Znoj in kri VIII (treningi 9.5. – 15.5.)

Posted: 05/06/2011 in Vadba

Ponedeljek (9.5.)

Ker sta bila ta dan oba trenerja odsotna (Žiga je krotil valove s svojo surfersko desko, Damjan pa nabiral buške po ragbijaških igriščih v Angliji), je bilo dogovorjeno, da se bomo člani skupine Vigor Power pridružili »olimpijašem« (olimpijskim dvigovalcem uteži). Toda ob prihodu v telovadnico in ob pogledu na tablo za treninge, kjer je bil izpisan tudi crossfit trening dneva, smo se hitro zedinili – deloma tudi zavoljo prezasičenosti z olimpijci, o kateri sem že jamral –, da bomo dali »olimpijaše« na hladno in se raje pridružili »crossfitašem« (lepo predalčkanje, kajne? ;)). Na sporedu je bilo sledeče zaporedje vaj:

1. Tehnični del: vadba metuljčkov (butterfly pull-up) (10 min. vadbe metuljčko-zgibov, kar je dodobra razdražilo žulje na dlaneh);

2. Moč: visok poteg iz pozicije za sumo mrtvi dvig (sumo deadlift high pull) – 5×3 s 40 kg KB (spet razdražen ledveno-medenični predel [potiho klel in pošiljal vse skupaj v klinac]);

3. Glavnina treninga: 3 runde na čas (20 s pavze med posameznimi rundami)
a.
100 metrov šprinta;
b.
50 sklec;
c. 100 metrov šprinta
;
d.
50 trebušnih;
e.
100 metrov šprinta;
f.
50 počepov;
g.
100 metrov šprinta;
h.
50 supermanov.

Trening po mojem okusu: preprost in uničujoč. Na koncu smo vsi obsedeli/obležali po tleh, dodobra obliti z znojem in divje hlastajoč za sapo. Moj čas: 18:20 (sekundo boljši od Danija :));

4. Jedro: nihajne grbice (hollow rock) – 30 do 50 sekund;

5. Raztezanje.

Po takšnem treningu si človek kdaj pa kdaj lahko privošči kakšno malenkost za pod zob. Slika iz mehiške:

Njami fakin’ njami =)

Torek (10.5.)

Dan za načrtno pridobivanje volumna. Po olimpijskem uvodu, ki je bil sestavljen iz:

1. Nalog (clean) (šel do 90 kg, potem zavoljo zategovanja v hrbtno-medeničnem predelu prenehal)

Je sledil glavni del treninga (brez pavz med vajami):

2. 10 minut mrtvega dviga (pri 50% osebnega maksimuma – delal 85 kg) – 1 dvig/5 sekund (izkazalo se je, da je volumen prevelik za takšno kilažo – normo izpolnila edino Polona; sam sem držal tempo do šeste minute, potem sem na 2 dviga enega – tj. vsak tretji dvig – izpustil);
3. 5 minut zgibov15 zgibov/minutakomaj izpolnil normo, zadnja serija je bila po mukotrpnosti primerljiva s konkretno dozo avto-flagelacije (žulji na dlaneh pa so zacveteli kot zvončki, vijolice in trobentice na začetku spomladi);
4. 5 minut sklec20 sklec/minuta – nihče ni izpolnil norme (meni jo je uspevalo do tretje runde, potem pa je živčno-mišični sistem odpovedal in me poslal v tri krasne [tri krasne kaj?!]);
5. 5 minut stopal do droga20 dvigov/minuta – čisti polom (uspelo mi je izpolniti samo prvo rundo, ostale štiri so se gibale v rangu 5-10 dvigov)

Občutek? Čeprav riskiram oznako »pičkice«, bom rekel, da je bil trening zasnovan precej nerealno, čemur v prid priča dejstvo je, da pri skorajda nobeni vaji nihče ni izpolnil norme. Preskok v kapaciteti (volumnu) je bil po mojem mnenju prenagel oz. prestrm, in sicer tako znotraj posamičnih vaj (npr. volumen dvigov pri mrtvem dvigu) kot pri številu zaporednih vaj (preveč vaj naenkrat). To me spomni na prigodo iz srednješolskih klopi: ko je svojčas pri urah matematike kako revšé moralo pred vsemi rešiti neko matematično zagonetko in je pri tem na tablo nakracljalo kako neumnost, je profesorica rada pripomnila, da tabla prenese vse, še tako hudo šlamparijo. Včasih velja to tudi za treninge. 🙂

Sreda (11.5.)

Jutranja fotografija dlani po dveh dneh intenzivnega porajcavanja že tako ali tako razdraženih žuljev z raznovrstnimi vrstami štangovja:

Malo slabša kakovost slike: na sredi dlani je v bistvu žulj v žulju

Na trening sem se odpravil nekoliko bolj zgodaj, ker sem zvečer šel na predavanje »Zen v vsakdanjem življenju«, ki ga je Slovenskem etnografskem muzeju imel Ryushin Paul Haller Roshi, opat iz San Francisca, enega največjih zen centrov in samostanov zunaj Azije. Zanimivo predavanje, v katerem je Haller skušal predstaviti, kaj zen sploh je in kako lahko zenovsko prakso vnesemo v naš vsakdan (rahlo moteče je bilo le ne-preveč-posrečeno simultano prevajanje in morda za spoznanje preveliko število »ezoteričnih« vložkov).

Roshi himself

Ta dan je bilo na sporedu:

Aktivacija z girijo (kettlebellom): zamah (swing), sunek (jerk), nalog (clean), nalog s sunkom (clean and jerk)

Potem pa nas je v svoje kremplje dobila Helen, ki uradno sestoji iz:

1. 400 m teka;
2. 21 zamahov z girijo nad glavo (OH KB swing) (moški s 24 kg, ženske s 16 kg);
3. 12 zgibov (pull-up);

Ker je tekalna pot, ki se uporablja v Vigor Groundu, nekoliko daljša od predpisane dolžine (cca 440 m), so nekoliko daljši tudi časi pri izvajanju določenih vaj. »Hipertrofirano« Helen mi je tako uspelo ukrotiti v 12:10 – kar zadovoljivo, a obenem nič presunljivega.

Četrtek (12.5.)

Joga. Nič posebnega, razen tega, da sem ugotovil, da se bolečina v ledveno-križnem predelu začne oglašati tudi pri izvajanju mostu (potenciranje lumbarne krivine). Odslej na sporedu le “začetniški” most (kako nevšečno :().

Petek (13.5.)

Lahko povem le, da je bil trening datumu primeren (petek 13.):

2400 m teka

30 x poteg v počep (squat snatch)

50 x kolena do komolcev (knees-2-elbows)

2400 m teka

Vsem, ki veste, kako neizmerno ljubim tek, je jasno, kako zelo sem užival v tem treningu. 🙂 Žal nimam podatkov o času, vem pa, da so me prehiteli vsaj trije (Dani, Blaž in Nuša). Jebo-ježa.

Treningu je sledila gimnastika, po tem pa pot v Prekmurje na mamino poroko. Ja, prav ste prebrali – mamino poroko.

Sobota (14.5.)

Prvi del dneva v znamenju priprav in ceremonije, drugi del v znamenju prehranjevanjaobilnega, skorajda bolečega prehranjevanja (proti koncu dneva sem se počutil bolj psihofizično utrujen, kot če bi oddelal tri brutalne treninge – ne hecam se). All in all, zelo lep dan.

Nedelja (15.5.)

Po celodnevnem sobotnem veseljačenju sem potreboval neko dejavnost, da me predrami iz letargičnega razpoloženja, zato sem si sestavil kratek trening za doma:

V 10 minutah narediš vsako minuto najprej 15 trebušnih (sit-up), preostanek časa pa delaš vojaške sklece (burpees), tj. 1. minuta – 15 trebušnih, preostanek časa vojaške sklece, 2. minuta – 15 trebušnih, preostanek časa vojaške sklece itd. Končni rezultat je skupno število narejenih vojaških sklec. Meni jih je uspelo nabrati 117. Bedno pri vsem je bilo, da sem celo med vojaškimi skleci čutil zategovanje v hrbtno-medeničnem predelu. Tu je že postajalo jasno, da se stvari ne bodo popravile kar same od sebe – da bo potrebna masaža/terapija, da me spravi v red. Kje so takšne dečve, ko jih potrebuješ? 🙂

My kind of girl. 🙂

Še ena viža, ki se lepo sklada z  zgornjo fotografijo. Uživajte.


Če se radi sprehodite po mojem b(r)logu, ga ne pozabite dodati med zaznamke. Nekdanja reklamna pota so namreč po novem zaprta. 😉 Toliko s Sebahudinove strani. Over and out.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s