana za nekaj sto obiskovalcev (*khm* totalno preseravanje *khm*). Kakorkoli že, naj zamujeno popravim vsaj s tem, da – resda s precejšnjo zamudo, a zato odkritosrčno! – posredujem nekaj rezultatov z omenjenega tekmovanja (ki mi jih je več prijazno posredoval velecenjeni Tovariš):

V mnogoboju sta slavila Matic Pečan (Partizan Vič) in Saša Golob (Gib Šiška).

Na posameznih orodjih je bilo pri moških stanje sledeče:

  • drog – Matic Pečan (Partizan Vič)
  • bradlja – Peter Lampret (MB Center)
  • preskok – Rok Klavora (Sokol Bežigrad)
  • obroči – Gregor Saksida (Partizan Vič) – Tovariš FTW! 🙂
  • konj – Sašo Bertoncelj (ŠD Narodni dom); pohvaliti treba tudi perspektivnega mladega “konjaša”, drugouvrščenega Luko Kiška (Partizan Vič),
  • parter –  Rok Klavora (Sokol Bežigrad)

In pa še ženska sekcija:

  • preskok – Teja Belak (GD Zelena jama)
  • bradlja – Ivana Kamnikar (ŠD Gib Šiška)
  • gred – Fiona Novak (GD Zelena jama)
  • parter – Saša Golob (ŠD Gib Šiška)

Še nekaj vizualij:

Še nekaj utrinkov s Simobilovega sportala (foto Vid Ponikvar):

Za zaključek še dve misli:

1. Ne, Grega, sploh ni čudno niti gej, da edini od vseh tekmovalcev nastopaš zgoraj brez. 😉

2. Dragi bralec, če si se morda pohujšljivo namuznil ali nasmehnil ob določeni sliki iz drugega (siolovega) niza, vedi, da greš v Pekel. 😉

Lepo nedeljo vam želim! 🙂

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

velikokrat boste slišali, da so vaje s telesno težo (in skleca je paradigmatski primer takšnih vaj) primerne le za razvoj vzdržljivosti, niso pa primerne za razvoj maksimalne ali eksplozivne moči. Protidokaz, da vaje z lastno telesno težo ne pomagajo pri razvoju maksimalne moči, so gimnasti; protidokaz, da so neprimerne za razvoj eksplozivne moči, pa – poleg vseh tistih športnikov, ki so dosegli izjemne rezultate s pliometričnimi vajami) -, pa na nazoren način priskrbi nesmrtni Ross Enemait v spodnjem video prispevku:

 

7 sklec s trojnim ploskom. You slow, bro! 🙂

Dragi bralci, preljube bralke,

november je poseben mesec. Vsaj v mojem življenju. V tem času se (je) zvrsti(lo) nemalo pomembnih reči, kamor sodijo tudi takšna in drugačna praznovanja, katerih namen je – kot je jasno vsakomur – obeležiti ali proslaviti posebnost nekega dneva, mu izkazati dolžno spoštovanje in priklon. Čeprav se takšnega opisa drži pridih resno(bno)sti, pa temu v dejanskosti ni tako (ali vsaj ne bi smelo biti): proslaviti pomeni obeležiti z radostjo v srcu, prerezati skozi direndaj in vrvež banalnosti ter se osredotočiti (četudi za hip) na to, kar je pomembno prispevalo in še prispeva k temu, da ste, kdor ste.

Kot ste videli v zadnjem prispevku, je bila ena takih stvari M.-in rojstni dan (yay!), bliža pa se tudi rojstni dan mojega malega powerlifting-wanna-be bratca (yay!). Poseben dan pa je bil tudi minuli torek (sredina novembra :)), zato sem se odpravil na poseben kraj, da ga na svoj način proslavim. Lahko bi rekli, da je šlo za nek osebni mini-ritual: vsi jih imamo, in čeprav se nam velikokrat takšne reči pri drugih zdijo smešne in/ali nesmiselne, je temu tako, ker pač ne vidimo njihove odzadnje logike – zgodb, ki se vijejo za njimi (obenem pa s takšno resnostjo opravljamo svoje rituale in se včasih delamo, da sploh niso rituali…). Zato pred odprtjem škatle posmeha/cinizma ali metom kamna obsodbe skušajmo (vsaj za trenutek) prehoditi nekaj milj v čevljih drugega. Zagotavljam vam, da boste zelo kmalu spoznali, da gre za zelo osredinjajočo prakso.

Spomnim se še svojih uporniško-najstniških dni, ko sem črtil vse, kar je količkaj dišalo po tradiciji, potemtakem tudi vsakršne ceremonije in rituale. Zdeli so se mi preprosto (nepotrebna) bergla za šibke duhove. A leta te naučijo nekoliko več o “človeškem stanju” in postavijo določene stvari v perspektivo. Ljudje smo med drugim tudi bitja simbolov in ne delujemo le na razumski ravni. Tako pridejo prav tudi specifična dejanja/podobe, ki nam pomagajo obeležiti nek prelom, prehod, pomiritev – karkoli res pomembnega. Ko se denimo ljudje razidejo, si (poenostavljam in karikiram) ženske omislijo novo frizuro, tipi pa nov tatu. Gre za mini-rituale, ki označuje neko spremembo oz. prehod: njihova moč pa leži v tem, da zajamejo celo telo (našo celo bit). Eno je namreč stvari vedeti na razumski ravni, drugo jih je živeti. In ravno tukaj se skriva posebna moč ritualov: v njihovi zmožnosti, da pomagajo pri človekovi celoviti transformaciji.

Kakorkoli že (da prekinem to krajšo filozofsko zastranitev), poseben kraj, kamor sem ga mahnil, je bila restavracija Shambala, ki svoje razkošje sramežljivo skriva v eni od stranskih ulic ob Ljubljanici. Preden nadaljujemo, si na hitro oglejmo, po čem je restavracija dobila svoje ime:

V legendah vzhoda se Šambala nanaša na skrivno kraljestvo, zemeljska Nebesa, za katera se je govorilo, da so nekje med Himalajo in puščavo Gobi. Starodavni tibetanski spisi opisujejo to kraljestvo kot čudovit prostor v nedostopnem predelu Azije, sestavljen iz osmih območij, vsako obdano s krogom gora z zasneženimi vrhovi. Tako je kraljestvo Šambale podobno osemlistnemu cvetu. To je sanjska dežela, osvobojena prepirov in zločinov. Njeni prebivalci so visoko razvita duhovna bitja z veliki močmi.

Kraljestvo Šambale igra osrednjo vlogo v tibetanskem budizmu. Njihovi Sveti spisi pravijo, da je potovanje v Šambalo dolgo in skrivno. Pot vodi skozi divjino puščav in gora. Kdor se je namenil doseči to oddaljeno Svetišče, mora iti skozi mnoge trde preizkušnje in premagati mnoge ovire na poti. Kdor to zmore, prejme tam skrivne nauke, ki ga usposobijo postati gospodar časa in se osvoboditi iz ujetništva materialnih razmer. Spisi opozarjajo, da le tisti, ki so poklicani in so ustrezno duhovno pripravljeni, zmorejo doseči Šambalo. Ostali bodo našli le jalovo kamenje in prazne gore ali celo smrt. (vir)

Zanimiva je še stara tibetanska legenda, ki pravi takole:

Po naporni poti po Himalaji je mladi iskalec prišel do votline starega puščavnika.

»Kam greš?« ga vpraša.

»Iščem Šambalo,« odgovori mladenič.

»O! Dobro, potem ti pa ni treba potovati daleč,« reče puščavnik, »ker je Kraljestvo Šambale v tebi

Restavracija Shambala je bojda nastala “v sklopu družinskega navdušenja nad azijsko kulinariko in budistično kulturo”, tako da boste v njej deležni “prvovrstne azijske hrane iz različnih azijskih dežel v kombinaciji z izbranimi vini, kot čutno doživetje v estetsko dovršenem ambientu” (čemur – četudi nisem velik poznavalec s področja kulinarike – vsekakor pritrjujem). Čeprav gre – kot si lahko predstavljate – za nekoliko dražjo restavracijo (OK, to je relativno – dražjo glede na moje finančne zmogljivosti), pa je hrana res prvovrstna in je zato po mojem mnenju odličen kraj za proslavitev posebnih priložnosti. Ker pa sem v tem prispevku povedal že dovolj, si raje oglejmo veliko bolj zgovorno vizualno gradivo mojega obiska:

  Bancha in Avguštinove Izpovedi

Piščančji zavitki (sveže, sveže, sveže!)

Kosi piščanca v kokosovi in gobovi omaki s svežimi začimbami

Obrok je bil več kot odličen. Šlo je za kratek, a prijeten izlet v preteklost na krilih sedanjosti. Verjetno mi boste pritrdili, da je ena od največjih modrosti ne bežati pred preteklostjo, hkrati pa ne pustiti, da te slednja opredeljuje in ovira. Čeprav nisem še v celoti usvojil te veščine, pa moram reči, da se vztrajno in prizadevno učim. In to, dragi bralci, preljube bralke, je po mojem mnenju edino, kar šteje. Nekoč bomo pokopali tega starega konja. Nekoč. 😉

Želim vam čaroben dan,

vaš S.

Rojstnodnevna pizza

Posted: 22/11/2011 in Prehrana
Oznake: ,

Dragi bralci, preljube bralke,

ker je M. pred kratkim praznovala rojstni dan (ne vem, kako ženskam uspeva, da kljub minevajočim letom ostajajo vedno enako stare ;)), je Sebahudin dobil novo priložnost – njemu, M. in vam v neizmerno veselje -, da se preizkusi v svojih kuharskih sposobnostih. Spremljati nekoga pri peki/kuhi zagotovljena zabava: če mu uspe, se lahko navdušujete nad končno mojstrovino in (nemara) dobite navdih za okusen obrok, če pa ne, se lahko hehljate ob nastali spakedravščini. Morda so zato moji prispevki o kuharskih specialitetah tako zelo priljubljeni. Ali to ali pa (skrivoma) upate, da [*samovšečnost par excellence ON*] boste spotoma naleteli na kako Sebahudinovo beach-muscles fotko [*samovšečnost par excellence OFF*]. Ain’t gonna happen. To se zgodi le takrat, če me podkupite s torto. Hudo dobro torto. Pika, amen, stop. 😉

Kakorkoli že, tokrat je bila na sporedu (ajdi, recimo) zdrava različica pizze (na pirini osnovi). Za izhodiščni recept sem vzel recept svoje nekdanje prijateljice (kliknite na povezavo za seznam (bazičnih) sestavin, opis priprave in krulež spodbujajoče fotografije), ki sem ga staknil na Maxximum portalu, pri čemer pa sem količine in sestavine – kakopak – prilagodil svojim potrebam in željam. Hiter po-slik kuho-materiala:

Priprava testa:

400 g pirine moke (I know, crazy right?)
3 dcl mlačne vode
1 vrečka vinskega kamna (sredstvo za vzhajanje testa – alternativa kvasu)
3 žlice olivnega olja
1 žlička soli
1/2 žličke rjavega sladkorja

Sol, sladkor in vinski kamen sem vstavil v mlačno vodo ter slednjo med gnetenjem dolival k testu, oblitem z olivnim oljem. (Em, morda bi veljalo omeniti, da ni slabo, če si pred tem umijete roke ;)). Nato sem testo res dobro pregnetel (to formulacijo najdete v vsakem receptu :)), da postane gladko in se več po pijavavsko ne lepi na prste in dlani, ga pokril s krpo in šel za pol ure delat vaje z lastno telesno težo (yay!). 😉 Po preteku 30 minut prišel veselo nazaj in – voila!testo se je dvignilo približno toliko kot impotentnežev tič, torej nič. Čeprav naj bi vsebina 1 vrečke vinskega kamna zadostovala za pol kile moke, očitno to za trdoživo (ali preprosto leno) pirino moko ne velja.  Tako so se moje prvotne ideje, da bo pripravljena količina moke zadostovala za 2 pladnja pizze, prav nemarno razblinile, družno s sanjarijami o mehkem in prhkem testu. Ain’t gonna happen (Kokov bi verjetno pristavil: “That’s what she said…“). In ker nima smisla tarnati za iluzijami, sem pač po stoično stisnil zobe, v pekač položil pekaški papir, ga čisto nalahno namazal z olivnim oljem in nanj (ročno) razvaljal dobljeno (impotentno) testo (jbt ga, ni valjarja pri hiši – pri nas ženske tepemo ročno ;)). Rezultat?

Priprava pizze:

Ker sem se odločil pripraviti trodelno pizzo, je bil nadaljnji postopek sledeč: testo sem premazal s koščki paradižnika (jup, moral bi biti pelati, a sem v naglici pri najboljšem sosedu pograbil napačno konzervo – če sem vam to slučajno zgodi, ne obupujte, saj na koncu tako rekoč ni razlike), pridal nekaj majarona in malo popra ter pizzo-v-nastajnju obložil z rezinami piščančjih prsi (salama) in sirom. Nato sem na eno tretjino pizze dodal še malo piščančjih prsi in (kasneje – proti koncu peke) 2 jajci, drugo tretjino sem ozaljšal s tuno, čebulo, poprom in nekaj dodatnega sira, tretjo pa s čebulo, koruzo, rdečim fižolom in nekoliko več popra (črnega in kajenskega – hej, eksperimentiral sem!). Nato sem celo reč potresel še z origanom in dal v pečico na cca 200 stopinj, kjer se je pekla kakšnih 20 minut. In še končna packarija:

V bistvu to, kar vidite na sliki, še ni čisto končna različica stvaritve, saj sem po temeljiti proučitvi produkta spoznal, da bi bilo fino, če jo vtaknem v pečico še za nadaljnjih 5 minut. Kar sem tudi storil. S stilom. (That’s what she said – STFU, bemu! :)) Tisti, ki ste se dejansko prebili skozi celotno besedilo, veste, da je bila pizza prava mala (a zato okusna! :)) kalorična bombica – nič ne de, v teh zimskih časih kalorifični suficit pride zelo prav za ogrevalne namene. 😉

Celoten proces je bila zelo zanimiva izkušnja; kljub precejšnjim nevšečnostim (za vstajo nezainteresirano pirino testo, manko valjarja, paradižnikovi koščki) je bil končni rezultat presenetljivo okusen (nasvet: pustite, da se pizza nekoliko shladi, saj takrat postane še boljša). To trditev bi potrdila tudi slika zadovoljno-hrčkaste M., a sva bila preveč okupirana s prehranjevanjem, da bi sploh pomislila na fotografiranje. Nekako takole:

Konec koncev smo praznovali rojstni dan, ne pa pozirali za Sebahudinov blog. Celebration time! 😉

Če imate morda kake nasvete, namige ali predloge za pripravo pizze, se vsekakor priporočam. Če pa komu moje kuhinjske vragolije pridejo prav, še toliko bolje! 😉

Vse dobro in lepo,
tebi M. pa še enkrat vse najboljše in najslajše, party girl! 😉

Vaš S.

Dragi bralci, preljube bralke,

vsi vemo, da je najbolje, če ima človek med izvedbo osnovnih dvigov (mrtvi dvig, počep, tezno ležé) ob sebi usposobljenega trenerja, ki mu ob morebitnih težavah s tehniko lahko priskoči na pomoč s koristnimi popravki in ansveti. Ker pa to žal ni vselej mogoče, pridejo občasno še kako prav takšni ali drugačni alternativni pripomočki/sredstva, h katerim se lahko zatečemo ob morebitnih nevšečnostih. Gregor z AllThingsGym je v ta namen izbrskal simpatično aplikacijo, imenovano “Popravljalnik dvigov” (“Lift Fixer”), ki vam pomaga pri premagovanju najpogostejših težav pri mrtvem dvigu, počepu ali teznu ležé. In kako zadeva deluje? Preprosto. Izberete dvig, s katerim imate težave, in naznačite, kje vas čevelj žuli (metaforično, kakopak), nakar vam programček ponudi nekaj uporabnih rešitev. Primer:

Najboljša med kategoriji potencialnih težav je seveda “I have too much hair on my chest because of my heavy squat” – nedvomni “epic win”.

Simpatično in praktično. 🙂

Lep večer vam želim!

Vaš S.