Sodobna prehrana: nutricionistika – novodobna astrologija? 1. del

Posted: 06/09/2011 in Prehrana
Oznake: , ,

Dragi bralci, preljube bralke,

tisti med vami, ki redno spremljate dogajanje na (v) mojem b(r)logu, bržčas veste, da nisem ravno najbolj ažuren z objavljanjem prispevkov, vezanih na objave v časopisju. Običajno je glavni razlog za tovrstne zakasnitve dejstvo, da vsled precejšnje zasedenosti z drugimi vsebinami časopisje prebiram “za nazaj”, tj.  s časovnim zamikom – tako je bilo denimo z mojim prispevkom o sočutju -, to pot pa je bila stvar vendarle nekoliko drugačna. Čeprav sem članek Irene Štaudohar Kaj jemo in zakaj se žremo prebral že na dan izida (Sobotna priloga, 20. avgust) in se še isti trenutek odločil, da bom o njem spisal krajšo refleksijo, sem z objavo pridno odlašal in dajal prednost krajšim ter lahkotnejšim sestavkom; v bran takšnemu odlašanju pa lahko povem, da narava članka ni vezana na neko časovno zelo zamejeno (tj. ultra-aktualno, zelo kvarljivo) tematiko (npr. zakaj Pahorjevi prdci dišijo kot marjetice in ali ima Kresalova rada sado-mazo igrice – mmg., jih ima? :)) , kar pomeni, da ima razmeroma dolg “rok trajanja” in posledično v teh nekaj tednih ni (in po mojem še en lep čas tudi ne bo) zastarala.

Kaj jemo in zakaj se žremo? Michael Pollan o sodobnih prehranjevalnih navadah

Po teh morda nekoliko daljših uvodnih besedah predlagam, da se kar lotimo obravnave omenjenega članka. Najprej bom – kot je to v navadi – prispevek na kratko povzel, potem pa predstavil nekaj zanimivih vprašanj, ki jih razpira, in moje poglede nanje (ker bo obravnavana tematika precej široka, bom svojo objavo razdelil na dva dela). Štaudoharin članek je v bistvu nekakšen kritičen pretres knjige In Defense of Food (V obrambo hrani), ki jo je spisal Michael Pollan, profesor na Univerzi v Kaliforniji in pisec več uspešnic o hrani, in v kateri se avtor loti kritike sodobne prehrambene industrije. Štaudoharjeva nas v obravnavano problematiko povede s sledečo mislijo:

In tako eno najpogostejših vprašanj sodobnega človeka ni več hamletovski biti ali ne biti, ampak kaj pojesti za kosilo, da bi bilo čim bolj zdravo. Se je človek v zahodnem svetu že kdaj toliko ukvarjal z vprašanjem, kaj jesti, kot prav v novem tisočletju? Kaj je zdravo, kaj ne redi, kaj nam podaljša življenje? Cela industrija različnih nutricionistov nam soli pamet (a ne jedí! 🙂 op. avt.), kaj je pametno jesti in kaj ne. In tako v medijih vsak dan beremo različne in nasprotujoče si informacije o hrani: mleko je koristno, mleko je škodljivo ali pa ribe moramo jesti vsaj trikrat na teden, rib nikakor ne smemo jesti večkrat na teden, saj vsebujejo živo srebro, veganstvo je dobro, veganstvo je slabo. Torej?

V družbi izobilja torej ne gre več za to, ali bomo (sploh) dobili kaj na krožnik, temveč za to, kaj naj damo na krožnik, da bomo karseda zdravi in postavni. V množici navzkrižnih, velikokrat diametralno nasprotnih mnenj različnih “nutricionističnih šol” pa sodobni človek velikokrat izgubi orientacijo in ne ve, kam naj se obrne po pomoč. Michael Pollan je glede tega jasen: stvari ohranjajte karseda preproste in uporabljajte zdravi razumJejte hrano. Ne preveč. Predvsem rastline. Štaudoharjeva nadaljuje:

“Nutricionizem,” piše Pollan, “je uradna ideologija zahodnjaške diete.” Mislili bi, da je vsesplošna obsesija z nutricionizmom dodobra spremenila zdravje ljudi na bolje. Pa ni.

Kar je zanimivo, je namreč to, da

…več ko obstaja različnih prehrambenih kampanj in strokovnjakov, bolj nezdravo jemo, debelejši smo in več je bolezni, povezanih z nezdravo hrano. Štirje glavni vzroki za smrt v zahodnem svetu so bolezni srca in ožilja, diabetes, kap in rak. Teh bolezni v kulturah, ki se prehranjujejo drugače kot mi – na primer na Japonskem ali v Indiji -, ni (oz. so manj pogoste, op. avt.). Vendar pa bolj ko se tako imenovani zahodnjaški način prehranjevanja širi v te dežele, več je tudi tam omenjenih bolezni in pretirane debelosti. Skrivnost tega obrata je v veliki količini predelane hrane in mesa, uporabi kemikalij pri rasti rastlin in živali, veliko soli in sladkorja ter uživanje premalo zelenjave in žitaric.
(…)
Še en primer so tako imenovana živila brez maščob. Ko jih je prehrambena industrija začela proizvajati in ko so strokovnjaki za hrano začeli propagirati meso brez maščob, mleko brez maščob, sladkarije brez maščob, so Američani postajali vedno bolj debeli. Prepričanje, da jedo hrano brez maščob, je bilo namreč znanstveno potrjena dovolilnica, da lahko jedo več. (…)Več kot polovica Američanov verjame, da je hrana, ki vsebuje več kalorij in ki jo jedo v manjših količinah, bolj redilna kot hrana z manj kalorijami, ki jo jedo v večjih količinah. 
(poleg tega je pomembno, kakšna je bila sestava te “manj kalorične hrane”: anti-maščobna kampanja je namreč sovpadla z visoko-ogljikohidratno kampanjo, ki je nemalo pripomogla k porastu splošne debelosti, gl. spodaj, op. avt.)

Pollan pa nutricionistom zameri tudi to,

…da učijo, da gre pri hrani le za zdravje oziroma biologijo. “V zgodovini so ljudje jedli tudi zaradi drugih stvari. Hrana je užitek, družbeni dogodek, naš odnos do narave, naša identiteta. Hrana je bolj kultura kot biologija.

Na Zahodu odnos do hrane postaja torej “bolj kot s krožnikom povezan s psihoanalitičnim kavčem” – vse več ljudi namreč misel na hrano povezuje z občutki krivde:

“Razmišljanje o tem, da je hrana tu predvsem zaradi telesnega zdravja, je dokaj nova in destruktivna ideja,” pravi Pollan. Zato potrebujemo nov in drugačen pogled na hrano. Ne glejmo nanjo kot na objekt, ampak razmišljajmo o našem odnosu do nje.

Pollan je tako sestavil nekaj preprostih in zdravorazumskih napotkov za jedce:

1. Ne jejte ničesar, kar ne zgnije. “Prava hrana umre, umetna pa je lahko večna.”

2. Izogibajte se tudi hrani, ki ima več kot pet sestavin.

3. [I]zogibajte (se) hrani, na kateri je napis o tem, da je to zdrava hrana – le velika podjetja si lahko privoščijo takšne napise in tovrstne trditve o zdravju pomenijo, da izdelek ni prava, ampak predelena hrana.

4. Jejte takšno hrano, kot jo jedo Japonci, Grki in Indijci. Pri večerji spijte kozarec vina.

5. Jejte hrano, ki jo kuhajo ljudje, in ne korporacije. Plačajte več, jejte manj. Kuhajte sami in zasadite svoj vrt.

6. Jejte predvsem rastline, in če kdaj pojeste malo mesa, vas to ne bo ubilo, jejte pa ga raje kot prilogo, in ne kot glavno jed.

7. Uživajte hrano, ki je zrasla v dobri in zdravi zemlji.

8. Ne kupujte v velikih trgovinah, ampak na tržnicah, tako boste vedno jedli sezonsko zadje in zelenjavo, ki imata takrat največ hranil in vitaminov.

Pollan poda še odgovor na vprašanje, kaj je bolje – organsko ali lokalno:

[L]okalno je velikokrat organsko, vendar kmetje pogosto nimajo dovolj denarja, da bi zaprosili za drage certifikate. “Vedno kupujem organske piščance, saj niso polni antibiotikov in rastnih hormonov, ter organsko mleko, saj ga dajejo krave, ki jedo travo.”

Štaudoharjeva zaključi svoj prispevek s sledečo mislijo:

Naš odnos do hrane naj bi bil torej čim bolj jasen in preprost, vključimo zdravo pamet, zasadimo vrt, kuhajmo, se čim manj žrimo zaradi tega, kaj jemo, in, jasno, ne kupujmo organskih jabolk z Nove Zelandije. 🙂

Nutricionistka – znanost ali psevdoznanost?

Glavna odlika prikazanega članka je – poleg nekaj dobrih splošnih napotkov glede prehrane (kar ne pomeni, da se strinjam z vsemi Pollanovimi trditvami) – tudi to, da se pritakšne številnih zanimivih vidikov sodobnega načina prehranjevanja. Eden od teh je gotovo pojav sodobne nutricionistike. Verjetno res še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko strokovnjakov za prehrano in različnih prehranjevalnih šol, ki predstavljajo svoje poglede na to, kako naj se prehranjujemo, če želimo biti zdravi, vitki in postavni. Glavna težava te “nutricionistične raznovrstnosti” pa je v tem, da si posamične šole nasprotujejo glede odgovorov na nekatera najbolj temeljna vprašanja, denimo glede tega, kakšno razmerje makronutrientov (=beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov) naj bi zaužili (oz. če je to vprašanje sploh pomembno). Novinec na področju prehrane se bo znašel v poplavi najrazličnejših diet (visokoogljikohidratna, beljakovinska, nizkoogljikohidratna, Atkinosonova, paleolitska, Zone, ketonska, bojevniška itd. itd.) z najrazličnejšimi, velikokrat diametralno nasprotnimi teorijami, kar bo – kot sem napisal v enem od prejšnjih prispevkov – v večini primerov privedlo do tega, da bo bodisi  a. predčasno vrgel puško v koruzo in ostal pri svojem običajnem načinu prehranjevanja (po kmečko: screw you guys, I’m goin’ home!) ali pa b. se bo dogmatsko oprijel neke  prehranjevalne struje in bo postal neustrašen borec za “eno in edino resnico!” (po kmečko: my way or the highway).

Pa obstaja kakšna pot iz te zmede? Obstaja kak kriterij ali nabor kriterijev, na podlagi katerega bi lahko ločili zrno od plev? Preden podam nekaj lastnih predlogov v drugem delu članka, bi rad nekaj besed namenil potencialnemu kriteriju, ki se zdi več kot odličen kandidat za to vlogo (in na katerega je verjetno takoj pomislilavečina med vami ), ki pa po mojem mnenju vendarle ni ustrezna izbira, in sicer gre za sklicevanje na znanstvene študije. Na prvo žogo se zdi smiselno, da bo najboljša dieta tista, ki bo imela največ podpore v znanstveni skupnosti – zakaj ne bi torej pobrskali po znanstvenih študijah in poiščemo “objektivne pokazatelje” (karkoli že to pomeni), katere diete so učinkovite in katere niso? Preprosto, kajne? Pravzaprav ne. Moramo se namreč zavedati, da je v sodobnem času podkrepitev teorij z znanstvenimi študijami postala splošno uveljavljeni standard: tako kot so npr. v srednjem veku morali filozofi, če naj jih je takratna akademska skupnost jemala resno, svoje argumente mdr. podkrepiti tudi s sklicevanjem na izbrana mesta v Svetem pismu, mora dandanes vsakdo, ki predstavlja neko teorijo, svoje trditve, če naj ga javnost jemlje resno, utemeljiti na relevantnih znanstvenih študijah. To je torej nekakšen minimalni pogoj sprejemljivosti: če neka teorija ne počiva na “znanstvenih ugotovitvah”, obstaja velika verjetnost, da je nihče ne bo jemal (preveč) resno. Do sem vse lepo in prav, zalomi pa se, ko ugotovimo, da se na znanstvene študije sklicujejo (skorajda) vse sodobne nutricionistične šole – in to kljub njihovi medsebojni nezdružljivosti. Z drugimi besedami, tako zagovorniki “visokoogljikohidratnih diet” (npr. dieta Okinawa) kot zagovorniki “nizkoogljikohidratnih diet” (npr. Atkinsonova dieta), tj. pripadniki dveh diametralno nasprotnih šol, bodo svoje trditve utemeljevali z najrazličnejšimi (in – kakopak – najsodobnejšimi) znanstvenimi študijami.

Kako je to možno? Kako lahko tako ena kot druga stran trdita, da izsledki znanstvenih študij potrjujejo njihova načela prehranjevanja in zavračajo načela drugih šol? Po mojem sta pri tem na delu dve vrsti dejavnikov. V prvo kategorijo bi uvrstil samo naravo znastvenega raziskovalnega dela, ki je precej drugačna, kot si jo večinoma predstavljamo. V sodobnem času je (razmeroma) razširjeno prepričanje, ki znanstveno delo vidi kot strogo objektiven proces empiričnega raziskovanja, ki daje jasne in enoznačne rezultate (pokaže, kakšne so stvari v resnici) [spet se ponuja – sicer nekoliko karikirana – analogija z vlogo Svetega pisma kot nezmotljivo Božjo besedo v srednjem veku…]. Izkaže pa se, da je raziskovalni proces veliko manj “objektiven” (brezoseben), kot se morda zdi, in da v njem igrajo pomembno vlogo tudi “zunanji”, tj. ekonomski, sociološki in psihološki dejavniki. Z drugimi besedami: žal se (vse pre)večkrat zgodi, da so določene študije – zlasti če vključujejo kompleksne spremenljivke, ki jih v “laboratorijskih pogojih” težko nadziramo – (zavestno ali nezavedno!) zastavljene tako, da dajo rezultate, ki bi jih raziskovalec rad dobil. Zasnova same raziskave je torej že vnaprej prirejena želenim rezultatom: v bistvu ne odkrivamo ničesar novega, temveč le potrjujemo svoja mnenja. Poleg tega se velikokrat spregledajo ali zamolčijo morebitni odkloni, kar je s strogega znanstvenega vidika sicer povsem nekorektno, v praksi pa se dogaja razmeroma pogosto (mnogokrat tudi nehoté).

V drugo – in bolj problematično – kategorijo pa sodi izrazito pristranska in nekritična interpretacija rezultatov, dobljenih z znanstvenimi študijami. Velikokrat se zgodi, da zagovorniki tega ali onega načina prehranjevanja v znanstvenih študijah najdejo več, kot je dejansko tam: bodisi je njihovo branje študij zelo površno (in delajo močne zaključke na podlagi previdnih, parcialnih sklepov posamične študije) ali povsem napačno (narobe razumejo naravo in domet študije ter nekritično posplošujejo). Istočasno pa bodisi ignorirajo ali trivializirajo rezultate študij, ki jih navajajo druge šole: “naše” študije so pravilne, objektivne in najsodobnejše, njihove pa napačne, prirejene in zastarele.

Seveda bi natančna analiza vseh navedenih raziskav verjetno lahko pokazala, kateri prehranjevalni načini so v splošnem znanstveno bolj sprejemljivi, vendar se poraja vprašanje, koliko bi to bilo sploh smotrno s pragmatičnega vidika. Naj se lotimo branja in nadrobnega proučevanja (metodologija, izračuni, sklepi, omejitve itd.) več sto študij, objavljenih po različnih znanstvenih revijah, samo zato, da bomo vedeli, ali naj za zajtrk pojemo ovsene kosmiče ali ne? I don’t think so. V luči pravkar povedanega menim, da sklicevanje na znanstvene študije za slehernika, kot sva jaz in ti, dragi bralec/preljuba bralka, nima neke pretirane vrednosti. Takšne študije so lahko nezanesljive že same po sebi; tudi če predpostavimo, da so zanesljive, pa so zelo nezanesljive njihove interpretacije v rokah zagovornikov različnih diet.

Glede na trenutne razmere lahko torej rečemo, da sodobna nutricionistika spominja bolj na astrologijo kot astronomijo, tj. drži se je močan pridih psevdo-znanstvenosti.  Seveda vedno obstaja neka “uradna” (prevladujoča) šola nutricionistike, ki pa je vedno le “na pol” spoštovana (tako je npr. s trenutno sprejeto prehrambeno piramido, ki počasi, a vztrajno – in upravičeno – pada v nemilost), mnogi pa se zatekajo k alternativnim šolam.  V iskanju “svetega grala”, ki bi celotno Zahodno populacijo popeljal do dežele večnega zdravja, lepote in vitkosti, se nutricionistika pogosto zateka k izrazitim nihanjem iz enega (ogljikovi hidrati so zakon! maščobe so slabe!) v drug (ogljikovi hidrati so delo zlodejevo! maščobe so pot do razsvetljenja!) ekstrem. Če ni A, potem je pač ne-A. No, če pa ni ne-A, potem je ne-ne-A, kar je v bistvu A – in smo spet na začetku…

V drugem delu članka bom predstavil štiri kriterije, ki vam lahko po mojem mnenju pomagajo, da se lažje orientirate v morju različnih prehranjevalnih šol. Prva dva kriterija – “univerzalnost” in “črni raček” – sta negativna, kar pomeni, da gre za katerija, pri katerih je treba biti previden; druga dva kriterija – “zmernost” in “meta-dieta” – pa razpirata neko razmeroma široko polje za razmišljanje o prehrani.

Do naslednjič!

vaš S.

Advertisements
Komentarji
  1. PostaniAtlet pravi:

    Heh, Problem teh študij je v statistiki in njihovi interpretaciji. Namreč, tudi najrazličnejši možni podatki bodo vedno “priznali”/pokazali isti zaključek, če jih bomo le “obdelali” tako kot hočemo in se z njimi ukvarjali toliko časa, dokler na koncu ne bodo le “pljunili” željenega.

    Kot drugo pa. Študije so še najmanjši problem. Večji problem so poljudni članki. Zakaj? Ker pisci teh člankov stremijo k temu, da bi bili brani. Zelo brani. Nikogar ne zanima pisanje člankov, da jih ne bo povohal noben. Torej, tej pisci bodo zbrali študije iz vseh vetrov, pa če so še tako kontradiktorne. Potem bodo zbrali tiste stvari, katere mu “pridejo prav” in jih objavili. Fenomen komercializacije. Jbg, vsi se morajo preživljati. Ampak to jim uspeva le zato, ker večina ni sposobna/noče uporabljati možganov (lep primer so članki in obiskanost 24 ur; vsi se navzven pritožujejo, a še vedno vztrajno in veselo obiskujejo stran).

    Najtežje izmed vsega tega pa je, tako kot praviš, ločiti zrno od plevela. Ampak, če smo že tu… ali je tudi tvoj namen le pridobivati bralce? hehehee 🙂

  2. Om Nom Nom pravi:

    Se tu zelo strinjam s PostaniAtletom. Študije NISO tak problem kot falanga neumnežev, ki jih ponavljajo, reproducirajo in to s kirurško nenatančnostjo. Druga stvar pri študijah so lobiji, ki jih neposredno ne omenjaš. Ko bo nekdo imel zelo veliko korist od prodaje soje – verjem – bo ves veganski tisk glupo tulil, kako bodo s sojo odrešili svet. In tko dalje. Blah. Soylent green anyone?

  3. sebahudin pravi:

    Se popolnoma strinjam z obema, zato sem tudi zapisal, da “[v] drugo – in bolj problematično (!) – kategorijo pa sodi izrazito pristranska in nekritična interpretacija rezultatov, dobljenih z znanstvenimi študijami.” In prav v tem je največja težava. Ko nek znanstvenik v izbrani študiji zapiše, da so “pod takšnimi in takšnimi okoliščinami odkrili pozitivno korelacijo med pojavom A in pojavom B”, se bo vedno našel nek pametnjakovič, ki bo to “strnil” v trditev, da so “znanstveniki ugotovili, da A povzroča B”. 🙂 Lobijev resda eksplicitnone omenjam, so pa zajeti v kategorijo “zunanjih” dejavnikov – ekonomski, sociološki in psihološki -, za katere sem napisal, da imajo prav tako velik vpliv na rezultate študij (kar je dejstvo).

    Soylent Grün ist Menschenfleisch! 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s