Treniranje s poškodbami

Posted: 23/07/2011 in Poškodbe preventiva in rehabilitacija, Vadba

Dragi bralci, preljube bralke,

najsi nam je to všeč ali ne, dejstvo je, da so poškodbe del vadbenega procesa. Naj je vaša tehnika še tako brezhibna, naj ste še tako previdni in redno izvajate vaje za mobilnost, stabilnost in fleksibilnost, dejstvo je, da boste slej ko prej (verjetno) utrpeli kakšno poškodbo. Večina teh poškodb bo precej nepomembnih (npr. nategnine ali obtolčenine mišic) in se bodo v zelo kratkem času pozdravile same od sebe, občasno pa se v naše življenje prikrade tudi kakšna resnejša poškodba, ki močno okrni naše vadbene zmožnosti. Kaj storiti v takem primeru?

Trije velikani s področja premagovanja železja – Jim Steel, Mark Rippetoe in Jim Wendler – razpravljajo o športnih poškodbah in možnostih za treniranje kljub poškodbam:

***

Bottom line: potrebno je razlikovati med a. poškodbami, pri katerih je pomembno, da poškodovani predel počiva (npr. poškodbe kosti, veznivnih tkiv), in b. poškodbami, kjer je blaga aktivacija poškodovanega predela lahko dejansko blagodejna (npr. pri mišičnih poškodbah). Wendler to ubesedi takole: “If your bone hurts, stop it; if your muscle hurts, go for it.” (vsekakor huda poenostavitev, but you know what he means :)). Pri tem pa je pomembno, da prizadeti del ne izpostavljamo prevelikim obremenitvam – aktivirali naj bi ga le do te mere, da pospešimo krvni pretok in s tem izboljšamo zdravljenje (z Wendlerjevimi besedami: treba je ločevati med “workin’ it to heal it” in “workin’ it to destroy it”). Diskutanti se strinjajo, da vadba ne sestoji le iz dveh prestav: ničte (ne treniramo) in absolutne (gremo na polno), temveč zaobsega cel diapazon različnih težavnostnih stopenj in od vsakega posamičnega primera je odvisno, kolikšno obremenitev je treba v neki situaciji izbrati (na lestvici od 0 – 100, kjer “0” pomni počitek, “100” pa maksimalni trud, bo nekdo s poškodbo lahko delal v rangu od npr. 20 – 50). Tudi če je nek del prizadet (npr. rama, koleno, spodnji del hrbta), pa so običajno na voljo številne vaje, s katerimi lahko poškodbo zaobidemo – tj. delamo vaje, ki ne obremenjujejo poškodovanega dela. V zelo redkih primerih je treba povsem prekiniti vsakršno dejavnost.

Čeprav sprva ni videti tako, pa so lahko poškodbe tudi izjemno koristne in se iz njih lahko veliko naučimo, in sicer na več ravneh:

a. Dejstvena (faktična) raven: če si vzamemo čas in se izobrazimo o lastni poškodbi, se lahko veliko naučimo o anatomiji našega telesa ter o (bio)mehaniki posamičnih gibov;

b. Pragmatična raven: poškodbe so velikokrat dober pokazatelj, da je z našo vadbo nekaj narobe, in nam dajejo odlično priložnost, da premislimo svoje pomanjkljivosti in šibke točke ter jih začnemo odpravljati; velikokrat se izkaže, da so glavni vzroki za naše poškodbe nesorazmerja v mobilnosti, stabilnosti in fleksibilnosti, stvareh, ki jim veliko športnikov namenja vse premalo pozornosti (jup, to je tista “dolgočasna” reč, ki jo počnete pred in po “pravi stvari”). Jim Bathurst z odlične strani Beast Skills pravi takole:

Injuries are great. Every time I get injured I learn something. After jacking up my shoulder, I started looking more at my shoulder mobility and chest flexibility. It sucked. (…)

Do everything you can to improve your shoulder and hip mobility, and a lot of problems take care of themselves. This might mean you have to actually stretch before, during, and after a workout. “But I read that stretching makes you weak?” Injuries make you weak too. And don’t do an extended stretch the moment you work a muscle, but every other time seems ok. Just like a lifting program, there’s tons of information on stretching online too. Check T-muscle again.

Remember, you can be strong and flexible. In fact, one may require the other.

c. Bivanjska raven (hehe, že vidim, kako eni obračate z očmi: “Here we go again…”): but srysly, poškodbe – če so le dovolj resne – nas prisilijo, da premislimo, zakaj vadimo: kaj so naši glavni cilji in kaj želimo z vadbo sploh doseči (o svojih pogledih na to, kaj je pri vadbi res najpomembnejše, sem podrobneje pisal v prispevku Tisto najpomembnejše); so tudi odlična priložnost za preizpraševanje naših temeljnih vrednot in vadbene etike ter za krepitev vrlin, kot so potrpežljivost, ponižnost in nenavezanost. Pokažejo tudi, iz kakšnega testa si – boš vrgel puško v koruzo in se vdal v usodo ali skušal najti načine, kako bi se iz tega pripetljaja čim več naučil.

Al Kavadlo lepo povzame vse tri točke v sledeči misli:

Injury may sometimes be unavoidable, but I believe we are all ultimately responsible for our own fate. Be smart, stay humble and pick yourself up when you fall. If you do get injured, perhaps you can learn from the experience and avoid repeating your mistakes. Remember, an expert is just a beginner who didn’t quit.

Skratka, če se boste kdaj srečali s poškodbami, skušajte v mislih ohraniti sledečo Epiktetovo misel:

“Vsi dogodki so v vaše dobro – če se ga le potrudite najti!”

Dragi bralci, preljube bralke, želim vam čim več uspešnih, nebolečih in nepoškodovanih trenutkov – tako na vadbeni kot na občeživljenski ravni!

Advertisements
Komentarji
  1. […] poškodbe se in se bodo dogajale. Če vas spomnim na uvodne vrstice svojega prejšnjega prispevka Treniranje s poškodbami: najsi nam je to všeč ali ne, dejstvo je, da so poškodbe del vadbenega procesa. Naj je vaša […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s