Mens sana in corpore sano ali Kaj počnejo pisarije o knjigah na vadbeno-prehranskem b(r)logu?!

Posted: 18/03/2011 in Splošno

Vrli bralci, vrle (prosim bodite pozorne, da v prekmurščini »vrla« pomeni »pridna« :)) bralke, tema današnjega vnosa bodo – knjige. Počasi, počasi. Preden pritisnete križec v zgornjem desnem kotičku vašega zaslona, mi dovolite, da izpostavim vsaj to, da je glavni namen današnjega prispevka ravno pokazati – in marsikomu bi se hoja po vodi verjetno zdela lažje uresničljiva naloga –, zakaj sta branje knjig in vadba kompatibilna oz., še več, nepogrešljiva elementa v življenju vsakogar, ki teži k resnični integrativnosti vseh komponent življenja (toliko opevani enotnosti prastare triade telo-razum-duh).

Na tej točki prisrčno pozdravljam vse pogumneže, ki smelo vztrajate pri branju, pa najsi je razlog za vašo vztrajnost resnično zanimanje za tematiko ali preprosto želja videti neslavni propad mojega prvotnega načrta (wankers! :)). Kakorkoli že, vsvojem prvem prispevku sem izpostavil, da bo ena od dejavnosti, ki se jih bom loteval v svojem b(r)logu, tudi pisanje recenzij s področja prehrane, vadbe in duhovnosti. Ker se to komu morda nekoliko nenavadno (Knjige na blogu za prehrano in vadbo? Wtf?! What’s next? Pisarjenje o meditaciji in zen budizmu? Kaj? Tudi to je na sporedu? I’m friggin’ outta here!), se čutim poklicanega, da celotno reč kanček nadrobneje utemeljim. Pa začnimo…

1.      Rad bi poudaril, da moja kibernetična kamra ni namenjena izključno prehrani in vadbi, ampak tudi drugim vidikom človekovega življenja, kar pomeni, da se bomo poleg telesne vadbe pritaknili tudi intelektualnih in duhovnih akrobacij. V ozadju tega pristopa ležita moji dve globoki prepričanji. Prvo prepričanje je, da smo ljudje v srži enovita in celovita bitja: čeprav lahko človeka/življenje z razumskimi sredstvi razrežemo na več kosov (kar seveda ima tudi praktično vrednost, npr. v znanosti ali preprosto ob dejstvu, da je včasih pač lepo, če je jošek zgolj in samo jošek ter se nam ni treba ubadati s tem, na kak način je anatomsko-fiziološko vpet v preostalo telo in/ali da na metafizični ravni predstavlja dar novega življenja ipd.), pa so ti posamični deli medsebojno nerazdružljivo povezani, tako da ima učinkovanje na en segment (npr. telo) posledice (četudi sprva minimalne) na druge segmente (razum, duha). Če gojimo in razvijamo samo en vidik naše človeškosti, pride sčasoma nujno do različnih neuravnovešenosti in neskladij. Drugo prepričanje je, da je smoter naših življenj nenehen integralni (!) razvoj vseh vidikov našega življenja – vadba v najširšem pomenu besede zame torej pomeni, da neprestano razvijamo in izboljšujemo vse svoje sposobnosti (telesne, razumske, duhovne) in tako stremimo k rasti nas samih kot celote. Seveda bo iz čisto pragmatičnih razlogov tukaj največ poudarka na telesnosti, vendar pa bodo vselej zastopani tudi drugi vidiki, in sicer bodisi kot teme neposrednih prispevkov bodisi kot odzadnja premisa (kot manifest), ki govori, da je vsako stvar treba motriti v luči celote (tj. ob gledanju drevesa je treba misliti tudi na gozd).

2.      Razum je (poleg telesa in duha – o slednjem več kdaj drugič) vsekakor nepogrešljiva prvina našega življenja. S svojo analitično zmožnostjo nam omogoča določen problem razčleniti na manjše, običajno lažje obvladljive enote, jih razdeliti v ustrezne kategorije (klasificiranje) in proučevati odnose med njimi. V tem oziru gre za orodje, ki je in mora biti nepogrešljiv del našega vsakdana. Pri tem pa seveda velja opozoriti, da se je treba bati pojava, ki je zelo prisoten v sodobni družbi, namreč malikovanja razuma: postavljanja razuma na prestol in v njem videti odrešitelja, ki je zmožen razvozlati vsa življenjska vprašanja. Tukaj bi apeliral na Aristotelovo srednjo mero: v srži sta enako napačna tako absolutno črtenje razuma (razširjeno v nekaterih ezoteričnih krogih) kot nekritično slavljenje razuma (tako pogosto v znanstveno-akademskih krogih). Razum mora biti harmonično vpet v preostale vidike človeka in delovati v sozvočju z njimi.

Verjetno vas je večina v življenju trčila ob takšno ali drugačno obliko dileme (velikokrat prikrito, redkokdaj izraženo v tako jasni obliki): razmišljati ali delovati? Človeka odnaša zdaj v eno, nato spet v drugo smer: prekomerna analiza nas hromi in paralizira, medtem ko z golim delovanjem le recikliramo (ponavljamo) stare vzorce in napake. Običajno stvari potekajo tako, da zapademo iz enega v drug ekstrem: ko spoznamo, da prekomerna analiza ne prinaša želenih sadov, preskočimo v golo dejavnost ­– in ko vidimo, da nas gola dejavnost peha v nesrečo, zdrknemo nazaj na začetek. Treba pa je stremeti k združitvi/povezavi obeh vidikov. Pred kratkim sem naletel na Mannov citat, ki to potrebno po sintezi ubesedi na zelo eleganten način: »Act like a man of thought – Think like a man of action.« V tem smislu je nujno, da tudi za telesni napredek razvijamo in krepimo razum, in sicer tako z branjem (nabiranje novih informacij, vpogled v pravilno izvajanje določenih vaj, seznanitev z malimi napakami, ki jih ljudje radi počnejo, in uporabnimi triki, ki jih velikokrat spregledamo itd.) kot z razmislekom (analiza tega, kar počnemo – tako na vadbenem področju kot nasploh, tj. na vseh področjih življenja). Teorija in praksa se morata medsebojno oplajati – telo in razum morata delovati v harmoniji (če se sprašujete, kako lahko najučinkoviteje dosežemo to ubranost, naj zaenkrat zadostuje le namig, da igra tukaj ključno vlogo tretji element v zgornji triadi – duh).

3.      V luči pravkar povedanega (1. in 2. točka) se mi pisanje recenzij zdi smotrno in koristno v več ozirih (prosim za nagrado za blagohotno milino pisnega sloga :)). Prvič, rad bi približal kakovostno (zlasti tujo) literaturo s področja prehrane, vadbe in duhovnosti ljudem, ki jih tovrstne teme zanimajo. S tem mdr. upam, da bom tudi tistim bralcem, ki se morda s težavo prebijajo skozi bukve, spisane v angleščini, omogočil vpogled v nekatera pomembnejša dela z izbranih področjih. Drugič, ker bo v vsako recenzijo vključena tudi moja kritična ocena obravnavanega dela, upam, da bodo moji prispevki v bralcih sprožili kritični premislek in posledično privedli do živahne diskusije (ne nujno na spletu, morda v živo – v telovadnici ali ob čaju/pivu). Ker se pogovor o določenih prepričanjih, zlasti s področja prehrane, včasih po svoji intenzivnosti močno približajo žolčnim debatam na področju verskih prepričanj (pojav, ki je npr. precej pogost pri nekaterih zagovornikih paleolitskega načina prehranjevanja), se nadejam, da bodo takšni prispevki in razprave, ki bodo sledile, morda uspele pobotati (zbližati?) sprte strani ali vsaj osvetliti, kje so tiste ključne točke, v katerih se razhajamo. Tretjič, srčno upam, da bodo recenzije bralce spodbudile k temu, da bodo lastnoročno posegli po knjigah, in sicer tako teh, ki jih obravnavam, kot morda kakih drugih; da bodo, skratka, zanetile iskro radovednosti in željo po nadaljnjem raziskovanju. Četrtič, nadejam se tudi morebitnih povratnih informacij in predlogov glede knjig, člankov ipd., ki sem jih sam morda spregledal, ter novih uvidov na obravnavana vprašanja, ki sem jih sam spregledal oz. so iz takšnega ali drugačnega razloga ostala zunaj mojega obzorja.

Toliko o teoretičnem ozadju mojega združevanja telesnosti in razuma (mdr. s pomočjo recenzij). V kratkem se lahko nadejate sledečih recenzij:

1.      S področja prehrane: Mark Sisson, The Primal Blueprint; Barry Sears, The Zone: A Dietary Roadmap

2.      S področja vadbe: Mark Rippetoe, Starting Strength, Dan John, Never Let Go

3.      S področja duhovnosti: Primož Pečenko, Pot pozornosti

Na koncu bi naslovil nekaj vprašanj še na svoje zveste bralce/bralke (tiste, ki so se uspele prebiti do konca J):

1. Kakšno je vaše mnenje o povezanosti telesnosti in razuma, prakse in teorije, delovanja in analize?

2. Imate kakšne predloge glede knjig, ki bi radi, da jih predstavim na svoji strani? Zakaj ravno te?

Bodite pozorni, da ni treba odgovoriti na vsa vprašanja (čeprav bi bil vesel, če bi odgovorili na vsa) – to poudarjam, ker raje vidim en droben odgovor kot ničesar, ker se bralec/bralka počuti primoranega, da poda odgovor na vse. Se že veselim vašega odziva! 😉 🙂

Advertisements
Komentarji
  1. Polly pravi:

    1. Vsekakor moramo stremeti k ravnovesju vseh “elementov´´. Predvsem pa biti odprti in pogumni za razvoj vseh teles; fizičnega, duhovnega, duševnega in eteričnega. In nikakor ne smemo pozabit tudi na čustveni del, ki je vsaj pri športu velikokrat vključen (čeprav mogoče nezavedno) v vadbeni proces.
    (govorim iz lastnih izkušenj).

    2. Pot pozornosti. 🙂 Ker me zanima, kako vedenje in povzeto znanje iz te knjige potem vključiš (predvsem) v trening oz. kako se ti to odraža pri vadbi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s